V avtobiografski knjigi Rjava zemlja, ki je izšla pred petimi leti, dvajset let po prvi z naslovom Naš pobej bo muzikant, je Franc Šegovc, častni meščan Slovenj Gradca, med drugim opisal, kdaj in kako je nastala viža Kam le čas beži, ki se mu je porodila leta 1964, ko je imel 27 let. Napisal je, da ga je nekaj preprosto gnalo k temu, saj da je že takrat čutil, da čas tako hitro mineva, da v enem dnevu ne moreš narediti vsega, kar imaš v glavi in kar bi rad. »Časa pa ne moreš ustaviti, zato je viža Kam le čas beži, kam se mu mudi, še kako resnična,« je zapisal.
Za Franca Šegovca se je čas dokončno ustavil. Poslovil se je tiho, na svojem domu v Legnu, dobre tri mesece po svojem 88. rojstnem dnevu. Do zadnjega diha je bila ob njem njegova Hermina, s katero sta bila neločljivo povezana kar 64 let. Ni bila le njegova največja in edina ljubezen, poleg harmonike, seveda, pač pa tudi njegova muza, kot je ob zadnjem slovesu poudaril Frančev dobri prijatelj Vinko Šimek.
Kljub zdravstvenim tegobam, ki so ga pestile, je Šegovc neumorno ustvarjal in nastopal s svojimi Štirimi kovači praktično do zadnjega. Večji samostojni koncert, posvečen 70-letnici, ki so jo praznovali lani, so imeli Štirje kovači februarja letos v Šoštanju. Aprila pa so bili posebni gostje tradicionalnega koncerta Pod domačim zvonikom, ki ga je v Kostrivnici pripravil glasbenik Toni Sotošek.
Svojo pot so Štirje kovači začeli konec leta 1953, a za uradno štejejo leto 1954. »Takrat smo bili štirje fantje zaposleni v kovaški industriji v Tovarni kos Slovenj Gradec, zato se je ime ponudilo samo od sebe. Sem pa vesel, da smo znali pozneje krmariti med poplavo ansamblov in prikrmarili do tako visoke obletnice,« je zapisal v knjigi. Poslušalci so jih sprejeli takšne, kot so, s svojstvenim načinom izražanja v glasbi, petju in melodijah, ki so vedno našle pot do src poslušalcev. Še več, Štirje kovači bodo ostali za vselej vpisani v zgodovino in Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši delujoči ansambel na svetu. Od leta 2021 pa je Slovenj Gradec bogatejši tudi za muzej z bogatim arhivskim gradivom o delovanju in uspehih ansambla, nad katerim bedi Koroški pokrajinski muzej.
Glasbeniki so ga občudovali
Mnogi so Franca Šegovca občudovali ne le kot glasbenika, perfekcionista, temveč tudi kot človeka. »Znal je ceniti preprostost – zemljo, naravo, sočloveka in domovino. Ta preprostost se je zrcalila tudi v njegovih glasbenih delih, ki so zvenela, kot da so se spontano izlila iz njegovega srca: iskreno, čutno, smiselno in obenem mogočno. Njegova duša je bila polna dobrote in melodij, ki bodo še dolgo živele med nami. Z velikim ponosom in spoštovanjem se ga bomo vedno spominjali tudi na Šegovčevi plaketi, tekmovanju v igranju diatonične harmonike, ki ga organizira Zveza diatonične harmonike Slovenije,« je misli strnil Frančev rojak Klemen Rošer, lastnik ene najprepoznavnejših in najuspešnejših zasebnih šol diatonične harmonike pri nas. Jani Repnik, vodja ansambla Rosa in urednik oddaje Sredina parada domačih na Koroškem radiu, ki je minulo sredo vso oddajo posvetil spominu na Šegovca in Štiri kovače, je prav tako ponosen, da je Šegovca poznal več kot tretjino njegovega življenja. »Zelo sem ga spoštoval. Blizu sva bila tudi doma, zato sva se pogosto videvala in vedno poklepetala. Bil je reden poslušalec moje oddaje in velikokrat me je po njej poklical in povedal, da jo je poslušal. Ob njegovem 80-rojstnem dnevu smo mu glasbeniki pripravili presenečenje, ki ga je bil zelo vesel. Med njegovim okrevanjem po nesreči smo mu z glasbenimi prijatelji zaigrali pod oknom sobe v slovenjgraški bolnišnici. Vidno je bil ganjen in dogodek se mu je globoko vtisnil v spomin. To mi je večkrat povedal. Pogrešal ga bom. In hkrati še naprej skrbel, da njegova glasba ne bo šla v pozabo,« je za Nedeljski dnevnik povedal Repnik.
Vizionar s karizmo
»Franc je ustvaril nadčasno glasbo, s prepoznavnim zvenom, pripovedno melodiko in ritmom, ki nakazuje na udarjanje kovaškega kladiva po razbeljenem železu, kar je bilo značilno za kovaško industrijo in življenje kovačev na Koroškem,« pa je ob slovesu v svojem govoru poudaril eden največjih poznavalcev in skrbnikov slovenske narodnozabavne glasbe Simon Golobič, ki je tudi sam harmonikar in urednik Radia Veseljak Zlati zvoki. »Če sta brata Vilko in Slavko Avsenik ustvarjala skupaj, je Franc to počel sam in se z 800 skladbami, ki jim je vdahnil melodijo in besedilo, zapisal med najplodovitejše glasbene avtorje pri nas. A ni bil zgolj harmonikar, pevec, avtor besedil in melodij. Bil je človek čistega srca in mehke duše, ki je iz skromnih korenin ustvaril nekaj veličastnega. V njem ni bilo nič umazanega. Bil je preprost vizionar s karizmo, člani ansambla so mu s polnim zaupanjem brezpogojno sledili. Franc je s pomočjo svojih glasbenih prijateljev v ansamblu svoje misli in zamisli spravil v življenje, v pesmi ter jih na igranjih, tudi prek radijskih valov in že v tistih črno-belih televizijskih časih, ponesel do src ljudi, ki so te iste pesmi naredili nesmrtne,« poudarja Golobič in opozarja, da četudi so Štirje kovači gostovali tudi po svetu, se je Franc zavestno odločil, da bo ostal in ustvarjal doma, saj »š'ta koroška pesem le doma najlepše zveni«. Mnoge, ne le Kam le čas beži, so že ponarodele in so tako znane, da jih znajo peti vsi. Franc je dejal, da bi lahko o čisto vsaki skladbi kaj povedal, saj so vse nastale po resničnih dogodkih, predmetih, ljudeh. Ena takšnih je tudi Mala solzica. Ali pesem Nič ni večno. Kot je zapisal, vse, kar se rodi, tudi enkrat premine. »Tudi mi nismo večni, danes smo tu, jutri nas več ni.« In zdaj tudi Franca Šegovca ni več, odložil je svojo najzvestejšo prijateljico harmoniko, katere tipke so bile že rahlo porumenele. A njegove viže ostajajo in bodo zvenele večno. V številnih priredbah in srcih.
