»Trenutki groze z lanskega 4. avgusta seveda niso pozabljeni. Strah je še vedno prisoten, a mi si seveda najbolj želimo, da se to, kar se je zgodilo, ne ponovi nikoli več. Seveda je za to najpomembnejše v prihodnosti zagotoviti varnost. In upamo, da nam bo pri tem pomagala tudi država, saj smo sami nemočni. Informacije, ki prihajajo do nas, so različne. Skrbi pa nas, ker niti ministrstva med seboj niso enotna in usklajena, kar zadeva zagotovitve poplavne varnosti,« pravi Jure Kolenc, lastnik kampa Menina. Prve goste so sprejeli že maja, pred dnevi pa so se na uradnem odprtju zahvalili vsem, ki so po lanski hudi preizkušnji poprijeli za krampe in lopate ter pomagali pri evakuaciji okoli 1200 gostov, večinoma tujih, kolikor jih je bilo v kampu usodnega 4. avgusta lani. Med temi so bili predvsem gasilci in številni prostovoljci.
Družinski, ne žurerski kamp
»Iskreno, ta dogodek bi sam najraje pozabil in skril fotografije, ki pričajo o tem. A tega se ne da. Zgodilo se je in samo upam, da se ne bo ponovilo,« pravi Kolenc in na eni od fotografij pokaže rdeč kombi, v katerem je štiri ure na »rešitev« čakalo enajst otrok, ki so jih še želeli prepeljati na varno. »Starši teh otrok so medtem ždeli na sosednji strehi objekta in le nemo opazovali, kaj se bo zgodilo. Če bi namreč voda kombi prevrnila, bi bila to nepojmljiva tragedija,« je iskren Kolenc. Roko na srce, v kampu je bilo usodno noč, ko je Savinja naraščala dobesedno iz sekunde v sekundo in na koncu v višino merila kar 1,7 metra, okoli 1200 gostov. »Tudi v preteklosti so že bile poplave, zadnja leta 2012, a takrat noben objekt ni bil poplavljen. Sam sem odraščal v Nazarjah, kjer smo bili tudi večkrat poplavljeni. A poplave včasih niso bile nevarne, bolj nadležne. Ko sem leta 2000 prevzel kamp, sem se tega, da ta del lahko poplavi, zavedal. A do lani, ko je masa vode in hitrost presegla vse meje, ni nastala večja škoda,« še pove Kolenc. A zdaj so usmerjeni v prihodnost, na posledice ujme, ko so bili zasuti z muljem, blatom in razbitinami, pa spominjajo fotografije, ki so jih razobesili po vsem kampu. In so si jih s strahospoštovanjem ogledovali vsi.
V kampu Menina, ki je v 80 odstotkih že urejen, se zavedajo, da je treba v prihodnje nujno urediti načrt evakuacije, tudi po vzoru drugih kampov pri nas, denimo kampa Danica v Bohinjski Bistrici, ki je bil prav tako že velikokrat poplavljen. Obširno obnovo pa so izkoristili tudi za nove vsebine. Postavili so 16 novih mobilnih hišk, obnovili sanitarije, spa center, prostore za glamping, priljubljen adrenalinski park, med novostmi izpostavljajo energetske točke za mirnejše preživljanje časa. »Mi smo vsekakor družinski kamp, zato še naprej računamo predvsem na družine in športne goste. In vse, ki spoštujejo naravo ter za preživljanje prostega časa ne potrebujejo zvočnikov, pač pa pohodne palice in kolesa. Naš kamp ni žurerski kamp, temveč je namenjen spoznavanju sebe, uživanju v dobri hrani in spoznavanju Zgornje Savinjske doline,« sklene Kolenc. Škoda, ki so jo utrpeli lani, je presegala tri milijone evrov. »Točne številke nimamo, dejstvo pa je, da v kampu praktično ni bilo objekta, ki ne bi bil poplavljen. Danes pa znova sprejemamo goste, za kar gre zahvala tudi številnim prostovoljcem. Teh smo lani v enem dnevu našteli tudi 150,« pa pove direktorica kampa Urša Fürst.
Tujim gostom vse pogosteje delajo družbo domači
Med nepogrešljivimi prostovoljci sta bila tudi zakonca Ude iz Ljubljane, ki sta se usodnega 4. avgusta lani nameravala odpeljati domov, a je bilo za to že prepozno, saj je Savinja že poplavila vse. »Zato sva se vrnila v kamp in pomagala pri evakuaciji ljudi. Mož je pomagal tistim, ki so obtičali v avtu in jih je reka že odnašala ali so po visoki vodi brodili peš. Medtem ko je mož skupaj z drugimi štiri ure na strehi gostilne čakal, da voda upade, sem jaz z avtom vozila ljudi na varno, v osnovno šolo Rečica. Tam je bilo noč po poplavi 900 ljudi hkrati. A najpomembnejše je, da smo rešili vse,« pove Urša Ude in prizna, da je bilo takrat v njej toliko adrenalina, da ni bilo časa razmišljati o grozi, ki jih je doletela. Z možem pa sta se tudi ves preostali dopust, deset dni, vsak dan znova vračala v kamp in pomagala pri čiščenju mulja in blata. »Pa tudi vse konce tedna v septembru, oktobru in novembru sva pomagala pri pospravljanju in urejanju parcel in hišk,« še pravi Udetova. Aprila letos pa sta z možem v kampu spet postavila prikolico in konce tedna preživljata v objemu narave. Poleg parcel za kampiranje, mobilnih, lesenih in glamping hišk je v kampu veliko možnosti za različne športne aktivnosti. »Prirejamo pa tudi team buildinge, gostimo šolarje in podobno, saj smo odprti vse leto,« še pove Fürstova. In doda, da je trenutno še vedno največ gostov Nizozemcev, sledijo Nemci, vse več pa je tudi Slovencev. »Da so kamp z lastnimi kadri in prostovoljci vzpostavili nazaj v tako kratkem času, je izjemen gospodarski in turistični dosežek,« ob tem poudarja podjetnik Franci Petek. Enakega mnenja je direktorica direktorata za turizem Dubravka Kalin. »Kamp Menina je bil med najbolj prizadetimi in uničenimi objekti v Zgornji Savinjski dolini. Če kaj, ta trenutek najbolj potrebujejo goste, ki se na srečo vračajo, prihajajo pa tudi novi,« poudari Kalinova.
