Jure Karas in Igor Bračič sodita med najbolj vsestranske in duhovite predstavnike slovenske glasbene in medijske scene. Najprej sta nastopala kot improvizatorja in igralca v gledališčih, nadaljevala kot glasbeni duet Slon in Sadež, opozorila nase kot voditelja prireditve Viktorji in več TV-oddaj, povezovala radijski program in osvajala oglaševalske nagrade, skupaj ali vsak zase pa še vedno sodelujeta v nekaterih najbolj gledanih oddajah in gledaliških predstavah. To poletje sta na enega svojih številnih talentov spet spomnila s poletnim hitom o slovenskih dopustnikih na Krku, ki je takoj postal pesem tedna na Valu 202 in več drugih radijskih postajah.
Kar nekaj časa je bilo v vajinem glasbenem udejstvovanju nekakšno zatišje, zdaj pa sta naredila pesem, ki je postala pesem tedna na Valu 202. Kaj je bil vzrok za glasbeni premor?
Jure Karas: Res je zaradi nove pesmi nastal vtis, da sva se vrnila nazaj v glasbo, a nisva nikoli zares odšla. V povprečju imamo vsako leto po deset do petnajst »špilov«.
Se je zgodilo prvič, da je bil kak vaš komad izbran za pesem tedna na najbolj poslušanih radijskih postajah kot zdaj Krk, Malinska?
J. K.: Mogoče Fantastičnih 5. Včasih se posreči, da narediš pesem, ki dobi nek splošno pozitiven odziv.
Igor Bračič: So pa ta komad zdaj izbrali za pesem tedna tudi na Radiu Koper, pa na Štajerskem valu, tako da nam trenutno uspeva v različnih delih Slovenije.
J. K.: Smo zadeli neko mehko točko slovenske duše.
V komadu sta doživeto opisala Slovence na dopustu in tudi letovišče iz naslova. Sta bila tudi sama večkrat tam?
Igor Bračič: Gre za kar natančen opis mojega morja v otroških letih. In opis dopustovanja kogar koli. Če si bil kdaj v kampu, je to to.
Jure Karas: Vsi smo bili kdaj kampisti. Zares ne vem, ali Malinska sploh ima kamp. A ni važno. Je lepa beseda, ki se sliši in rima boljše kot Njivice.
Sta že dobila kakšno hrvaško ponudbo za promocijo otoka ali brezplačen dopust?
J. K.: Glede na trenutna dogajanja s hrvaškimi varnostniki je meni kar v redu tukaj.
I. B.: Ja. Če že, naj me tepejo domači varnostniki.
Kako bi se sama predstavila, saj sta poleg glasbe aktivna na toliko področjih?
I. B.: Vedno težje se predstaviva. V znamko Slon in Sadež spadajo že ves čas podobne stvari, toda poleg tega vsak od naju počne vedno več vedno bolj različnih stvari: pisanje tekstov, režija, radio, TV, gledališče, oglasi … V principu pa je Slon in Sadež še vedno sinonim za zafrkancijo na glasbo, ki jo vsi lahko razumemo in ob tem še malo zaplešemo.
Ima kdo vaju redno zaposlitev ali sta še svobodnjaka?
J. K.: Resda smo v letih, ko občasno pomisliš, da bi bilo pametneje, če bi človek imel službo. A vsakič znova, ko se pogovarjam z redno zaposlenimi, ugotovim, da se imam na svobodi kar v redu.
I. B.: Za zdaj imava dovolj dela in ni nama treba biti ves čas na trgu in iskati naročnike. Moje delo na RTV je vsaj relativno redno. Redno seveda le v narekovajih in brez kakršnih koli pričakovanj ali grožnje z inšpektoratom za delo. Seveda nam pa v letih, ko že imamo družine, ustreza, da je del dela relativno enak in predvidljiv, da si laže organiziraš življenje.
Ko že omenjate družino, imata oba otroke ali o družini raje ne govorita?
I. B.: Imam hčerki Idrijo in Brezo in to z veseljem povem. Ne skrivam otrok.
J. K.: Glede družinskih zadev prav tako z veseljem omenim, da nimam otrok, tako da če ima kdo kakšnega izjemnega otroka odveč, ga lahko pride pokazat, ampak ničesar ne obljubim.
Mnogim je žal, da na TV ni več oddaje V petek zvečer, kjer ste skrbeli za duhovite skeče in nastope dobrih glasbenikov.
J. K.: Meni je žal predvsem, da se ni ohranil koncept živega benda in kakovostne slovenske glasbe v čim več žanrih. Sicer smo oddajo sami nehali delati, ker je bila ekipa z mano vred malo prekurjena, poleg tega pa financ za tak tip tedenske oddaje ni dovolj. Bi se pa verjetno dalo v neki drugi obliki obdržati koncept, ki bi prinašal sveže izvedbe slovenske glasbene ustvarjalnosti, ki bi si jih ljudje zapomnili, večkrat ogledali, delili na internetu. RTV je še edini veliki medij, ki vsaj prek radia podpira slovensko glasbo, zato je škoda, da TV malo bolj resno ne stopi zraven. Edini glasbeni projekt, ki se ga lotijo, je Evrovizija. Je pa V petek zvečer morda dober primer, kaj glasbeno-produkcijsko zmoremo, ko bo spet čas in volja za kaj podobnega.
Na programu ostaja Kaj dogaja?, kjer sodeluje eden občasno, drugi pa ves čas.
I. B.: Imamo srečo, da smo produkcijsko in tehnično toliko manj zahtevni, da smo ustvarjalci lahko zadovoljni z razmerami za delo in dosegamo cilje, ki smo si jih zastavili. Oddaja je šla sicer skozi več reinkarnacij, nekaj let je sodeloval tudi Jure.
J. K.: Nekaj sezon sem vzporedno s Kaj dogaja? delal še V petek zvečer, kar je bilo precej naporno, tako da sem šel potem samo na V petek zvečer, nato sem pa samo šel.
I. B.: Zdaj imamo 14. sezono in bomo poskušali oddajo nekoliko posodobiti. Ohranili bomo vse tisto, kar deluje, mogoče dodali nekaj več žive glasbe in še kaj.
Zadnji album, ki sta ga izdala, je imel zanimiv naslov Sponzorska plata, pa tudi zgodba je bila posebna. Poslušalci so ga namreč lahko naložili brezplačno, na ovitku plošče pa je bil jasno viden njen pokrovitelj.
J. K.: Ploščo je dejansko v celoti pokril sponzor, torej Ljubljanske mlekarne. To je bilo obdobje, ko se je veliko govorilo, da se je kak izvajalec prikrito prodal in da se za umetnika to nekako ne spodobi, pa smo rekli: pa se dajmo mi prodat na povsem očiten način. Hkrati je bilo to tudi obdobje, ko se je prodaja cedejev v bistvu nehala in je bilo čisto realno vprašanje, kako zdaj financirati nov album. Prej je bil sistem jasen: upaš, da boš prodal toliko plošč, da pokriješ snemanje in videospote in to je nekako delovalo. Potem pa smo padli v neko čudno luknjo.
I. B.: Takrat je bilo jasno le, da bodo tvojo glasbo vsi ukradli in jo zastonj delili po internetu. Zato je bila najboljša možnost, da album ponudimo zastonj in vse skupaj plača sponzor.
Se pri nas sploh da živeti samo od glasbe?
I. B.: Lahko se živi, če si dovolj znan in imaš dovolj koncertov, ampak moraš se res ukvarjati s tem.
J. K.: Pri naju pa je tako, da sva našla še druga dela, ki naju veselijo, tako je ukvarjanje z glasbo bolj neki sproščujoč hobi. Saj še vedno delava resno, ampak ni toliko pritiska. Pa lahko se malo skrijeva za tem najinim zafrkantskim stilom. Poleg tega pomaga, da imava v bendu odlične glasbenike, midva pa le malo brenkava kitare čez.
Kdaj in zakaj sta se pravzaprav lotila igranja kitare?
J. K.: Iz najbolj tipičnega razloga: ker je to všeč puncam. Jaz sem sicer najprej igral violino.
I. B.: Jaz pa blokflavto. Tako da sva oba presedlala na bolj seksi inštrument, ker flavta in violina to takrat nista bila.
J. K.: Danes bi bilo mogoče drugače, violina-flavta je kar hipsterska kombinacija.
Jure, vi ste v sodelovanju z Ladom Bizovičarjem s predstavo Slovenska muska od A do Ž že pred leti napolnili 250 gledališč po Sloveniji, lani pa razprodali še dvorano Stožice.
J. K.: Stožice so bile odličen projekt, a gre za predstavo, ki smo jo naredili že pred več kot desetimi leti in jo za Stožice povečali, prenovili, dodali goste. Ampak v osnovi smo za humor že vedeli, ali in kako funkcionira. Seveda je super izkušnja, ker nimaš vsak dan priložnosti igrati gledališke predstave pred 13.000 ljudmi, a izzivi so bili bolj logistične in tehnične narave. Zame je sigurno več adrenalina, ko delam čisto novo predstavo, saj šele na premieri vidiš, ali in kako jo bo sprejelo občinstvo.
Igor, na internetu je v času covida odmeval posnetek, ko ste se pred RTV soočili s proticepilskimi protestniki in jih prepričevali, da virus obstaja. So bili zaradi tega kakšni neprijetni odzivi?
I. B.: Še zdaj dobivam odzive na ta dogodek in niti eden ni negativen, saj ljudje, ki so se prepoznali na drugi strani te debate, očitno ne prihajajo do mene, da bi se kregali o tem. Smo pa takrat dobili nekaj jeznih e-sporočil, a glede na napetost takratne situacije, ko smo bili vsi živčni, je bilo teh odzivov v bistvu zelo malo. Ogromno ljudi pa mi je reklo, da je bilo kul, da sem takrat znorel, da potem njim ni bilo treba. K moji reakciji je prispevalo tudi dejstvo, da sem bil prek svoje žene, ki je zdravnica, bolj seznanjen z dogajanjem kot večina.
Ukvarjata se tudi z oglaševanjem in sta za to dobila nekaj nagrad.
J. K.: Še zmeraj včasih delam v oglaševanju kot pisec, malo tudi kot režiser, tiste nagrade pa so bile še v času Sponzorske plate. Pri najinem siceršnjem delu je treba znati približno oceniti, kaj bo večini ljudi simpatično in privlačno, potem pa to poskušaš prinesti tudi v kakšno reklamo.
Dandanes je na študentskih zabavah slišati precej drugačno glasbo kot pred desetletji, več je zlasti narodnozabavne glasbe. Kje vidita razloge za to?
J. K.: Ravno pred poletjem smo igrali na študentskem žuru, kjer se je popoldne vrtela narodnozabavna glasba, zvečer pa smo igrali rock. Danes ni nič čudnega, če skupaj igrajo Tabu in Zvita feltna.
I. B.: Nisem kakšen glasbeni purist, kar se vidi že iz našega glasbenega repertoarja, tudi zasebno poslušam zelo različne žanre. Ta pojav narodnozabavne glasbe med mladimi je mogoče klasičen, naravni odziv, ko mladi nočejo poslušati glasbe, ki jim jo vsiljujejo starši, ki so v 90. letih poslušali rock. Kot če bi mene starši dnevno silili poslušati Chucka Berryja in Duka Ellingtona. Se je pa spremenil tudi način poslušanja – posluša se vse, glavno, da je žur.
Kako ocenjujete prednosti sodobne tehnologije za glasbenike? Po eni strani je zdaj veliko laže posneti glasbeni komad, po drugi strani zaradi poplave vsega ni lahko biti opažen.
J. K.: Poplava vsega se je zgodila že pred 20 leti, ko se je tehnologija toliko pocenila, da je lahko praktično vsak v svoji dnevni sobi posnel album. In so tudi jih. Umetna inteligenca (UI) bo samo še nov delček v tej poplavi povprečnih izdelkov in izvajalcev, ki jih potem večina niti ne opazi. Do dobre ideje in izdelka pa še vedno ni enostavno priti in takšne ljudje še zmeraj cenijo.
I. B.: Mogoče prav zaradi vse te tehnologije pridobivajo veljavo živi nastopi, kjer moraš pokazati, kaj res znaš.
Bo umetna inteligenca težje nadomestila dobre humoriste?
J. K.: Za zdaj še ni duhovita, kolikor jo spremljam. Saj mogoče bo, ker tudi za humor obstajajo neki osnovni vzorci. Morda ji bo uspelo ustvariti kaj povprečno smešnega, a za dober humor je treba tudi malo kršiti pravila, kar pa ni način, na katerega (za zdaj) UI deluje.
I. B.: Zdaj gre za nekakšen prvi val, ko nam je zanimivo preizkušati, kaj vse zna UI. A tega, da zna delati glasbo, se bodo tisti, ki jih to fascinira, počasi naveličali. Z glasbo in humorjem se bodo še vedno ukvarjali ljudje, ki to pač radi počnejo. Zakaj bi prepuščali, da to namesto njih počne kdo drug?
Kdo so bili vajini zgledi pri humorju? Monty Python, Alan Ford?
I. B.: Alan Ford tako in tako, Monty Python pa do določene mere, bolj kasnejša Top lista nadrealista, ki je bila njihova balkanska verzija. Pa Rokeri s Moravu, takrat si se zavedel, da je lahko glasba povezana tudi s humorjem.
J. K.: Tudi Balašević je znal biti zabaven. Kot otrok sem imel kasete Vinka Šimeka in sem se jih naučil na pamet in pravil te vice, čeprav sploh še nisem vedel, kaj pomenijo. Všeč mi je bilo, da so se ljudje režali. Tudi zato, ker sem govoril v štajerščini, kar je bilo pri Ljubljančanu verjetno smešno.
I. B.: Jaz pa sem imel knjigo Slavka Krušnika o antologiji slovenskega humorja. Analitično je razčlenil osnovne koncepte strukture šal in lepo razložil, zakaj delujejo, zraven pa je bilo še kup šal, ki ustrezajo tej formuli, skupaj s pripombami. Tako si dobil neki model, ki te pri humorju ves čas spremlja. Seveda pa je težko to obliko napolniti z nečim, kar deluje.
Zdi se, da sta se kot Ljubljančan in Štajerec izvrstno ujela. Čeprav je Jure nekoč izjavil, da proti Štajercem nima nič – vsaj ničesar učinkovitega.
J. K.: To je stara klasična šala. Z mojimi »štajerskimi« šalami smo šli tudi bolj v ekstreme, ko smo nastopali na Lentu. Tako da je moral že Igor malo stopiti vmes.
I. B.: Štajerske šale lahko govoriš le, če je zraven kak Štajerec. Šaliti iz koga se je dovoljeno, če si tudi sam del skupine, na račun katere se šališ. Zato lahko midva govoriva tudi šale o plešastih ljudeh, o ljudeh z očali …
Koncept šal na svoj račun ste pred leti razvili tudi s predstavami Na žaru, v katerih so sodelovali znani Slovenci.
J. K.: Ta humorni žanr smo pri nas delali dovolj milo, ker je bil namenjen najširšemu televizijskemu občinstvu. Ameriške verzije roasta so v izvirni obliki veliko bolj okrutne, ko se dobi deset komikov na privatnem žuru in jih stresajo drug čez drugega. Se je pa koncept roasta v Sloveniji tako prijel, da je veliko povpraševanja naročnikov, ki bi to imeli na svoji žurki ali rojstnem dnevu. Kdaj je kar težko razložiti ljudem, da ta žanr ni primeren za vsako priložnost.
V glasbenih komadih sta znala biti kar jasnovidna, saj sta med drugim že dolgo tega opozarjala tudi na slabše plati vstopa v EU ali Nato.
J. K.: Če si toliko časa na sceni, se potem izkaže, da imaš kdaj tudi kaj prav. V času referendumov o EU in Natu teh dvomov res ni izražalo dosti ljudi, a se je potem pokazalo, da smo mogoče malo pretiravali z navdušenjem nad temi združenji. Saj ne pravim, da je bila odločitev za EU slaba v vseh pogledih, so nam jo pa prodajali podobno enostransko kot zdaj preostanku Balkana. Enako se spet dogaja pri razpravi o Natu, ko v medijih skoraj ni slišati dvomov in resnih debat o tem, zakaj se nenadoma pripravljamo na neko vojno, s kom in kaj se v resnici dogaja. Pogovarjamo se o tem, ali bomo dali dva, tri ali pet odstotkov, a to v tej debati gotovo ni bistveno vprašanje.
I. B.: Sploh ne smeš več ničesar kritizirati, ne da bi bil avtomatično označen kot nasprotnik vsega. Ne moreš biti za nekaj in bi se hkrati o tem rad kritično pogovarjal. Zdaj je vse črno ali belo, nič ne sme biti vmes, zato se večina ljudi, ki ima mogoče tudi kakšno relevantno mnenje o zadevah, raje ne izpostavlja.
J. K.: Saj boš videl, zdaj bo naslov članka: Slon in Sadež rusofila in prijatelja Putina.
I. B.: Dober naslov. To bi se bralo.
Koliko vaju skrbi, da ima zdaj svet toliko politikov in voditeljev, ki se obnašajo čudaško in prav nič tehtno?
I. B.: Mogoče nas v globalnem smislu rešuje naša nepomembnost. Naši politiki, kolikor koli imajo moči, ne morejo narediti večje škode ravno zato, ker smo člani EU in nas to malo ščiti pred njimi, po drugi strani pa je Slovenija tako specifična in lokalna, da nimajo moči po vsej državi. V svetu pa zanesljivo so stvari, zaradi katerih nas lahko skrbi.
J. K.: Toda nekaj vpliva na rešitve ljudje vseeno imamo. Ko postane nevzdržno, lahko ljudje pridejo tudi na ulice. V Srbiji se to že dogaja, pri nas pa ne, kar po svoje govori, da se imamo v bistvu kljub vsem problemom še zmeraj relativno v redu.
