Dolina sv. Janeza Krstnika z mogočno Žičko kartuzijo v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice, je čarobna v vseh letnih časih in ni čudno, da so se na tem območju leta 1160 ustavili tudi menihi iz Velike kartuzije pri Grenoblu. Ob vhodu v nekdanjo kartuzijo stoji hiša za goste oziroma, kakor so jo takrat imenovali, gastuž ali gostišče, v katerem so sprejemali obiskovalce in popotnike oziroma tujce, ki niso smeli med samostanske zidove. Zgrajena je bila leta 1467, nadzidali pa so jo v 17. stoletju. V spodnjih prostorih so menihi prodajali kartuzijansko vino, v prvem nadstropju pa so bila prenočišča, poleg je bil še hlev za konje.
Ljubezen na prvi pogled
Gostilna Gastuž ima od lanskega poletja novega najemnika, prevzel jo je Andrej Smogavc. Na vprašanje, kdaj je padla odločitev, da jo prevzame, je povedal, da sta v času korone s soprogo kar veliko razmišljala o tem, ali bi ostala v gostilni Zlati grič, ki jo imata v najemu, ali pa je čas, da se preselita in stopita nekim drugim ambicijam naproti. »Zgodilo se je v trenutku. Ko sva si prišla ogledat prostore, sva bila oba z ženo navdušena. Takoj me je zagrabilo.«
Žena Mateja je diplomirana socialna delavka, Andrej pa je gostinec. »Z dušo in telesom,« takoj doda. Saj ni čudno, da ima gostinstvo v genih – njegov stric ima restavracijo v Nemčiji, drugi stric je bil kuhar, oče je predsednik turističnega društva … Že ko je bil osnovnošolec, je rad pomagal pri kuhanju, tako doma kot pri stricu, ki je imel restavracijo. Prvič je delal v gostišču Smogavc v Gorenju nad Zrečami. Priimek Smogavec je sicer enak, vendar pravi, da niso v sorodu. Tam je začel prakso, ker je bilo šolanje takšno, da je imel pol leta šole in pol leta prakse.
Različne službe, različne izkušnje
»Potem sem delal še v nekaj drugih lokalih, med drugim v Hotelu Evropa pod mentorstvom Marka Pavčnika in kasneje v Gostišču Miran pod taktirko Mirana Ojstrška. Vmes sem kuhal tudi v obratu družbene prehrane in v gostilni Grič, ko jo je vodil še prejšnji najemnik, zdaj pa jo imam sam v najemu. Povsod sem videl kaj novega, se kaj novega naučil, prav vsaka služba mi je nekaj prinesla, neprecenljive izkušnje pa sem nabiral tudi v slovenski reprezentanci,« se je Andrej ozrl v preteklost.
Mlada gostinca za začetek čaka prenova več kot pol tisočletja stare gostilne. Prenova bo zahtevala znatna sredstva, čeprav Andrej takoj doda, da je poslopje glede na starost v zelo dobrem stanju in da je sodelovanje tako z občino kot z zavodom za spomeniško varstvo zelo dobro. Prva faza bo prenova kuhinje v prvem nadstropju, ki se bo začela v teh dneh.
»V sodelovanju z občino bomo sicer obnovili celotno poslopje, da bo vse skupaj na ravni restavracije, ki jo želiva imeti,« pove Andrej, Mateja pa takoj doda, da bo kljub prenovi ves čas za obiskovalce odprt spodnji del gostilne. »Gostom bomo ponujali kavo, domače sokove in druge pijače, jabolčni zavitek pa kaj na žlico, na primer golaž, zelenjavno mineštro in divjačinski ragu z domačimi njoki. Gostilna bo zaprta le v času, ko bomo prenavljali sanitarije, to pa bo jeseni. Sestavine, ki jih že zdaj uporabljamo v kuhinji, so v devetdesetih odstotkih iz bližnje okolice, torej od bližnjih kmetov ali pa z naše kmetije, na kateri imamo poleg goveda certifikat za vzrejo krškopoljcev.«
Gibonni, Kreslin, Perić ...
Vida Šmit, prava enciklopedija vsega, kar je povezano s kartuzijo in Gastužem, vodnica in že dolgo nepogrešljiva v pisarni TIC, ki ima prostore v pritličju najstarejše gostilne, vabi vse na obisk 24. junija, na dan svetega Janeza Krstnika, ko bo odprla vrata prenovljena cerkev za obzidjem kartuzije. Sicer bodo letos gostili tudi koncerte znanih glasbenikov: Gibonnija, Vlada Kreslina, Uroša Perića ...
Ker je v središču pogovora gostilna, nas gospa Vida spomni, kaj so takrat stregli. »Tu so kuhali eliksir za dolgo življenje in seveda jedi, ki so značilne za samostansko kuhinjo, to se pravi predvsem ribe. Znan je tudi zeliščni vrt, ki so ga imeli že menihi. Poleg zelišč so gojili tudi sadje in zelenjavo. Zeliščni vrt je bil od nekdaj tako bogat, ker so se z zelišči takrat tudi zdravili. Druge možnosti poleg puščanja krvi petkrat na leto namreč ni bilo. Sami so izdelovali razne tonike, mazila …«
Je to napoved jedilnika? »No, krvi ne bomo puščali, zagotovo pa bo jedilnik skladen s poslopjem in njegovo zgodovino,« se skrivnostno zasmeji Andrej in ob vprašanju, kdaj bo Gastovž obnovljen pričakal goste, kar zažari in izstreli: »Tretjega januarja 2023. V torek. Dobrodošli. Jaz komaj čakam. Zgoraj bom užival. Veste, rad kuham in ni lepšega, kot ko vidiš, da so ljudje zadovoljni. To mi da energijo, da v delo vložim vse svoje znanje in predvsem dušo. Gostilna bo spodaj za pohodnike in obiskovalce, ki bi želeli nekaj na hitro pojesti, zgornji del pa bo na višji ravni. Ja, komaj čakam.« x
