Carlos Alcaraz je v Monte Carlu sredi meseca aprila dosegel svojo prvo zmago na turnirju serije masters po 13 mesecih (in šesto v karieri na kakem od devetih velikih turnirjev, ki spadajo tik pod raven grand slamov), tako da ima zdaj 18 lovorik s turnirjev ATP. Na lestvici ATP med trimesečnim prisilnim počitkom zaradi dopinga sicer še vedno prepričljivo vodi Italijan Jannik Sinner, Alcaraz pa za Nemcem Alexandrom Zverevom trenutno zaseda tretje mesto.
Kamere ga ne motijo
Športno pot mladega teniškega igralca je mogoče premljati tudi v dokumentarcu, ki si ga je mogoče ogledati na Netflixu. »Dokumentarec sem že videl in mi je zelo všeč. Mislim, da lepo prikaže, kdo sem in kdo so ljudje, ki me spremljajo. Kdor si ga bo ogledal, bo gotovo vedel več o meni in mojem značaju. O vrhunskih športnikih ljudje ne vedo veliko. Vidijo nas sicer na igrišču ali med kakšnim intervjujem, brez kamer pa ne. Privolil sem, da me med sezono snemajo tudi v garderobi, doma, s prijatelji, med prostim časom, v dobrih in slabih trenutkih,« je nedavno razkril v intervjuju za špansko izdajo revije GQ.
Pa se ne boji, da bi ogled dokumentarca razkril tudi kakšne njegove šibkosti, ki bi jih morda lahko izkoristili tekmeci? »O tem sploh nisem razmišljal, v teniški karavani se med seboj že tako dobro poznamo. Ne verjamem, da bom naslednjič proti komu izgubil zaradi dokumentarca. Ne obžalujem ničesar, kar je bilo prikazano v njem,« zatrjuje 21-letni španski tenisač, ki je že brez dokumentarca eden najbolj prepoznavnih športnikov. S svojo atraktivno igro in očitnim uživanjem v njej je na mah osvojil teniške navijače, ki so po upokojitvi Rogerja Federerja in Rafaela Nadala pogrešali nove karizmatične junake, nad katerimi bi se navduševali.
Carlito oziroma Charlie, kot ga ljubkovalno kličejo, je že od svojih prvih nastopov prava osvežitev za teniški svet, njegovi dosežki in rekordi pa pričajo, da gre za res izjemnega teniškega igralca. Tenis je začel igrati že pri štirih letih, prvi učitelj pa je bil njegov oče Carlos, ki si teniške kariere zaradi prevelikih stroškov ni mogel privoščiti, zato je prevzel delo trenerja v klubu. Sinu je bilo laže, saj ga je pri enajstih letih opazil teniški menedžer in ga priporočil akademiji Juana Carlosa Ferrera. Ta nekdanji najboljši tenisač na svetu in zmagovalec grand slama je po končanem sodelovanju z Zverevom postal Carlitov stalni trener pri njegovih 15 letih. Alcaraz je tedaj prvič nastopil na turnirju serije challenger in postal najmlajši zmagovalec kake tekme te ravni. Prvo zmago je dosegel prav proti sedanjemu velikemu tekmecu, dve leti starejšemu Sinnerju. Leto pozneje je postal tudi najmlajši zmagovalec tekme na turnirju ATP, pri 17 letih pa tudi najmlajši zmagovalec tekme na avstralskem grand slamu. Z 18 leti se je kot najmlajši prebil med prvih sto na svetovni lestvici in v Umagu osvojil svoj prvi turnir ATP, ko je postal najmlajši zmagovalec takega turnirja po Japoncu Keiu Nišikoriju leta 2008 in najmlajši Španec po Rafaelu Nadalu. Čeprav je slednji eden njegovih vzornikov, se je ohranil posnetek, na katerem je mali Alcaraz edini v množici otrok v akademiji kot svojega idola namesto slavnega rojaka omenil – Federerja.
Niz rekordov
Leta 2022 je v Miamiju najprej osvojil svoj prvi turnir serije masters, na OP ZDA pa še svoj prvi grand slam in s tem pri 19 letih, štirih mesecih in šestih dneh postal najmlajša številka ena v zgodovini lestvice ATP. Ob koncu leta je ta dosežek ponovil še kot prvi najstnik, ki je leto končal kot vodilni na lestvici. Na prvem mestu, kjer je skupno doslej preživel 36 tednov, se je potem nekajkrat izmenjal z Novakom Đokovićem in Sinnerjem, lani pa kljub že drugemu osvojenemu Wimbledonu in prvemu Roland Garrosu (s tem je pri 21 letih postal najmlajši teniški igralec z osvojenimi grand slami na vseh treh različnih podlagah – travi, pesku in betonu) zaradi poškodb zdrsnil na tretje mesto lestvice. Med poškodbami mu je največ težav povzročal gleženj, ki pa je zaradi njegove ne ravno brezhibne angleščine poskrbel tudi za nemalo začudenje in nazadnje smeha ob zmagovalčevem nagovoru na enem od turnirjev. Tedaj je Alcaraz gledalcem želel pojasniti, da je precej časa imel težave z gležnjem (angleško ankle), a je bilo zaradi stalne napačne izgovorjave slišati, kot da mu je težave povzročal stric (angleško uncle).
Vselej nasmejani in zgovorni Španec zaradi občasnih jezikovnih ovir nikoli ni v večji zadregi in zdi se, da še vedno izjemno uživa v igranju tenisa. Priznal je, da ga je bolel zlasti lanski poraz v olimpijskem finalu proti Đokoviću, saj se mu je zdelo, da je razočaral svoje rojake, sicer pa se raje otepa prevelikega pritiska in pričakovanj, ki si jih kdaj naloži tudi sam.
»Seveda včasih čutim pritisk, a se tega pravzaprav veselim, saj me to ohranja živega in pomeni, da se borim za nekaj pomembnega. Nič mi ni pretežko. Seveda so trenutki, ko bi raje počel kaj drugega, a sprejel sem svoj način življenja in skušam najti veselje v vsem, kar počnem, tudi če snemam oglas ali dajem intervjuje,« razlaga Alcaraz, ki je sicer izjavil, da bi nekoč rad bil med teniškimi legendami, a se s tem noče obremenjevati.
»Sedanje legende imajo po 20 grand slamov ali več, sam pa o tem z za zdaj le štirimi seveda ne morem niti razmišljati. Nisem obseden s tem, da bi bil najboljši na svetu. Res sem nekoč rekel, da bi rad bil ob isti mizi s tremi velikimi in najboljši v zgodovini, a to so le besede, ne obsedenost. Bil sem številka ena in zaradi tega sem bil srečen, a sem srečen tudi zdaj, ko nisem prvi. Počaščen sem, ko me kdaj primerjajo z največjimi, a sem čisto svoj človek in želim iti po svoji poti,« pravi Alcaraz, ki si, kot razkriva dokumentarec z naslovom My way (Moja pot), rad vzame čas tudi za sprostitev in zabavo.
Mladenič, ki bo 5. maja praznoval 22. rojstni dan, še vedno živi pri starših. »Z družino sem zelo povezan in rad pridem domov, ker sem toliko na poti. Vesel sem, da me kateri od članov družine spremlja tudi na turnirjih. Zaradi očeta sem začel igrati tenis in zdaj lahko prek mene živi tudi svoje sanje. A tenis ni edino, kar nas povezuje. Tenis ni več le moj hobi, je služba, v kateri zares uživam. Kot otrok si nisem mogel niti predstavljati, kaj vse mi bo to prineslo. Želel sem le uživati na igrišču in zmagovati. In to počnem tudi zdaj.«
