Na obronkih Dolenjske, kjer skoraj ni vasi brez konja, se poraja nova, izjemno osebna zgodba slovenskega butičnega turizma. Na posestvu Pule – gre za nekdanjo posest družine Anderlič, katere korenine segajo vse do leta 1627 – Sandi Kovačević z ženo Nino in ekipo razvija sodoben konjeniški center, ki ne ponuja zgolj jahanja, temveč celostno doživljanje narave, ljudi in zgodb. Ne nazadnje vodi posestvo človek z globokimi koreninami v gostinstvu, turizmu in ljubezni do konj. Kot je sam dejal, se je na tej točki svojega življenja končno lahko povezal s tem, kar ga najbolj izpolnjuje: z ljubeznijo do konj.
Konj ni le žival za jahanje
Zamisel o konjeniškem turizmu ni nič novega, toda ta posest je drugačna. »Z ženo sva prejahala svet – Francijo, Španijo, Portugalsko, Irsko … Povsod sva videla, kako globoko in trajnostno lahko konjeniški turizem vpliva na lokalno skupnost. In rekla sva si – zakaj tega ne bi mogla ponuditi tudi v Sloveniji?« Na posestvu Pule, od koder se pogled odpira vse do Gorjancev, ne gre le za jahanje. »Zgodba ima globoke korenine v preteklih izkušnjah: vodili smo hotel Cubo, Cubo village, golf center … Morda smo si tudi zato tokrat želeli nekaj bolj umirjenega, nekaj svojega. Posest smo vzeli v najem po tem, ko so lastniki prodali hotel, oddali igrišče za golf in začeli znova. Lahko rečem, da smo na začetku vsega.«
Posestvo je obsežno, meri kar 130 hektarjev, in ponuja devet namestitvenih enot, kar pomeni zmogljivost za do 24 gostov. Pa vendar gre za butični turizem. »Z devetimi sobami ne preživiš, če nimaš zgodbe z dodano vrednostjo. In mi jo imamo – z naravo, s konji, z domačo hrano. Od vrta do mize,« pove Kovačević, s katerim sedimo pod starim orehom. »Eni imajo lipo, mi imamo oreh,« pove v smehu med tem, ko z zanimanjem spremlja družinska psa, ki sta posestvo zelo hitro vzljubila.
Turizem, ki vrača skupnosti
Koncept ni usmerjen le navzven – vanj je vključena celotna lokalna skupnost. »Če govorimo o trajnosti, to ne pomeni samo, da ne mečemo plastenk v gozd. To pomeni, da ima kraj nekaj od tega turizma. Da vinar prodaja vino, mesar meso, sirar sir. In mi to tudi živimo – danes boste jedli vse s tega hriba,« nas je povabil k bogato obloženi mizi, na kateri je k prefinjenosti celotnega ambienta svoje dodal tudi servisni dekor. Za zdaj kosila in večerje ob koncu tedna ponudijo le po predhodni rezervaciji. »Vse, kar ponudimo gostom, jim lahko čez dan predstavimo na lokalni kmetiji. Našemu gostu namreč ponudimo doživetje celotnega kroga, od jahalne izkušnje prek okušanja domače hrane do zgodovine posestva.« Če niste vešči večurnega jahanja, pa lahko okolico spoznavate tudi na električnem kolesu, ki si ga izposodite na posestvu. »Že pred časom smo uredili vlake, ki jih tudi redno pregledujemo. Tako sta ježa in kolesarjenje varna,« pove.Od jahalnih poti do velnesa
Vsak dan na posestvu se začne s konji. Bodisi z jahanjem ali zgolj z opazovanjem njihovega jutranjega ritma ob skodelici kave. »Če si začetnik, te naučimo jahati. Če znaš, greš z nami na teren. Popoldne pa sledijo igre, izleti ali pa samo obisk hišnega velnesa.« In tudi velnes, tako kot vse drugo na posestvu, vključno s starim toplerjem, ki so ga pripeljali in na novo sestavili na posestvu, zaokroži zgodbo celotne posesti. Njihov velneški center ponuja masaže, savne in masažno kad sredi gozda. »Masaža je sprostitev po dolgem dnevu v sedlu. In še nekaj, naš velnes je odprt tudi za domačine, ne samo za naše goste,« je povedal Kovačević.
Programi za vsakogar – in vsak žep
Na voljo so trije osnovni paketi: 3-, 5- ali 7-dnevni programi, med katerimi vsak dan poteka v ritmu konja. Dopoldne se jaha, popoldne potekajo različne dejavnosti: streljanje z zračnim orožjem (v konzerve, ne v ptice, je poudaril gostitelj), izleti v Lipico, Ljubljano ali Belo krajino. »Kolpa ima poleti 30 stopinj Celzija, zaigrajo nam tamburaši in okuša se najboljša pogača. Seveda se gostje težko vrnejo domov,« pove v smehu. Za daljše pakete sodelujejo z agencijami, pripravljajo piknike, obiske zidanic, povezovanje z vinarji in domačijami – vse v sožitju z naravo in krajem. »Enkrat na teden jahamo do zidanice, tam pripravimo piknik in potem nazaj. Tri ure traja ježa do tja in malo več nazaj, saj si sit in zato tudi malo bolj počasen.«
Skoraj 400 let zgodovine
Posebno vrednost posestvu daje njegova zgodovina. »Posest je bila v lasti družine Anderlič od leta 1627 do 1933. Leta 2003 jo je nazaj pridobil Jože Anderlič. Čez dve leti bomo praznovali 400-letnico in pripeljali vse Anderliče iz Amerike in Evrope. Gre za dediščino – in to ne samo v zidovih, temveč v ljudeh, v zgodbah.« Tudi zato vse hiše na posesti nosijo imena po ženskah v družini – Neža, Kristina, Frančiška. »Ne nazadnje so bile ženske vedno tiste, ki so držale skupaj dom.«
Zato velja povabilo, da tudi sami prisluhnete zgodbi, ki se rojeva sredi dolenjskih gričev. »Naša zgodba ne potrebuje svetovnih prestolnic, da bi zaživela. Potrebuje konja, ljudi, skupnost in vizijo. In to imamo,« pravi Sandi Kovačević. Če boste kdaj potrebovali razlog, da se odmaknete od množic in doživite nekaj resničnega – se morda ustavite tukaj. Kdo ve, morda bo tudi vas izbral konj, s katerim boste lahko preživeli nekaj časa.