Več desetletij je že, odkar Mariborčan Primož Kompan živi v Avstriji, kjer je bila njegova prva postojanka Gradec. Tja je šel študirat ekonomijo, saj je bil po njegovih besedah študij v začetku devetdesetih let zaradi Markovićevega dinarja, ki je imel umetno visoko vrednost v primerjavi z drugimi valutami, tam cenejši kot doma. Po Gradcu je izobraževanje želel nadaljevati v Innsbrucku, vendar ga je ljubezen pripeljala na Dunaj. Ko je zaključil študij, med katerim je poleg znanja nemščine usvojil še francoščino, italijanščino in češčino, je službo dobil v turistični organizaciji zvezne dežele Salzburg. Spomni se, kako mu je na prvem razgovoru bodoči šef rekel, da računa na to, da bo pri njih ostal vsaj tri leta. Sam pa si je mislil, da »kako je naiven, saj bom vesel, če bom zdržal tri mesece«.
A letos poleti bo minilo 21 let, odkar dela za to podjetje in živi v Salzburgu, čeprav se z mestom dolgo časa ni mogel poistovetiti. Salzburžane je sprva dojemal kot vzvišene, nekoliko nadute. Sicer ponosni na dediščino svojih prednikov se mu niso zdeli posebej ustvarjalni in odprti. V urbanističnem pogledu pa ga je mesto odbijalo predvsem zaradi prometne ureditve – ima le nekaj glavnih cest, ki jih je mogoče obvoziti le z dolgimi, zamudnimi ovinki. Tako se je Kompan kar nekaj časa trudil, da bi mu to avstrijsko mesto zlezlo pod kožo.
Do velike spremembe v tej smeri je prišlo pred tremi leti, prinesla pa so jo nova znanja in spoznanja. »Odločil sem se, da opravim izobraževanje za licenciranega turističnega vodnika po Salzburgu. Šolanje mi je odprlo pogled na moje okolje. Spoznal sem tisti del avstrijske (in s tem tudi slovenske) zgodovine, ki nas je v šolah v času Jugoslavije obšel.« Kot je poudaril, mu izobraževanje za turističnega vodnika ni omogočilo le širšega razumevanja preteklosti in bogastva umetnostne zgodovine, temveč ga je, tudi kot nevernika, poznavanje cerkvene preteklosti salzburške države – Maribor in Ptuj sta bila stoletja del salzburške cerkvene države – naučilo spoštovanja in »predvsem občudovanja Cerkve kot ene najučinkovitejših upraviteljic v zgodovini našega prostora«.
Z novo vednostjo pa je Primož Kompan na drugačen način začel gledati tudi na sedanji Salzburg in njegove prebivalce. Salzburžani se mu tako ne zdijo več vzvišeni, temveč v njih prepoznava »zadržano toplino, občutljivost za lepoto in prefinjen odnos do kulturnih vrednot. Začel sem ceniti drobne stvari, ki to mesto delajo posebno: skrite uličice, ki so prometno popolnoma odmaknjene in s tem močno dvigujejo kakovost bivanja.«
Mozart ni osrednji steber lokalnega ponosa
V mestu z bogato zgodovino so njegovi prebivalci ponosni na več stvari. Med njimi je na prvem mestu preteklost, povezana z knezonadškofijskim obdobjem, ko je bil Salzburg samostojna cerkvena država z močnim vplivom, lastno diplomacijo in visoko razvito kulturo. Kot poudarja Primož Kompan, je to poglavje zgodovine mestu zapustilo izjemno arhitekturno in umetnostno dediščino. Pri čemer, kot še pripoveduje Mariborčan, domačini na dejstvo, da je bil v Salzburgu rojen tudi svetovni glasbeni genij Wolfang Amadeus Mozart, gledajo zgolj kot na »stranski učinek« bogate preteklosti, nikakor pa to ni osrednji steber lokalnega ponosa.
Prav tako so mestu, ki je nekoč slovelo tudi po rudnikih soli, v velik ponos Salzburške slavnostne igre (Salzburger Festspiele), svetovno znan festival glasbe in odrske igre, zaradi česar Salzburg nekateri imenujejo tudi festivalsko mesto. Prestižni festival z dolgo tradicijo vsako poletje privabi zveneča ustvarjalna imena in številno občinstvo z vsega sveta.
Pa vendar vse našteto po besedah strokovnjaka za turistični marketing ni glavni motiv za obisk Salzburga, temveč je ta povezan z enim najbolj priljubljenih hollywoodskih glasbenih filmov vseh časov Moje pesmi, moje sanje, ki so ga z Julie Andrews in Christopherjem Plummerjem v glavnih vlogah snemali v tem avstrijskem mestu. A navdušenje nad filmskimi lokacijami ni nekaj, s čimer bi se poistovetili tudi domačini. Salzburžanom je povezovanje mesta z ameriškim filmom namreč tuje in menijo, da o njem ustvarja stereotipno podobo, ki se ne sklada z njihovo identiteto.
Sami raje izpostavljajo legendarne zvezde alpskega smučanja, kot sta denimo Hermann Maier ali Marcel Hirscher, ter pomen zapuščine ustanovitelja podjetja Red Bull Dietricha Mateschitza in njegove letalske zbirke, kjer v floti Flying Bulls za osrednji dragulj velja legendarno Titovo letalo douglas DC-6B. »Bolj na tiho, a z globokim spoštovanjem pa so ponosni tudi na pesem Sveta noč, ki jo vsako leto ob božiču prepevajo po vseh celinah. Nastala je v bližnjem Oberndorfu in velja za najbolj prevajano božično pesem vseh časov.«
Urejeni na tržnico in v banko
Med posebnostmi, povezanimi s Salzburgom, Primož Kompan izpostavi oblačilno kulturo. Domačini namreč gredo zelo urejeni tudi po najbolj vsakdanjih opravkih. »Ni redkost, da v trgovino, banko ali na tedensko tržnico nekdo pride v suknjiču ali noši. To vizualno spoštovanje do sebe in okolja je zame ena najbolj očarljivih značilnosti mesta.« Pri čemer ima noša, ki je pred približno 20 leti v Avstriji doživela preporod, posebno vlogo. Ljudje jo oblečejo tako za veselice kot za salzburški festival.
Medtem ko je točnost še ena lokalna poteza, pa med vseavstrijskimi značilnostmi naš sogovornik omeni tudi upoštevanje prometnih pravil. »To, kar me še danes fascinira, je, da se večina Avstrijcev tudi med vožnjo sredi noči po odmaknjeni vasi strogo drži predpisane hitrosti. A ne zato, ker bi se bali kazni, saj je skoraj nemogoče, da bi ob tej uri kdo meril hitrost, temveč iz spoštovanja do ljudi, ki spijo. Medtem ko Slovenija pogosto posega po drakonskih kaznih in represiji, da bi prevzgojila lastno prebivalstvo, Avstrija izbira popolnoma drugo pot: svoje ljudi raje motivira,« o drugačnih pristopih pravi Mariborčan.
Življenje brez avtomobila
Življenje brez avtomobila, kar omogoča dobro urejen javni promet, je prav tako del salzburškega vsakdana Primoža Kompana. Ko se je preselil v avstrijsko festivalsko mesto in želel registrirati mamin avto, so bili stroški za to previsoki in neprimerno višji, kot jih je bil vajen iz Slovenije. Tako se je odpovedal avtu in kot pravi, je hvaležen za to, da obstaja vozovnica, imenovana KlimaTicket, ki letno stane 1250 evrov, omogoča pa neomejeno uporabo vseh javnih prevoznih sredstev po celotni Avstriji, kar vključuje vlake, avtobuse, tramvaje in tudi dunajsko podzemno železnico.
O prometni infrastrukturi sogovornik pove, da je izjemno dobro razvita. Med Dunajem in Salzburgom vlaki vozijo na 20 minut. »Ko bosta zgrajena še tretji in četrti tir, pa bodo zaradi velikega povpraševanja, ki ga je sprožila KlimaTicket, najbrž razmišljali še o krajšem intervalu,« je prepričan sogovornik.
Pri čemer glede dostopnosti javnega prometa izpostavi še novost, ki so jo v zvezni deželi Salzburg uvedli v začetku meseca. Velja namreč, da so turisti z vplačilom turistične takse upravičeni do prejema Guest Mobility Ticket, ki jim brez dodatnega plačila omogoča uporabo vseh sredstev javnega prevoza. Pri tem strokovnjak za turistični marketing še poudari, da je turizem v Avstriji izrazito razvojno naravnan, kar velja za vse, tudi za mikro podjetja in družinske ponudnike. Celoten avstrijski turizem je usmerjen k nenehnemu vlaganju v izboljšave in nadgrajevanje. »Vsaka generacija kaj nadgradi. Vendar ne samo z vidika zidov, temveč tudi v smislu razumevanja gostoljubja, trajnosti in vsebine. Avstrija me je naučila, da je turizem proces, ne projekt. Kar velja tudi za najpreprostejše stvari.«
