Vpogled v dolgo in bogato zgodovino slovenskega planinstva ponuja pravkar izdana monografija Slovensko planinstvo skozi čas. Vanjo se je vpisal tudi Alojz Knafelc, ki je leta 1922 vpeljal enotno označevanje planinskih poti – belo piko z rdečim kolobarjem, ki jo danes imenujemo Knafelčeva markacija in je eden od simbolov slovenskega planinstva, ter enotno usmerjevalno tablo.
Planinstvo združuje številne dejavnosti
Slovensko planinsko društvo (SPD), predhodnik Planinske zveze Slovenije (PZS), je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893, krovna planinska organizacija pa 129 let pozneje v 293 društvih in klubih združuje skoraj 52.000 članov. Planinska zveza Slovenije, ena najbolj množičnih nevladnih in prostovoljskih organizacij v Sloveniji in najbolj množična športna organizacija, je zveza društev, zavezanih žlahtnemu planinskemu izročilu, prostovoljstvu, humanitarnosti in skrbi za ohranitev gorske narave. Planinstvo združuje številne dejavnosti, povezane z gorami. Športne aktivnosti, ki se jih večinoma izvaja v naravnem okolju, se dopolnjujejo in bogatijo z različnimi oblikami kulturnih in drugih dejavnosti. Pomembna osnova za mnogo dejavnosti so planinske poti in koče, sad dela številnih generacij markacistov, oskrbnikov, gospodarjev koč in drugih društvenih delavcev. PZS posveča posebno pozornost usposabljanju članstva, ki je namenjeno predvsem varnemu izvajanju športnih dejavnosti, pa tudi skrbi za ohranitev naravnega okolja.
Markacija kot simbol slovenskega planinstva
Monografija Slovensko planinstvo skozi čas, ki je ob jubileju izšla pri Planinski založbi, skozi oči zgodovinarjev Petra Mikše in Kornelije Ajlec ponuja pregled zgodovine planinstva na Slovenskem. V kronološkem sosledju sledi razvoju planinstva od prvih zabeleženih pristopov v slovenske gore prek številnih alpinističnih uspehov v svetovnih gorstvih, odprtja Slovenskega planinskega muzeja in vse do aktivnosti današnjih dni. Opremljena je s kratkimi biografijami vidnejših planincev in alpinistov, opisi pojmov in razlago posameznih dogodkov, predvsem pa z bogatim slikovnim gradivom – tako ponuja bogato predstavitev planinske zgodovine in ljudi, ki so to zgodovino krojili.
Že z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva se je začela poglavitna dejavnost markiranja planinskih poti, da bi zavarovali slovenske poti pred tujim poseganjem, po prvi svetovni vojni pa so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Za očeta slovenske markacije velja Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Knafelc je na podlagi številnih poskusov in predlogov oblikoval enotni oznaki za označevanje planinskih poti: markacijo, belo piko z rdečim kolobarjem, ki jo danes imenujemo Knafelčeva markacija, njegov izum pa je tudi smerna tabla v rdeči barvi z belim napisom. Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, preprost, opazen in razpoznaven. V toku desetletij je kot nepogrešljiva spremljevalka na planinskih poteh postala simbol slovenskega planinstva. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s pomočjo katerega so planinske poti postale del javne infrastrukture, od leta 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka.
Markiranje planinskih poti sega v leto 1893
Alojz Knafelc je to začrtal že pred sto leti in vse od takrat pogled na našo markacijo pri obiskovalcih gora zbuja zaupanje, saj vedo, da se podajajo na dobro vzdrževano in primerno opremljeno planinsko pot. »Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje okrog tisoč prostovoljcev markacistov, ki skrbijo za gosto omrežje okoli 10.000 kilometrov planinskih in okoli 2000 kilometrov turnokolesarskih poti. Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo vsi, tako domačini kot tujci, pa je vse do zdaj večinoma na plečih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Novi zakon o planinskih poteh sicer obeta znatno pomoč države, toda njegova realizacija se je žal spet odmaknila v prihodnost,« ob dvojnem jubileju poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, tudi dolgoletni markacist, pobudnik strojne nadelave planinskih poti in nekdanji vodja tehnične skupine markacistov PZS.
Markiranje planinskih poti torej sega že v leto 1893, ko so na ustanovnem občnem zboru SPD poleg glavnega odbora ustanovili tudi markacijski odbor, ki je štel sedem članov. Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti – poglavitni namen je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej postavljali nemške napise in kažipote. Za prvotno označevanje so uporabljali ravne črte (proge) v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod tudi črni barvi in potek poti označevali s križi, večjimi kvadrati in krogi. Tak način markiranja se je ohranil vse do konca prve svetovne vojne. Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva. Po prvi svetovni vojni so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Da bi se v markacijski dejavnosti ustvaril enoten sistem označevanja, je Turistovski klub Skala konec leta 1921 organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je kartograf in planinec Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Poglavitno zaslugo za uveljavitev markacije ima prav Knafelc, ki je na podlagi predlogov in poskusov oblikoval enotno oznako – belo piko z rdečim kolobarjem okoli –, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija, vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom.
V dobrih dveh mesecih opremili skoraj vse poti
Že spomladi 1922 se je začela akcija za označitev vseh naših planinskih poti z novo markacijo in smernimi tablami, in sicer pred sokolskim zletom v Ljubljani. »Markacije naj bodo okrogle; najprvo z belo barvo v sredi in okrog rdeče. Bel notranji krog naj bode v dolinah, posebno v gozdu večji in v apnenskih gorah manjši. Markira naj se posebej tja in posebej nazaj ista pot,« je opredelil Knafelc, pod vodstvom katerega so skalaši prevzeli nalogo markiranja poti z novimi znaki, v pomoč so jim bili tudi številni zavzeti člani SPD. V dobrih dveh mesecih so bile vse glavne poti opremljene z novo markacijo in tablicami. Ker je že takrat prihajalo do odtujitev in poškodb oznak, so Knafelčevo markacijo leta 1933 zaščitili v odredbi Dravske banovine. Po drugi svetovni vojni je Planinska zveza Slovenije, ustanovljena 6. junija 1948 kot naslednica Slovenskega planinskega društva, nadaljevala to enotno označevanje. Istega leta so na skupščini PZS in nato še na skupščini Planinske zveze Jugoslavije sprejeli pravila in navodila za markiranje, s čimer se je Knafelčeva markacija razširila na območje celotne nekdanje Jugoslavije. x
