Povezljivo z vsestransko uporabo in povpraševanjem je solinarstvo predstavljalo eno izmed gonilnih panožnih zvrsti mesta Piran in okolice. Čeprav je sprva služilo le potrebam lokalnega prebivalstva, je kasneje kot dobro organizirana trgovinska dejavnost prispevalo k razvoju mesta in močno zaznamovalo njegov vpliv, vlogo in razvoj.
Ohranjajo solinsko krajino
Solinarstvo je še vedno živa kulturna dediščina, močno vpeta v identiteto lokalnega in širšega okolja. »Ne glede na izjemnost kulturne dediščine solinarstva pa je treba poudariti, da je ta tudi zelo ogrožena. Območja pridelave soli obsegajo soline v Strunjanu in Sečovljah. Posebno južni predel Sečoveljskih solin Fontanigge z zadnjimi ostanki srednjeveške tipologije pridelave soli je opuščen in ga je zaradi izjemne dediščinske vrednosti treba revitalizirati ter ga v izvorni namembnosti predati zanamcem,« je v pogovoru opozoril Matjaž Kljun, konservator, zaposlen na piranski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, in poudaril, da sta revitalizacija in aktivna pridelava solin kot dejavnost, ki je prostor solin izoblikovala, osrednji cilj varstva ter edini možen način ohranjanja solinske krajine.
V sredo, 26. junija, vabijo ob 18. uri na poseben dogodek, Solinarsko kulinariko, ki poteka peto leto zapored. Vsakoletna izvedba obsega več mesečnih dogodkov na različnih lokacijah, povezanih s solinarsko dediščino. »V lokalnem okolju je prireditev okrepila zavedanje o pomenu solinarske kulturne dediščine, hkrati poudarja izjemno pomembno večkulturno sožitje priobalnega okolja in vključuje številne posameznike ter posameznice, društva, institucije, ki so postali aktiven del izvedbe projekta in ga dejavno podpirajo. Njihovo število se z leti povečuje. V okolje solin je projekt vključil številne ljudi in jih povezal,« je povedal Kljun in poudaril, da je ravno v tem največji pomen dogodkov – da ljudje prepoznajo okolje solin kot aktualno, se z njim poistovetijo, v njem ustvarjajo in ga priznavajo kot prostor pridelave soli. S tem se krepi njegov pomen, obenem se s tem prispeva k ohranjanju solinarske dediščine in solinskega ekosistema. Zadnje je bilo osnovno vodilo pri snovanju in začetku projekta in tega se snovalci držijo še naprej. Pomembno je, da je javnost v prostor solin aktivno vključena in se uči solinskih vrednot ter v skladu z njimi tudi ravna. Slednje presega turistično orientacijo oziroma produkt, ki ni bil nikoli izhodiščni cilj oziroma vodilo, saj so soline mnogo več. Snovalci verjamejo, da bi predstava o solinah kot prostoru aktivne pridelave soli, izjemne kulturne dediščine ter sožitja kulture in narave doprinesla k večji socialni in intelektualni blaginji ter učinkovito prispevala k ohranitvi izjemne dediščine.
Obnovili štiri solinarske hiše
Dogodki Solinarske kulinarike potekajo na različnih lokacijah, povezanih s kulinariko in solinarsko dediščino. Vsakokratni dogodek vključuje predstavitev in pripravo ene izmed solinarskih jedi ter spremljevalni program. Ta zajema pedagoške delavnice, predavanja, predstavitve literarnih ali drugih del in pogovore s sedanjimi oziroma nekdanjimi pričevalci solinarskega dela in življenja. Tako bosta pogovor s sedanjimi delavci in solinarska malica »marenda« tudi osrednja vsebina tokratnega dogodka na območju Muzeja solinarstva v južnem predelu Sečoveljskih solin.
Številčno prevladujoči so dogodki v južnem predelu Sečoveljskih solin Fontanigge, na območju Muzeja solinarstva. V sklopu muzejskega območja so obnovljene štiri solinarske hiše, ki so kot stavbna dediščina del prostrane solinske pokrajine srednjeveškega načina pridelave soli v predelu Fontanigge. Takih hiš je bilo v času pred opustitvijo tega dela solin v šestdesetih letih prejšnjega stoletja okoli 150. »Solinarska hiša je bila vedno del osnovne celice srednjeveškega načina pridelave soli in je skupaj s pripadajočim solnim poljem predstavljala solni fond. Služila je spravilu soli, orodja in sezonskemu bivanju solinarskih družin, ki so v solinah navadno prebivale od aprila do septembra,« je pojasnil kustos in izpostavil, da je solina celosten in povezan sistem, kjer je vsak element del celote in ključnega pomena.
Tudi tokrat bodo obiskovalci dogodka prisluhnili zgodbi kruha, ki ima v solinski krajini posebno mesto, saj se je kruh v solinah tako pripravljalo kot tudi peklo. »V solinarskih hišah so kruh enkrat tedensko mesili in vzhajali, nato pa ga odnesli do ene izmed krušnih peči, ki so bile zgrajene ob hišah. Posebnost te priprave so bili krušni žigi, ki so jih v namen identificiranja kruha odtisnili v vzhajano testo. Krušni žigi so navadno vsebovali kratice imen solinarske družine oziroma simbol, na podlagi katerega so določili, kateri družini posamezni kruh pripada. Tako so lahko med peko kruha opravljali druga dela,« je povedal sogovornik in dodal, da na dogodku kruh pripravijo ljudje iz lokalnega okolja. »Velja poudariti, da ima vsak pripravljalec svoj način priprave in se posledično kruh razlikuje. Recepti so priučeni in so se razlikovali po sestavinah, postopku priprave, vsaka 'roka' pa doda tudi nekaj svojega. Pri predstavitvah jedi je kulinarična pestrost posebna vrednota, ki jo želimo vedno znova izpostaviti.«
Spoznajte jedilnik solinarjev
Prehrana solinarskih družin je bila v času bivanja v solinah preprosta in skromna. To je povezano z dejstvom, da pretiranega razkošja za pripravo obilnih jedi ni bilo, obenem je ritem dela narekoval pripravo nezahtevnih jedi. »Pripravljali so jedi na hitro, s tistim, kar je bilo v času sezone na razpolago. Morda je pri tem treba poudariti, da so se s splošnim spreminjanjem načina življenja spreminjale tudi prehranjevalne navade,« je razložil sogovornik in dodal, da so imeli v poznejšem obdobju solinarski delavci in delavke na voljo tudi menzo, hrana pa je bila z vse večjim številom trgovin dostopnejša.
Jedilnik solinark in solinarjev so sestavljale preproste jedi iz lokalnega okolja, ki pa so morale zagotavljati hranila za izvajanje solinarskih del. Šlo je za različno zelenjavo, denimo paradižnik, solato, kumare, pripravljali so različne stročnice, ribe, polento in kruh.
Vabljeni, da se dogodka udeležite tudi z najmlajšimi člani družine, saj bodo ti lahko prisluhnili tudi zgodbi o vlogi otrok v solinah. »Otroci so z opazovanjem in opravljanjem lažjih fizičnih del, denimo pretakanjem morske vode in slanice v solinskih bazenih, opravljali potrebna dela, dobili sofisticiran občutek zanje in razbremenili starejšo populacijo, ki je opravljala druga dela v solinah oziroma bila dejavna na okoliških kmetijskih površinah,« je pripovedoval Kljun in tudi dodal, da so otroci – po podatkih, ki jih imajo – v soline radi prihajali in v njih ostajali. »Številni so svojim staršem nosili malico v soline, v solinske hiše so prinašali tudi pitno vodo iz okoliških izvirov. Ob delu so se v solinskih kanalih mnogi naučili svojih prvih plavalnih veščin in lovili ribe. Mnogi, ki so v stik s solinskim delom prišli v otroških letih, so solinska dela pozneje opravljali kot poklic vse do upokojitve oziroma ostali s solinami povezani do konca življenja.«
Prisluhnili boste lahko tudi zgodbi Giorgine Rebol, ki prihaja iz ene od družin z najdaljšo solinarsko tradicijo. Od rane mladosti je povezana s solinarskih delom, njeno družino so sestavljali solinarski delavci. »Zelo smo veseli, da je del dogodkov, saj je prava zakladnica tradicionalne prehrane in tudi pričevalka solinarskega dela in življenja. Predstavlja vir znanja in navdih. Z optimizmom in radostjo razveseljuje tako obiskovalce kot organizatorje,« je povedal kustos Kljun in spomnil, da je gospa dokaz, da so bili ljudje povezani s solinami vse življenje in da gojijo do tega prostora izjemno spoštovanje ter se vselej radi vračajo.
