Skoraj dvesto let pred začetkom turizma v danes najbolj znanih kraških jamah v Sloveniji je bila jama Vilenica že priljubljen cilj popotnikov. Iz bližnjega pristanišča v Trstu, kamor so pripluli od blizu in daleč, so že od prve polovice 17. stoletja prihajali turisti. Občudovali so naravna podzemna čudesa z orjaškimi kapniki in skrivnostno energijo. Domačini so namreč verjeli, da v njej prebivajo dobre vile, tako je jama tudi dobila ime. Vse do sredine 19. stoletja je Vilenica slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa, pozneje pa je zanimanje zanjo usahnilo, zato je ohranila svojo pristnost.
»Leta 1633 je grof Benvenuto Petazzi dal jamo v upravo lokavski župniji, z zaslužkom, nabranim od vstopnin za oglede, pa sta razpolagala oba. Prav zaradi pobiranja vstopnine velja, da je jama od omenjenega leta dalje delovala kot turistična jama, kar pomeni, da je bila to prva turistična jama na svetu,« je povedal predsednik jamarskega društva Sežana Jordan Guštin. Leta 1809 so vhod v jamo zaprli z vrati, upravljanje jame pa se je v celoti preneslo na lokavsko kaplanijo. Za svoj sloves se poleg svoje lepote lahko jama zahvali tudi geografski legi, saj je mimo potekala trgovska pot Dunaj–Trst, v neposredni bližini pa leži tudi kobilarna Lipica.
Poleg popotnikov in turistov so bile med obiskovalci tudi znane osebnosti, na primer avstrijski cesar Leopold I., ki si je leta 1660 med obiskom kobilarne v Lipici ogledal tudi Vilenico. V 18. stoletju sta si jamo ogledala kralj Ferdinand I., kralj Neaplja in Sicilije, v začetku 19. stoletja je jamo dvakrat obiskal tudi avstrijski cesar Franc I. Toda zaradi odkritij v Postojnski jami je Vilenica v 19. stoletju počasi začela toniti v pozabo. Zgodilo se je celo, da od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, ampak je upravljanje jame prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Dodajmo, da je ta gostilna še danes odprta v naselju Lokev in je obenem najstarejša na Krasu. Mimogrede, njihova jota je ena najboljših jot na svetu, če se boste ustavili pri njih, morate pokusiti pršut, za lačnejše še jedce je na jedilniku telečja krača, sicer pa prihajajo na krožnike šparglji. Pa brez terana seveda ne gre.
Od leta 1886 do konca druge svetovne vojne je jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo, leta 1963 pa je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana. »Jama je bila takrat v izjemno slabem stanju. Jamska infrastruktura je propadla, del stopnic je odnesla voda, ki je na pot nanašala ilovico. Člani društva so se lotili dela, čeprav niso imeli za to potrebnih sredstev. Dela so opravljali v izmenah, prostovoljno, kolikor sta jim dopuščala vreme in čas,« je povedal Jordan Guštin in dodal, da so jim občasno pomagali tudi člani drugih jamarskih klubov, mladinci tovarne Iskra iz Sežane ter mladinci iz Lokve in Sežane. Po nekaj mesecih je bila jama ponovno odprta za obiskovalce. Člani društva so nato do sredine 70. let v jamo speljali električni kabel, izpopolnili električno instalacijo, popravili pot in ograjo, kupili električni agregat, začeli pa so tudi graditi zidani objekt pred jamo, ki danes služi kot jamarski dom. Dela nikoli ne zmanjka, ampak zaradi prizadevnosti jamarjev in vedno bolje urejene tako jame kot tudi okolice število obiskovalcev stalno narašča. x
