Pred tridesetimi leti, ko se je dolina Trente nezadržno praznila in je že kazalo, da bo vse njeno življenje odteklo po Soči navzdol, so v Trenti odprli prvo informacijsko izobraževalno središče Triglavskega narodnega parka. Z nekaj pretkanosti in pregovorne primorske upornosti ter trmoglavosti so leta 1995 v eni stavb nekdanje italijanske vojašnice odprli Dom Trenta, ki se ni izneveril svojemu imenu in je kmalu zares postal drugi dom Trentarjev in v dolino prinesel novo upanje. Danes v Trenti živi okrog 100, v celotni dolini pa nekaj čez 220 ljudi. Mnogi od njih so minuli konec tedna sodelovali na osrednji prireditvi ob 30-letnici njihovega Doma Trenta, za katerega domačini pravijo, da je pomembno krojil prihodnost in obstanek Trentarjev.
Nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka (TNP) Janez Bizjak se spominja, da sta bili pred letom 1970 vasi Trenta in Soča simbol nerazvite in pozabljene zgornje Soške doline. Ko so leta 1981 sprejeli še zakon o Triglavskem narodnem parku in določili njegove meje ter stroga pravila varovanja, se je med ljudi priplazil pesimizem. »Imel sem 12 let, ko mi je bratranec z roko pokazal po pobočju in rekel, glej, tam je meja prvega območja, čez deset let bo ta meja tukaj in akrat nas Trentarjev ne bo več,« se takratnega vzdušja spominja tudi domačin Marko Pretner. Bil je čas, ko so se mladi množično odseljevali, ker doma niso videli prihodnosti.
Namesto v Beograd …
Arhitekt Fedja Klavora, ki je načrtoval Dom Trenta, mu prikima, a pojasni tudi, da v dolini zaradi tega niso vsi sedeli križem rok in čakali na slovo poslednjega Trentarja. Razumeli so, da je razvoj Trente ključno povezan z demografijo. Z nekaj najbolj trmastimi somišljeniki so čisto po vojaško ustanovili celo štab za razvoj Trente in spisali načrt, ki je nosil več kot zgovoren naslov Trenta ne sme umreti. »Ustanovili smo zavod za planiranje in v akcijskem načrtu predvideli dodatnega zdravnika za dolino, prizadevali smo se za obnovo slabe ceste, obnovo objektov, ustanovili smo turistično društvo, izbrali pospeševalca za turizem. Naša prva misel je bila ohraniti življenje v dolini,« pripoveduje Klavora. To je bil prvi tovrstni načrt oživljanja območij v Sloveniji, prvi sm uvedli pojem demografsko ogroženega območja.
Klavora izpostavi tedanjo direktorico TNP Marijo Zupančič Vičar, ki je z izjemno vztrajnostjo dosegla politično odločitev, da je bila Slovenija izvzeta iz obveznih vplačil v jugoslovanski sklad za nerazvita območja. Namesto v Beograd je tako denar takrat prišel tudi do Trente.Ko ga je kasneje ob osamosvojitvi zmanjkalo, so gradnjo financirali tudi s prodajo stenskih koledarjev. Pri vsej zgodbi ne gre prezreti niti upornih Tolmincev, ki so dosegli, da se je prva informacijska točka v TNP odprla v Trenti in ne na Gorenjskem.
»Bilo je stresno,« se spominja Bizjak prvih naporov za ureditev središča. Velika večina ljudi v dolini od Tolmina navzgor namreč ni verjela v to, da jim bo uspelo. »Kdor meni, da je nemogoče, naj vsaj ne moti tistih, ki poskušajo,« Bizjak navrže mantro, ki se jo je držal v tistem obdobju. Skeptiki so morali na koncu priznati premoč optimistom, leta 1995 so Dom Trenta odprli, dolina je dobila osem novih zaposlitev, domača društva in domačini pa prostore za druženje in vaje, nastajala so nova društva. In ne samo to – v informacijskem središču so dobili tudi prve javne sanitarije v dolini, prvo javno stavbo na Primorskem, v celoti prilagojeno gibalno oviranim, v stavbi so dobili prvo zdravstveno ambulanto v Trenti in zdravnika, ki je v Trento prihajal dvakrat na teden. »Vrnil se je val navdušenja, ostale so mlade družine. Nekaj, kar je bilo prej na koncu sveta, je takrat postalo središče sveta. Kaj vse se je tukaj dogajalo!« vzklikne Bizjak, ko našteva številna mednarodna srečanja, koncerte, simpozije, obiskovalce z vsega sveta. Celo Dunajski filharmoniki so tu več desetletij poleti organizirali vaje svojega podmladka. Po potresih je bil Dom Trenta edini prireditveni prostor v celi zgornji Soški dolini.
Kako je prišla država
Marko Pretner se je ob odprtju doma ravno vrnil s študija ekonomije v Ljubljani. Za razliko od mnogih drugih mladih Trentarjev v 90. letih ni niti za trenutek ni pomislil, da bi Trento zapustil. Kmalu je priložnost našel v Domu Trenta in bil skoraj trideset let njegov vodja. V tem času je središče obiskalo več kot milijon ljudi. »Informacijsko središče smo razumeli v dveh vlogah – prva je bila povezovanje z lokalnim prebivalstvom, druga sprejemanje, informiranje in usmerjanje obiskovalcev. Iz nekega notranjega vzgiba in tudi zavestne odločitve, za katero morda v upravi TNP niti niso vedeli, smo se bolj posvečali domačinom. Seveda zaradi tega nismo zanemarili svoje naloge do obiskovalcev, a vendarle smo bili državna ustanova, domačini so nas dojemali kot državo, kot podaljšano roko države, ki je končno prišla do njih.
In ker sem tudi sam državo vedno razumel kot servis in pomoč ljudem, sem pomagal. Kako lahko država bolje pomaga, kot da nek državni uslužbenec nekaj naredi za lokalno prebivalstvo? Živeli smo za Dom Trenta, to je bil naš dom in lahko rečem, da bi brez središča Trenta danes ne bi bila to, kar je.« Svari pa, da nov val optimizma še zdaleč ne pomeni, da bodo te korenine večne. »Spet smo prišli v čas, ko bodo zavarovana območja morala ljudem omogočiti pogoje za življenje. Obstoj Trente je odvisen od tega, kako bo poskrbljeno za ljudi, ki se v ponedeljek zjutraj zbudimo v Trenti. Ta dolina, zavarovano območje in turizem ne bodo preživeli brez lokalnega prebivalstva,« je jasen.
Včasih so obiskovalci v Trento prišli pripravljeni, v gojzarjih. Danes pridejo in rečejo, da imajo tri dni časa in da želijo predloge, kaj bi lahko počeli. Trentarski dom zadnje obdobje obišče približno 26.000 ljudi na leto. »Strahotno so se v teh 30 letih spremenile razmere, naši obiskovalci, njihove navade in zahteve. Danes moraš za gosta dati vse od sebe. Ne predstavljam si, da tega informacijskega centra v Trenti ne bi bilo, še sedaj v septembru je zelo veliko obiska, prihajajo šole, pohodniki, kolesarji. Po svojih najboljših močeh se trudimo izvajati svoje poslanstvo,« pripoveduje sodelavec TNP in pogost vodnik po najstarejši parkovni Soški poti Edvin Kravanja. Na najbolj obiskanih turističnih trentarskih točkah imajo letos postavljene števce in kot pravi, te številke iz leta v leto samo naraščajo.
Edina šola
»Zimzelena točka med turisti je naš trentarski muzej, najbolj poznan Trentar ostaja Anton Tožbar, ki se je pred 154 leti spopadel z medvedom,« razloži. Pripomni, da je aktivni Trentar član vsaj nekaj društev. Imajo gledališko skupino, vokalno dekliško skupino, aktivne so kmečke žene... V malem kraju ima človek več vlog, zdravnik je tudi zborovodja, turistični vodnik tudi gasilec, sam je denimo podporni član gasilskega društva in član moškega pevskega zbora Triglav Trenta – taistega zbora, ki je nastopil na prireditvi ob odprtju doma leta 1995 in ob njegovi 30. obletnici minuli teden. »Kar pet ali šest pevcev nas je, ki smo nastopili takrat in danes,« se posmeje Kravanja. Kot zanimivost – pevski zbor je bil en prvih poskusov oživljanja Trente. Leta 1972 ga je prav s tem namenom ustanovil skladatelj Dane Škerl, ko je v planinski koči Kozorog slišal peti trentarske može.
Iskrico upanja za prihodnost zbujajo otroci. Podružnično osnovno šolo v Soči trenutno obiskuje sedem otrok, štiri punce in trije fantje, v Sočo se v šolo vozijo celo iz Bovca. Vsi znajo zapeti Kekčevo pesem. »Naša šola je posebna, ker je edina šola v Triglavskem narodnem parku, zelo se imamo fajn, imamo veliko odmorov, zraven šole je gozd, v katerem se lahko igramo, tudi učiteljice so zelo fajn,« je pripovedovala četrtošolka Miša. »Seveda imamo tudi pouk, z učiteljem športa igramo košarko, s puncami vadimo za plesne nastope,« je dodala njena sošolka Neža. Prikimali sta, fantje zadaj pa glasno podkrepili, da največ šteje, ker so v tako majhni šoli vsi prijatelji in da se prav nič ne veselijo odhoda na matično šolo v Bovec, kjer mir motijo zvonec, gneča in prerivanje. »Če smo prijazni, je svet lepši,« sta v en glas odgovorili, kaj dela njihovo šolo prijetno. Tudi njihova učiteljica Meta Medved, ki v Soči uči prvo leto, je prepričana, da je majhnost njihova prednost, poleg tega pa še bližina gozda in narave, kar jim omogoča, da veliko pouka izvedejo kar zunaj na prostem.
Kako svetla je torej prihodnost Trente? Kravanja je realen, v mislih se mu mešata tako optimizem kot rahla skrb. »Upam, da bo ta dolina tako privlačna še naprej in da bo tudi pri mlajših generacijah ostalo kaj entuziazma. Brez domačina ni zgodbe in duše,« je jasen.
Direktor Triglavskega narodnega parka Tit Potočnik meni, da je tistih, ki danes ne razumejo pomena parka in zaščitenih območij, vedno manj, prihodnost parka in trentarske doline pa vidi v povezovanju parka navzven. Ob 30-letnici Doma Trenta so tako stekli pogovori in bila podpisana prva pisma o nameri za ustanovitev čezmejnega trilateralnega Parka miru, v katerega bi se združili Triglavski narodni park, italijanski park Julijsko predgorje in avstrijski Naravni park Dobrač. In še ena pozitivna novica za Trentarje: Mreža zavarovanih območij v Alpah, ki povezuje več sto alpskih zavarovanih območij vseh vrst, od Francije do Slovenije, si po besedah Potočnika želi svojo tretjo pisarno odpreti prav v Trenti, v trentarskem drugem domu.
