V Slovenj Gradcu so se sredi meseca razveselili novega uspeha, ki bo zelo verjetno pristal v Guinnessovi knjigi rekordov. 26-letni cvetličar Žan Žolger, ki ustvarja pod blagovno znamko Floral design by Žan, se je lotil izziva, za katerega se mu je zamisel utrnila lansko jesen, to poletje pa ga je tudi izpeljal. V cvetličnem 24-urnem maratonu je izdelal 148 šopkov. Vsi so bili čudoviti in barviti, vsak zase pa unikat. Izdelavo zadnjega so vsi, ki so njegov podvig spremljali v živo v koroškem mladinskem kulturnem centru v Slovenj Gradcu, pospremili z bučnim aplavzom in odštevanjem zadnjih sekund, Žan pa je šopek na koncu le še obrezal, ga zmagoslavno dvignil visoko v zrak in trdo postavil na pult.
»To znajo in zmorejo le največji mojstri, kot je naš Žan,« je bil navdušen eden od Slovenjgradčanov, ki Žana spremljajo že dolgo, poznajo pa ga od mladih nog, ko je še kot kratkohlačnik delal družbo svoji mami Jani, ki je prav tako znana cvetličarka. Žan je očitno podedoval njene gene in se zaljubil v cvetje, pred tremi leti pa se je ta po poklicu sicer okoljevarstveni tehnik odločil, da bo tudi sam življenje posvetil cvetju. Danes, pri 26 letih, ima v Slovenj Gradcu dve cvetličarni, s svojimi cvetličnimi kreacijami pa ozaljša marsikatere dogodke in prireditve ne le doma, temveč po vsej Sloveniji, kot tudi zasebna slavja, najpogosteje poroke. Ob tem ni pozabil na dobrodelnost. Zadnji, unikatni 148. šopek je šel še isto popoldne na licitacijo, Žan Žolger pa je kmalu sporočil: »Zadnji šopek Guinnessovega rekorda je našel svoj dom! Cena? 1200 evrov. Kupili so ga hmeljarji Mislinjske doline in ga odnesli na porodni oddelek slovenjgraške bolnišnice, kjer bo razveseljeval mlade mamice, otroke in seveda vse zaposlene. S tem dejanjem so hmeljarji pokazali, da znajo ceniti trud, srce in vse ure dela, ki so bile vložene v ta projekt. A še pomembneje je, da so to naredili za otroke, ki so naše največje bogastvo.«
Približno šest na uro
Podvig florista Žana Žolgerja kljub njegovi mladostni zagnanosti in izkušnjam, ki si jih je že pridobil, ni bil tako samoumeven, kot se morda zdi na prvi pogled. Pred mesecem dni se mu je namreč pripetila nezgoda. Utrpel je zlom pogačice na nogi, zato so ga nekateri želeli prepričati, da bi datum podviga, ki je bil vnaprej določen, prestavil.
A se Žan ni dal in je prav vse podredil dogodku, ki ga šteje za velik osebni uspeh in svojevrstno zmago. »Roke so delale kot v transu – hitro, natančno, odločno. Ni bilo več časa za dvome, ko se je začelo zares. Vsak gib je bil težji od prejšnjega, vsak cvet je padel na svoje mesto, kot da bi vedel, da gre za nekaj posebnega. In je šlo, do zadnjega, 148. šopka, ko se je ura ustavila in sem vedel, da mi je uspelo,« je strnil misli. Priznal je, da je imel okoli tretje, četrte ure zjutraj manjšo krizo, ki jo je uspešno prebrodil.
Za to, da je vse potekalo kot mora, so skrbeli njegova ekipa, člani komisije, ki so se izmenjevali, predvsem pa asistenta, ki sta bila ob njem ves čas in sta skrbela, da je imel vedno pri roki vse rezano cvetje. Na razpolago je imel okoli 2600 različnih vrst rezanega cvetja in zelenja, porabil pa je okoli dva tisoč cvetov. Največ mnogocvetnih in navadnih rdečih, belih in roza vrtnic, več vrst pisanih alstromerij in gerber, krizantem in drugih okrasnih trajnic pa tudi zelenja. Prvi šopek je izdelal po približno enajstih minutah, v nadaljevanju je za vsakega v povprečju porabil deset minut. Na uro jih je ustvaril šest, v 24 urah pa, kot rečeno, 148. Pri nekaterih si je pomagal z glasbeno podlago, vseskozi so ga spodbujali njegovi najbližji in prijatelji. A tudi po 24-urnem neprekinjenem druženju s cvetjem Žan ni odhitel domov in zaspal. Šel je v eno od svojih dveh cvetličarn in tam nadaljeval delo. »Občutki so bili dan potem, ko sem se že naspal, neverjetni. Vedel sem, da mi cvetlični maraton lahko uspe, a nikoli ne veš, kje te lahko kaj preseneti,« je strnil misli. Zaupal nam je, da si je zadnji videoposnetek, ko so vsi odštevali z njim zadnje sekunde, ogledal neštetokrat. »Prejel sem ogromno čestitk in sporočil, a žal mi na vse še ni uspelo odgovoriti. Vsem se iskreno zahvaljujem za podporo,« je bil navdušen Žan Žolger.
Korošci svojevrstni rekorderji
Zanimivo je, da je Žolger že šesti Korošec, ki se je v zadnjih petih letih lotil podviga za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Pred njim je podvig uspel Anžetu Krevhu iz Lovrenca na Pohorju, ki je diatonično harmoniko igral neprekinjeno 53 ur, 53 minut in 53 sekund. Edinstveni podvig je uspel tudi ansamblu Štirje kovači, ki je v Guinnessovo knjigo rekordov od leta 2021 vpisan kot najstarejši, a še vedno delujoči ansambel na svetu. Danes imajo za seboj že več kot 70 let igranja, saj so na sceni vse od leta 1954. Ansambel so ustanovili štirje fantje, kovači, zaposleni v takratni slovenjgraški tovarni Kos, med katerimi je bil tudi Franc Šegovc, harmonikar, soustanovitelj in še danes vodja ansambla, ki je prvo vižo napisal pri rosnih 15 letih.
Februarja 2020 sta se podviga za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov lotili kvačkarici Jadranka Smiljić in Anita Kac, ki sta 28 ur in pet minut kvačkali različne izdelke, od kap, šalov do trakov za lase in odejic. Jadranki Smiljić je leto pozneje uspel še en podoben podvig, ko je združila 211 kvačkaric in enega kvačkarja v projektu Slovenija kvačka, skvačkali pa so grbe vseh 212 slovenskih občin. Pred štirimi leti pa so na Ravnah na Koroškem spekli in razstavili orehove potice, ki so merile v dolžino dobrih 370 metrov. V peki in pripravi je moči združilo 80, pri celotni organizaciji dogodka pa kar 400 prostovoljcev.
