Piše se leto 2027. Zasebna vojaška sila sproži bliskovit napad na Natove enote v Gruziji. Svet zdrsne v tretjo svetovno vojno. Združene države Amerike, ki so jih evropski zavezniki pustili na cedilu, se znajdejo na robu poraza. Tako se začne zgodba igre Battlefield 6, najnovejšega dela slovite vojne franšize založnika Electronic Arts, ki igralca postavi v škornje ameriških marincev.
Prizori so osupljivi: padalske operacije nad Gibraltarjem, srditi spopadi med z grafiti porisanimi vagoni podzemne železnice v Brooklynu in končni juriš v tadžikistanski puščavi pod točo raket. Vizualni realizem je skoraj fotorealističen, adrenalin pa zagotovljen.
Brez skritih sporočil
Razvijalci pravijo, da njihova igra ne vsebuje skritih sporočil. »Ne spremljamo novic,« se je za specializirano spletno stran GamesRadar pohvalil Danny Isaac, eden od producentov. »Igra je v razvoju že več let in vsakršna podobnost z realnostjo je zgolj naključje.« Njegov kolega Christian Grass pa je nekaj tednov prej za portal Polygon ponovil podobno mantro: »To je očitno fikcija« in »čista zabava«.
Vprašanje političnosti v visokoproračunskih videoigrah je danes bolj občutljivo kot kadarkoli prej. Dovolj je spomniti na nedavni primer igre Assassin's Creed: Shadows, ki se je znašla na udaru ameriške skrajne desnice, ker v ospredje postavlja samuraja afriškega porekla. Francoski založnik Ubisoft naj bi po poročanju portala Games File posledično celo ustavil projekt, osredotočen na nekdanjega temnopoltega sužnja v Ameriki 19. stoletja, češ da je interna ocena pokazala, da je »preveč političen«.
Novi Battlefield se tem kontroverzam ni izognil. Nekateri igralci, ki so že preizkusili večigralski način, so protestirali, ker je bil njihovemu liku na začetku igre naključno dodeljen moški ali ženski glas. Na spletu je zaokrožila celo peticija, ki zahteva možnost izklopa ženskih glasov.
Abstraktni sovražnik
Sporočilo igre je zato kristalno jasno in ga med misijami večkrat ponovijo tudi sami marinci: »Nisem tukaj zaradi politike.« Gre za frazo, ki močno spominja na bojni klic dela konservativne igričarske skupnosti – »brez politike v igrah« (no politics in games) –, ki ga pogosto uporablja kot orožje proti vsakemu poskusu vključevanja raznolikosti.
Da bi se izognili minskemu polju, so se ustvarjalci zatekli k abstrakciji. Sovražnik ni nobena resnična velesila, temveč paravojaška skupina Pax Armata, ki jo financirajo tehnološki milijarderji in rivalske države. Grožnja je tako megleno opredeljena, da je praktično brez obraza. Njeni do zob oboroženi plačanci bolj spominjajo na antagoniste iz drugorazrednega akcijskega filma kot na kredibilno vojaško silo tipa Wagner, ugotavljajo novinarji.
Toda scenarij igre se vsaj ne boji spogledovati z referencami, ki so kot nalašč za igralce na enem od ameriških političnih bregov. Igra namreč prevzame elemente teorije o »globoki državi« (deep state), priljubljene v Trumpovi Ameriki, po kateri naj bi vzporedna administracija kovala načrte za uničenje ameriške demokracije.
