»Z življenjem ob oceanu se nič ne more primerjati. Gledanje valov te prevzame in pomiri. Ko enkrat živiš ob oceanu, težko greš stran,« je dejal Kostja Polc, ki je rodno Slovenijo zamenjal za Portugalsko pred 15 leti. Ljubljančan je s svojim dekletom Mašo zaradi želje po surfanju na Portugalsko odšel že med študijsko izmenjavo prek programa Erasmus. Po diplomi je nekaj časa delal kot finančni analitik v banki v Ljubljani, vendar je bila želja po surfanju premočna, da bi ostal. Zato sta se s partnerico odločila za selitev na jugozahod Evrope, kjer se po vseh teh letih življenja na Portugalskem počuti doma. V državi ob Atlantskem oceanu je odprl šolo za surfanje in si ustvaril družino. Vsako leto ga obišče veliko Slovencev, ki zanj izvedo predvsem prek Ujusansa surf kluba, ki je v Sloveniji najbolj zaslužen za širjenje deskanja na valovih.
Zanimivo je tudi, da se je pred tremi leti na Portugalsko po zaključenem študiju medicine preselila tudi njegova sestra. O tem sta jo prepričala surfarski način življenja in kakovost bivanja v tej evropski deželi, kjer se sedaj ukvarja z oddajanjem turističnih prenočišč, zato z bratom tudi poslovno sodelujeta.
Vsak dan na Portugalskem je sproščen, ljudje so prijazni in si vzamejo čas drug za drugega ter zase. Visoko na družbeni lestvici vrednot sta namreč prosti čas in druženje z družino ter prijatelji. Delo nima osrednje vloge, temveč je v ospredju naravnanost, da iz dneva v dan izkoristiš, kar imaš, in uživaš v trenutku – tako način življenja na Portugalskem strne Kostja Polc. Osredotočenost na tukaj in zdaj ter prilagodljivost pa sta dve stvari, ki se ju je Slovenec naučil na Portugalskem. »Tukajšnja sproščenost mi zelo ustreza. Nekdaj sem bil precej usmerjen v načrtovanje, kar se je potem spremenilo, še posebej po pandemiji. In nikoli ne veš, kako se življenje obrne, zato je pomembna prilagodljivost, kar pa ne pomeni, da nimaš vizije.«
Ko pripoveduje o portugalski sproščenosti, doda, da je ta sicer manj prijetna na kakšnih uradih, ko moraš kaj urediti, saj tam vlada kaos, zato je birokracija precej zamudna stvar. Po drugi strani je za marsikoga nenavadna tudi navada v tej deželi, da se »vozniki avtomobilov, ko na pločniku vidijo koga poznanega, ustavijo kar sredi ceste, odprejo okno in se pogovarjajo. Pri tem ni nič neobičajnega, da ostali v vrsti za njim mirno počakajo.«
Prav tako, je še povedal sogovornik, ni pogosto, da bi si Portugalci zaradi dela med službo skrajšali odmor za kosilo. Toplo kosilo je sveta stvar, zato se mu posvetijo, in tako je tudi delovni ritem nekoliko drugačen. Službe se običajno začnejo okoli 9. ure, odmor za kosilo traja uro do uro in pol, delo pa zaključijo okoli 18. ure.
Čas za kavo je resna stvar
Pomemben obred na Portugalskem je tudi pitje kave. »Imajo ogromno načinov priprave kave. Kavo pijejo zjutraj, popoldne s sladico in ob druženju,« je našteval Kostja Polc. Kava pomeni zapik v dnevu. Ko je pripovedoval o lokalnih navadah in ritmih, je omenil še nekaj, kar mu je bilo na začetku precej nenavadno. »Starejši ljudje se pripeljejo do oceana, ob plaži parkirajo in iz avta opazujejo ocean ter pogosto ob tem tudi zaspijo. Tako vidiš po deset parkiranih avtov v liniji, v njih pa ljudi, ki dremajo.«
Tak popoldanski odklop je še posebej pogost pozimi, sicer pa to dejanje – opazovanje morja – ubeseduje poseben portugalski izraz. Ta v dobesednem prevodu pomeni »pojdimo gledat morje«, kar označuje tudi spremljanje valov in ugotavljanje, ali so pravi za surfanje. »Izraz govori tudi o tem, da je opazovanje morja del kulture. Ocean je ves čas aktiven in se neprestano spreminja.« V portugalskem načinu življenja, kot še pripoveduje sogovornik, je zelo veliko stvari, ki so tam »za dušo«.
Siva ekonomija in cene nepremičnin
Na Portugalskem je po Kostjevih besedah veliko sive ekonomije. Mehaniki, vodovodarji, električarji in drugi obrtniki za svoje delo pogosto ne izdajajo računov in »povsem običajno je, da te mehanik vpraša, ali želiš račun z DDV ali brez. Ljudje so veseli, če lahko plačajo 23 odstotkov manj.«
V zadnjem času so se v državi življenjski stroški občutno povišali, tudi cene hrane, še posebej drage so postale nepremičnine. »V zadnjih letih so se cene tako kot marsikje drugje izjemno dvignile. Po pandemiji, ko se je prijelo delo na daljavo, se je začelo na Portugalsko seliti veliko prebivalcev srednje Evrope. Veliko tujcev, med njimi precej Američanov, se je preselilo tudi v našo vas Praia da Areia Branca, kar vpliva na povišanje cen nepremičnin.«
Kostja Polc navede primer za dvosobno stanovanje, staro med 10 in 20 let, v bližnjem mestu Lourinhã. Pred 14 leti je bilo vredno 70.000 evrov, danes stane 250.000 evrov. Sploh vrtoglave pa so cene nepremičnin ob morju. »Odvisno od tega, kako daleč si, a naj za občutek navedem približen podatek, da je treba za penthause 300 metrov od obale odšteti okoli milijon evrov,« razmere ilustrira sogovornik.
Draginja se pozna predvsem v Lizboni, kjer je posledice vzporedno z razmahom turizma in s tem povezanimi kratkoročnimi oddajanji pustila tudi tako imenovana portugalska zlata viza. To je imigrantski program, ki vlagateljem iz držav zunaj Evropske unije, ki investirajo v portugalsko gospodarstvo, omogoča hitrejšo pot do državljanstva.
»Lokalno prebivalstvo je zaradi dviga cen nepremičnin in najemnin protestiralo, saj je postalo nemogoče, da v Lizboni preživi že nekdo s povprečno plačo. Veliko mladih zato živi pri starših, s sostanovalci ali pa se odselijo na obrobje oziroma na podeželje. Domačini so iz mesta izgnani in tako so izginile stare četrti, v katerih se je nekoč slišala tradicionalna glasba in je junija dišalo po peki sardel na žaru,« je posledice gentrifikacije in turistifikacije opisal Kostja Polc.
Javni promet dobro deluje
Ko Slovenec ocenjuje javni promet na Portugalskem, razloži, da deluje dobro. »Povezave so dobre tako v mestih kot tudi na medmestni ravni. V Lizboni je na voljo vse, od avtobusa in tramvaja do metroja in tuk tuka. Hkrati pa slovenski turisti izpostavljajo, da domačini zelo agresivno vozijo. Tu ni nič nenavadnega, če se med prvi in drugi avto, če je med njima nekoliko več prostora, vrine tretji avto. Ne stopi pa v Lizboni nihče iz avtomobila, da bi se kregal z drugim voznikom,« je o svojih izkušnjah še povedal Kostja Polc.
