»Dobrodošla doma. To je pravi mali čudež, dolgo smo čakali. Trikrat v svojem življenju sem poln upanja že vzkliknil: slika se vrača, no, v tretje se je vrnila zares,« je povratek dragocene slike renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia iz Padove v domači Piran pospremil gvardijan minoritskega samostana Janez Šamperl. Marija z detetom in šestimi svetniki od prejšnjega tedna po 85 letih in treh mesecih končno znova visi na svojem mestu v samostanski cerkvi sv. Frančiška Asiškega. »To je znamenje, da zmoremo tudi v današnjem raztreščenem času presegati zamejenosti in državne meje ter delati konkretne korake, ki so prelepo znamenje prihodnosti,« si obeta pater.
Med Piranom in Padovo
Vittore Carpaccio (1465–1525/26) je Marijo z detetom in šestimi svetniki ustvaril leta 1518 posebej za piransko cerkev sv. Frančiška. Krasila jo je do izbruha druge svetovne vojne, ko so sliko junija 1940 skupaj s številnimi drugimi umetniškimi deli in predmeti umaknili na varno: najprej v vilo Manin v Passarianu v Furlaniji. Po italijanski kapitulaciji leta 1943 je slika iz vile Manin romala k minoritom v Padovo, ki so več desetletij skrbno bedeli nad njo, jo restavrirali. »Že takoj ob denacionalizaciji piranskega samostana so ponudili, da uredimo vrnitev slike,« je spomnil pater Janez Šamperl.
Treba je poudariti, da umetnine niso bile ukradene ali zaplenjene, ampak so jih Italijani začasno umaknili iz obalnih mest, da bi jih zavarovali pred morebitnim bombardiranjem. Le da je umanjkal zadnji korak: vrnitev po koncu vojne. Slike so Italijani zadržali z argumentom, da se je spremenila italijanska meja, in dolgo vztrajali, da so slike nastale takrat, ko je bilo to območje njihovo, tako so zdaj njihove tudi slike.
V vprašanje skoraj sto odpeljanih umetnin se je več desetletij strastno poglobila Sonja Ana Hoyer, umetnostna zgodovinarka in konservatorka iz Pirana. Poiskala je tudi dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole in Pirana leta 1940, ki ga je takrat pisal direktor videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, skrbnik protivojnega umika umetniških del na območju Furlanije - Julijske krajine. »Natančno je popisal vse okoliščine umika istrskih slik na varno in dnevnik sklenil z upanjem, da bi dočakal dan, ko bodo dela v svobodi in miru vrnjena na svoja izvorna mesta,« je spomnila Sonja Ana Hoyer.
Originalni vijaki na sliko čakali 85 let
»Tudi takratni gvardijan našega samostana Lino Biasi je bil leta 1940 prepričan, da se bo slika vrnila. Ko so jo snemali iz okvirja, je v kartonasto škatlico skrbno shranil vijake, da jo bodo lahko kmalu pričvrstili nazaj. Bil je vizionar, le da je bilo treba na vrnitev slike počakati 85 let,« z nasmehom doda njegov zdajšnji naslednik Janez Šamperl.
Marsikdo je medtem že obupal, a je pri Carpaccievi sliki končno uspelo. Vrnitev slike je plod sodelovanja padovskih in piranskih minoritov, stroke in diplomacije ter rezultat medsebojnega zaupanja vseh akterjev. Verjetno sta h končnemu soglasju italijanskega kulturnega ministrstva pripomogla pozornost do italijanske manjšine v Sloveniji in do ezulov v Italiji ter dejstvo, da slika ne bo romala v depoje katerega od muzejev v Ljubljani, ampak se vrača na svoje izvorno mesto v Piran. To potrjuje tudi Tomaž Kunstelj, vodja medresorske delovne skupine za vračanje umetnin in arhivov iz Italije: »Ključno je, da se temu prostoru, ki ga poseljujejo Italijani in Slovenci, vrne del njegove kulturne identitete. Ta izjemna umetnina samo potrjuje, da smo vsi pridobili, Italijani in Slovenci.« Na tem vzpostavljenem zaupanju bodo gradili naprej in ga vzdrževali. Navsezadnje je to šele ena slika od skoraj sto v letu 1940 odpeljanih umetnin, za katere obstaja strokovna in pravna podlaga za vrnitev. »Zaupanje se gradi in mislim, da ne bomo čakali še 85 let na naslednje korake,« meni ministrica za kulturo Asta Vrečko. Ni naključje, da se vrnitev piranske Marije z detetom časovno ujema z obiskom italijanskega predsednika Sergia Mattarelle v Sloveniji in prav v letu skupne Evropske prestolnice kulture Nove Gorice in Gorice.
Vrnitev slike je na italijanski strani spremljalo tudi nekaj nasprotovanja. A kot poudarja predstavnik italijanskih ezulov Mario Dolce, ki je Piran zapustil kot otrok leta 1952, a se v rojstno mesto rad vrača, je vrnitev slike zelo razumna poteza: »Po tej poti sprave je treba nadaljevati in gledati naprej.« Slobodan Simič Sime, ki v mestu skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, je ob pogledu na umetnino ugotavljal, da je to za Pirančana eden največjih dogodkov. »Ves čas je zevala luknja v cerkvi, zdaj smo dobili nazaj del naše identitete in naše duše. Na naše umetnine smo tudi čustveno navezani,« poudarja. »To, da lahko občudujemo Carpaccia tu v Piranu, je nekaj povsem drugega kot v Padovi. A to je prvi korak do vrnitve vseh drugih umetnin, zdaj sem optimist,« je zadovoljen tudi zgodovinar Salvator Žitko, ki se je desetletja ukvarjal z vprašanjem vračanja zadržanih umetnin, tudi v zadnji knjigi Med Benetkami in Dunajem.
V ozadju nekdanje piransko obzidje
Vittore Carpaccio, znan po svojem prepoznavnem koloritu, predvsem posebnem odtenku rdeče barve, je na sliki upodobil v renesansi priljubljeni motiv: Marijo z Jezuščkom v naročju, ki jo spremljajo po trije svetniki na vsaki strani, med njimi sv. Frančišek Asiški, sv. Anton Padovanski, sv. Klara Asiška in zavetnik Pirana sv. Jurij. Pozornost Pirančanov pa bodo gotovo pritegnili tudi detajli v ozadju, Carpaccio je izrisal Piran in takratno obzidje, ki je na morski strani varovalo mesto. Poznavalci pravijo, da je Carpaccio pred delom gotovo obiskal Piran. Sonja Ana Hoyer opozarja še na širši pogled na cerkveno ladjo: »Poglejte, kako sta sijajno videti skupaj renesančna slika in njena neorenesančna edikula, ki jo je dogradil slavni tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Že zdaj si lahko lepo predstavljamo to povezavo.«
Sliko so prepeljali v restavratorski center v Ljubljani, kjer jo bodo pregledali in jo skupaj z njenim okvirjem pripravili za trajno postavitev; predvidoma za božične praznike se bo še bolj slovesno vrnila na svoje mesto.
