Anica Sivec: Za kulisami angelskega življenja

Anica s Sivec je odigrala okoli 240 vlog, igrala v radio-televizijskih igrah in prejemala Borštnikove nagrade.

Res ste srečna duša, saj imate polno hišo angelov.

"Angele imam zelo rada. K meni so se naselili z različnih koncev. Imenovala sem jih po meni ljubih ljudeh, tudi po Franciju Safranu, ki sem ga imela blazno rada. Angel z vedrom na glavi je moja mama, ki je hodila v otroštvu ‚v štepič po vodo’, na njeni glavi sta moja prijatelja Zdenko in Andrej. Vsakemu angelu sem dala svoje ime."

Kako se sliši, od kod je pritekel vaš priimek Sivec? So starši gojili sivi pinót ali so zgodaj osiveli?

"Kdo ve? Mama je bila pri osemdesetih res snežno bela, a pisala se je Bratuž. Sivci so bili moji strici, ki so živeli v glavnem na Koroškem in na Duhu na Ostrem vrhu, a v našem rodu ni bil nihče siv. Svoj rod bom raziskala, a zdaj, ko odhajam v penzijo, ne bo veliko časa, ker imam že veliko načrtov. Pisala bom še besedila, a za druge."

"Gjemo na Tjst!"

Ste shodili ob koruznem kruhu s smrkljem v nosu ali ob belem kruhu v belem mestu?

"Bolj pri koruznem kruhu. Rodila sem se v Selnici ob Dravi, tako kot Arnold Tovornik. Že tam sem imela svojo gledališko skupinico in dve sestri. Ko sem hodila v prvi razred, je oče logar dobil petsobno stanovanje z verando v Bistrici ob Dravi, kjer je potem delal. Tam sem spesnila prvo pesem ‚Veranda sem pa tja, prekleta Bistrica’."

Ste bili radovedno dekletce, ki je razkrivalo zastore življenja?

"Zelo. Mama je šla delat na polje h kmetom, da je dobila pridelke, jaz pa še črke r nisem znala reči, a sem že nastopala. Sestra me je triletno vzela s sabo na protestni shod za Trst. Ponosna, da le kaj, sem se s pionirsko rutico in titovko na glavi drla: ‚Dajte nam puške, gjemo na Tjst!’"

Kdaj ste stopili na oder življenja? Kdaj ste se tega zavedeli?

"Še sedaj ne vem, da sem na odru življenja. Po duši sem večni otrok. Ko pa se pogledam v ogledalo z očali, si rečem: ,Kristus, kako si že stara,’ ko se pogledam brez očal, pa sem še vedno v redu. Drugače pa se imam zelo rada."

Je prava ženska zvesta enemu samemu moškemu?

"Absolutno. Hvala bogu, da sem poznala veliko moških, a kadar sem z enim in se imava rada, sem samo njegova. Sicer sem zelo rada sama in ne maram nikogar v svoji hiši; samo hčerka Nina lahko pride za pet dni, če hoče, potem ji rečem: ,Zdaj pa le pojdi nazaj v Ljubljano!’ Meni je krasno biti sama, veliko berem, pišem pesmi, imam svoj red, a zvesta sem samo tistemu, s katerim sem tisti trenutek, četudi samo eno leto."

Kje ste se našli s tako imenitni gledališčniki, kot so bili Tovornik, Peer, Jankova, Klasinc, Muhičeva?

"V gledališču. Ko sem končala akademijo, sem igrala najprej v Mestnem gledališču, nato v Gorici in v Trstu, ki mi je bil zelo všeč, z Mirando Caharija, Petjetom, Kobalom. Kljub temu me je vleklo domov, k mojim hribom - Urbanu, Gaju, Žavcarju, imam dva koraka do Piramide in Kalvarije. Na mamo, ata in sestro Erno sem bila strašno navezana in o tem govorim tudi v monodrami. Zato sem se vrnila. Ob božiču se zbere vsa družina pri meni, pridejo tudi otroci nečakov, zbere se trinajst apostolov, kupujem darila in angele, otroci pa pravijo, da imajo že ‚pun kufer’ angelčkov."

Mariborski feljton

Vas je ustvaril Mariborski feljton ali vi njega?

"Feljton je ustvaril mene, njegov avtor Srečko Golob, kasneje sin Žarko, ki je pel lepo kot Peer in rad dobro jedel. Na radiu smo se dobili vsak petek ob pol osmih zjutraj, kar je bila za igralce huda travma, saj smo šli pozno spat. Tekst smo na hitro preleteli in že smo ga posneli. Običajno sem igrala fantke ali babice."

Na jubilejni predstavi ste bili diskretno naličeni.

"V gledališču sem se vedno ličila sama do pred nekaj leti, ker ne vidim več, saj imam za bližino dioptrijo šest. Ličit sem se začela šele pri triindvajsetih letih. Danes si namažem ustnice zato, ker mi pokajo. Zadnjih deset let sta mi šli v teatru najbolj na živce šminkanje in razšminkanje. Najbolj všeč mi je albanski ten."

Kako ste se po predstavah zabavali pri Mateječki ob SNG?

"Ne, k Mateječki smo šli pred predstavo. Imela je medico, slivovko in podobne arcnije. Sedeli smo pri njej v majhni kuhinji, a smo v tisto kuhinjico šli komplet vsa Drama, Opera in še tehnika. To je bilo pravo družinsko življenje."

Ste se v lokalu pri škofiji kdaj pridružili škofu Grmiču in Tovorniku?

"Tam je bil Vino Koper. Tja je hodila tudi pevka Ada Sardo. Točili so črno vino na litre, za sabo, a nam so ga nalili kozarce izpod pulta. Enkrat, ko smo z režiserjem Babičem pripravljali Na dnu in je bil naš Trač bar zaprt, nas je Tovornik med odmorom povabil čez cesto v konjsko mesnico, kjer smo kupili klobase in kruh, malo naprej je bila Dalmacija vino in tam smo pomalicali. Še Babiču smo nesli klobaso in vino, on pa je bil skop, od njega nisi dobil niti kavice. Po tisti zabavi sem morala s taksijem domov."

Se zelo trudite za vitko manekensko postavo, hodite na fitnes?

"Ne trudim se, postava se dela sama. So dnevi, ko malo bolj jem, pridobim dva kilograma, potem zbolim, zbolim tako ali tako pogosto, ker sem neodporna, in izgubim štiri kilograme. Po premieri sem nekaj dni ležala z angino in 40 stopinjami vročine."

Koliko mačk in otrok je obkrožalo vaše življenje?

"Obožujem otroke. So mali angelčki, dokler jih v šoli ne pokvarijo. Kadar grem v Haloze, vedno pomislim, kaj naj prinesem štiriletnemu fantku, s katerim se pogovarjam kot odrasla. Otroci, poleg hčerke Nine, so velik čudež. Moja Nina dela v kulturi nacionalne televizije in sem zelo ponosna nanjo. Lepe spomine imam na Mileno Muhič, s katero sva bili v teatru cimri, danes pa ima s kolki težave, zato se veliko pogovarjava po telefonu in prereživa kot petnajstletnici. Tudi na odru sem imela rada komedije."

Skrivaj na akademijo

Vas je akademija obremenjevala ali napolnjevala?

"Starši niso vedeli, da hodim na igralsko akademijo, ker je oče razmišljal, da so igralci sami pijanci in še kaj bolj grdega. Niso vedeli, da sem končala samo prvo stopnjo slavistike, nato pa nadaljevala na igralski akademiji. Mama je kasneje po indeksu ugotovila, da nisem več na slavistiki. Na diplomski predstavi, za katero sem prejela Borštnikovo nagrado, pa so bili zelo ponosni."

Ste mahnjeni na KTV-programe ali na radio s polnim hladilnikom?

"Poln hladilnik me ne gane. Radio mi vse pove, časopisov pa ne berem; to je alergija iz prejšnjega življenja, ko sem bila v zakonu z novinarjem in je bila hiša polna časopisov."

Veliko ste igrali. Ste imeli čas za zasebno in zakonsko življenje?

"Zelo malo. Hčerka Nina je bila prikrajšana, saj je vsak večer šla spat brez pravljice, ker sem bila v službi. Tudi mož je bil prikrajšan. Takrat smo radi po predstavi posedeli, živeli smo z gledališčem, zdaj gremo po predstavi domov."

Ste v življenju veliko in globoko razmišljali ali ste jo raje ubrali po površju?

"Preveč razmišljati je škodljivo. Živim, kakor živim, včasih mi je lepo, včasih hudo, kot vsem ljudem."

Nekoč smo peli: Na juriš, juhej partizan, danes pojemo: Martinov lulček, Ne boš ti meni hlačice dol dal.

"V moji družbi pojemo narodne pesmi, te so mi pri srcu."

Katero bi zdajle zapeli? Ruže su ti ovenule?

"Zapela bi pesem Angelček, varuh moj, varuj me ti nocoj."

Drama je kot mati

Ampak vaša duša je še čista kot mariborski rizling?

"Moja dušica je še taka, kot je bila pri treh letih. Mariborsko dramo imam še vedno rada kot mamo, od Gombača do novega umetniškega vodje Vilija Ravnjaka, ki sicer živi v malo višjih sferah, ne na haloški zemlji kot jaz."

V monodrami ste sami lepo rekli, da teater ni klošter.

"Absolutno ni klošter. Ampak bolj sem uživala, ko sem tekst pisala kot zdaj, ko ga igram."

V igri pravite tudi nekaj o mačkah?

"Da, ko sem bila mlada, sem bila mucika, zdaj sem za prijatelje Maca, čez nekaj let, če bom še živa, bom pa najbrž staro ofucano mače."