»Težko preučuješ solinarstvo, če v življenju nisi pograbil kilograma soli,« poudarja dr. Maja Bjelica, raziskovalka, znanstvena sodelavka na Znanstvenoraziskovalnem središču v Kopru na Inštitutu za filozofske in religijske študije – in že sedem let tudi solinarka. Pričaka nas sredi solnega polja daleč na Leri v Sečoveljskih solinah. Kakšen mir je tukaj, kakšna prizemljitev, sploh potem ko se skozi vsakodnevno poletno gnečo prebiješ do Seče. »Tudi zame so soline na začetku pomenile umik. Najprej predah od pisalne mize, knjig in računalnika, ko sem leta 2018 končala doktorski študij. Ponudba prijatelja, ki je iskal nekoga za skupni najem solnega polja, je prišla kot nalašč. Še vedno pa so soline tudi vsakodnevni umik od množičnega turizma,« pravi Portorožanka. Danes je najemnik solnega polja Združenje Muzofil, trije člani si delijo naloge v solinah. Sama ne bi zmogla, prizna Bjeličeva. Podobe, ki jih vidimo na fotografijah s solin, nas zlahka zavedejo: mladci v belih majicah in klobukih vihtijo gavere pred kupčki soli. Romantika hitro izpari, ko je treba po tirnicah potiskati več sto kilogramov težek voziček, poln soli. Solinarstvo je težko delo.
Z Majo Bjelica ob našem obisku ne pobiramo soli. V solinske bazene je namreč padlo preveč dežja, tako da so jih morali izprazniti in začeti znova: iz glavnega kanala v lide in naprej v bazene ali kavedine je treba počasi spuščati novo pošiljko morske vode. Soline so namreč rahlo nagnjene, tako da voda teče po kanalu ter dovaja vodo levo in desno v kavedine. Solinarka na blatni potki med bazeni preverja, ali se je nateklo ravno dovolj morske vode, da je prekrila petolo, dragoceno skorjo iz mikroorganizmov, ki jo gojijo na dnu bazena in ki preprečuje, da se sol meša z morskim blatom.
Kako se naučiš solinarstva? »Z veliko spraševanja drugih solinarjev, predvsem solinskih nadzornikov, ki nam zelo pomagajo, brez njih bi bili izgubljeni. In iz izkušenj. Na napakah se učimo, to še kako velja tudi tu. Ko nisi pozoren, izpustiš preveč vode v bazene in narediš poplavo, se naučiš,« se smeje.
Projekt Zrno soli je preplet različnih disciplin
Maja Bjelica je doktorica antropologije, pred tem pa je študirala filozofijo in muzikologijo. Raziskovalka je kmalu zaznala, da v javnosti zeva velika vrzel v znanju o solinarstvu. »Ljudje me sprašujejo, kako se pobira sol in ali je na dnu solinskega bazena beton. Veliko jih še danes ne ve, da se sol pobira v vodi. Večina še vedno misli, da solinarji izsušijo bazen in postrgajo sol z dna,« pove. O zgodovini vemo zelo veliko, o sodobnem solinarstvu pa precej manj. »To je naš izziv. Sestavili smo interdisciplinarno raziskovalno ekipo z različnih inštitutov: med nami so politični ekolog, antropolog, geograf, filozof … Znanstveno bomo odgovorili na vprašanja današnjega solinarstva,« pravi Bjeličeva. Projekt Zrno soli, kristaliziranje sobivanja je na razpisu prepričal agencijo za znanstveno, raziskovalno in inovacijsko dejavnost. »Dokazati skušamo tezo, da ima okolje svojo modrost. Okolje ve, kdaj lahko naredi sol in kdaj ne. Govorimo o modrosti, ki jo lahko človek prek izkustva dobi od okolja. Od okolja nekaj dobim in mu nekaj dam. To je lahko paradigma za trajnostno sobivanje med človekom in okoljem,« filozofska vprašanja ekozofije niza raziskovalka. »Nerada rečem, da proizvajam sol. Solni fond jo proizvaja, sama mu pri tem samo pomagam,« poenostavi. V solinah se prostor in ljudje prepletajo, dediščina pa se po prepričanju raziskovalcev ne bi smela deliti na kulturno in naravno, saj gre za celoto.
V tem projektu vsi raziskovalci pridejo tudi na delo v soline. »Lahko prebereš učbenik ali pogledaš dokumentarec, a če v življenju nisi prijel gavera, vlekel soli po bazenu, je nalagal na voziček in potiskal po tirih, če nisi nikoli zdrsnil na solinskem blatu ali se spotaknil s taperini na nogah in padel v kanal, ne veš, kaj je solinarstvo,« poudarja vodja projekta. Prihodnje leto si želijo na nabiranje soli povabiti odločevalce in tudi skupine mladih. »Če bomo navdušili enega mladega, da bo ostal v solinah, je to že en korak,« sklene.
Skrb za dragoceno petolo
Medtem se še zadnji kavedin pokrije s tanko plastjo morske vode, Maja Bjelica pa s solinskim blatom zadela zapornico in ustavi dovajanje vode. Izparevanje in kristalizacija se po dobrem tednu deževja lahko začneta znova. Zapiha še burjica, ki pomaga pri izhlapevanju. A do pobiranja soli bo treba počakati še skoraj teden dni in z areometrom redno preverjati gostoto slanice. Če le ne bo spet dežja. V lanski sezoni je Združenje Muzofil pridelalo skoraj 100 kilogramov soli, letošnji julij solinarjem ni bil naklonjen, samo enajst dni so lahko prijeli za gavere in grabili sol. V zadnjih vročih dneh spet bolje kaže.
Po koncu sezone očistijo kanale in v bazene natočijo slanico, ki bo čez zimo varovala petolo na dnu bazenov. Petolo je treba vse leto skrbno vzdrževati, saj le nepoškodovana omogoča pridelavo kakovostne morske soli. Pred sezono jo je treba najprej tacirati, potolči z lesenim palotom. Nenadomestljivo vlogo vsako pomlad ima konciranje ali gnojenje petole. Takrat kristalizacijske bazene izpraznijo in posušijo ter hitro premažejo s tanko plastjo morskega blata, ki daje petoli sveže hranilne vrednosti. Zatem nemudoma izpustijo morsko vodo, da se petola regenerira. In tako že 700 let.
Pavšalne kritike solinarje bolijo
V podjetju Soline, ki je v lasti Telekoma, letos prideluje sol 16 zaposlenih solinarjev in pet najemnikov solnih polj, kot je Združenje Muzofil, od katerih Soline sol odkupijo. V podjetju pravijo, da bi z veseljem sprejeli vsakogar, ki želi pomagati pri pobiranju soli ali postati solinar.
Velika škoda je, ker se izgublja znanje, razmišlja Bjeličeva. »Soline potrebujejo ljudi, ki vzljubijo to delo in tu ostanejo. Nima jih smisla poučevati, če zdržijo samo eno sezono. Zgodilo se je že, da se je kdo naivno spustil v najem solnega polja, a je hitro spoznal, da ne zmore niti fizično niti psihično. Lepo je v sončnih dneh z nekaj vetra, ko se slanost v kristalizacijskih bazenih dvigne na 26 ali 27 enot in natanko veš, koliko vozičkov soli boš lahko pobral vsak dan. Ko pa dežuje, čakaš, ali bo treba izprazniti kavedine in začeti znova … In ko tako že spet pripraviš solno polje, tik pred pobiranjem soli začne spet deževati in gre vse delo v nič. Tu je potrebno precej potrpljenja, iznajdljivosti in razmišljanja in te sposobnosti so danes v zatonu ob vseh tehnoloških pripomočkih in umetni inteligenci,« ugotavlja Maja Bjelica.
»V solinarstvu je podobno kot pri sajenju drevesa, ko veš, da ne boš ti sedel v njegovi senci. In to ne gre prav dobro skupaj z logiko sodobnega kapitalizma,« opomni. »Tisti, ki pavšalno kritizirajo, češ da na delu solin ne pobirajo soli, da vse stoji in propada, da je naša sol dražja doma kot v tujini, delajo veliko krivico vsem solinarjem, ki se mučijo in skrbijo za soline,« poudarja solinarka. Nekateri kažejo s prstom na Fontanigge, češ da so zapuščene. »To ni res, solinarji so tudi tam, od tam dobimo vodo v kanale na naših poljih na Leri. Nas bolijo take kritike,« poudarja Maja Bjelica.
