Pred natanko 190 leti so v Kanižarici pri Črnomlju odkrili premog. To je bilo za tedaj povsem agrarno Belo krajino izjemno odkritje, ki je predstavljajo upanje ter izhodišče za industrializacijo in nadaljnji razvoj območja, pripoveduje zgodovinar in avtor postavitve muzejske zbirke o rudniku Janez Weiss.
V začetku skromna izkopavanja
Prve geološke raziskave, ki so jih izvedli v 50. letih 19. stoletja, so nakazale, da se pod površino nahajajo precejšnje zaloge premoga. »Do izgradnje samega premogovnika je prišlo leta 1857 v povezavi z razvojem prve industrijske kapacitete Bele krajine, to je bila seveda Friedauova železarna v Gradcu v Beli krajini,« pravi Weiss. Rudnik je deloval do gospodarske krize v letih 1881 in 1882, nato so ga zaprli, prehajal je skozi različne roke, vse do leta 1922, ko so ga ponovno zagnali. Izkopavanja pred drugo svetovno vojno so bila po obsegu sicer zelo skromna, zgolj nekaj deset tisoč ton.
Med drugo svetovno vojno so rudnik, tako kot celotno Belo krajino, zasedli Italijani. Rudnik je deloval naprej, ob napadu pete partizanske brigade 20. in 21. septembra 1942 pa sta bila separacija in izvozni stolp tako močno uničena, da se je proizvodnja ustavila. Z osvoboditvijo Bele krajine jeseni 1943 je rudnik ponovno zaživel. »Obnovili so ga delavci iz vrst partizanov in začel je zagotavljati premog za Črnomelj, tedaj središče osvobojene Slovenije. Ker tukaj takrat ni bilo električne energije, je bil ta premog toliko bolj pomemben,« pravi Weiss.
Modernizacija rudnika v 60. letih
Pravi razcvet rudnika pa se je začel po drugi svetovni vojni. Nove geološke raziskave v 50. letih so pokazale, da je pod zemljo še bistveno več premoga, kot so domnevali dotlej. To je vodilo v kapitalske investicije in razvoj v 60. in 70. letih. »Rudnik so modernizirali, postavili izvozni stolp, ki še danes stoji, dobil je novo separacijo, ki je bila sposobna ločevati velike količine premoga.« Rudnik je dosegel vrh leta 1969 s 143.000 tonami izkopanega premoga, te količine pa nikoli več niso presegli. Takrat je v rudniku delalo okoli petsto rudarjev, skupaj z okoliškimi podjetji, povezanimi z rudnikom, je to pomenilo okoli tisoč zaposlenih.
Rudnik je nato večinoma uspešno deloval do razpada Jugoslavije, ki je prinesel izgubo ključnih trgov, zlasti na Hrvaškem. Leta 1991 so sprejeli sklep o zapiranju rudnika, izkop premoga v Kanižarici se je načrtno zmanjševal. Leta 1995 je bilo ustanovljeno podjetje Rudnik Kanižarica v zapiranju, leto kasneje je na površje prišel še zadnji premog, leta 1997, po 140 letih, pa je premogovnik dokončno prenehal delovati. Na njegovem območju se je v zadnjih letih razvila industrijska cona, ki uspešno posluje.
Prenovljen izvozni stolp, po Weissovih besedah izjemen eksponat tehnološke dediščine, tako danes že na daleč spominja, da je v Kanižarici nekoč deloval rudnik. Leta 2010 je občina v prostorih nekdanje strojnice postavila manjšo muzejsko zbirko o zgodovini, geologiji, tehničnih postopkih ter delu v rudniku. Že pred tem so uredili tudi umetni rudniški rov. »Prikazuje resničnost dela v premogovniku, načine izkopavanja, transport premoga po rovu in nato na površino. Tako lahko naši obiskovalci, še posebej je to zanimivo otrokom, doživijo kanček tega težkega rudarskega dela in življenja,« dodaja Weiss.
Urediti želijo tehnični muzej
V obnovo izvoznega stolpa in umetnega rova, ki sta ga načela zob časa in vlaga, je občina Črnomelj vložila 88.000 evrov. Kot pravi župan Črnomlja Andrej Kavšek, želijo v prihodnje rudarsko zbirko nadgraditi v tehnični muzej rudarstva in livarstva. Tudi livarstvo ima namreč v Črnomlju več kot stoletno zgodovino.
Rudnik Kanižarica spada med manjše in manj znane premogovnike. Kljub temu je bil eden od ključnih zaposlovalcev v Beli krajini, poleg Belta in manjših obratov Beti in Iskre. Bil pa je tudi motor etnične spremembe Bele krajine, saj so sem prihajali rudarji z različnih koncev Jugoslavije. »Rudnik je bil gonilo industrijskega razvoja območja, pa tudi vse javne ustanove, od šol, bolnišnic do vojašnic po Sloveniji pa tudi na Hrvaškem, so uporabljale ta premog. Je pa treba poudariti, da ni bil prav kvaliteten, poleg tega je imel ogromno vsebnost urana, kar je kar malo zaskrbljujoče,« je zaključil Weiss.
