Wuxiju, skoraj osemmilijonskemu mestu na jugu Kitajske, pravijo mali Šanghaj. »Mesto je izredno gospodarsko uspešno in ima največ milijonarjev ter milijarderjev v državi na prebivalca. Za podjetja, veliko na področju tehnologije, je v njem veliko priložnosti,« je Katarina Založnik uvodoma predstavila mesto ob jezeru Tai na jugovzhodu province Jiangsu, v katerem živi zadnje štiri mesece. Wuxi se je v preteklih letih večkrat uvrstil na lokalno lestvico najsrečnejših kitajskih mest. Naziv je osvojil na podlagi zadovoljstva domačinov z izobraževanjem, zdravstvom, varnostjo, naravnim okoljem, prometom, zaposlovanjem in življenjskim standardom. »Prebivalci so zadovoljni z življenjem v mestu, ki je čudovito. Zelo je čisto, trikrat na dan vidiš vozila, ki čistijo ceste in jih redno pometajo. Ni smeti in povsod so rože, ker jih župan obožuje. Ne glede na to, kako veliko je prebivalcev, ni čutiti natrpanosti. V mestu in okolici je veliko narave, od gozdov do gora,« je navdušeno pojasnila Slovenka in ob tem omenila še eno od znamenitosti Wuxija – najvišje stoječi kip Bude, ki meri 88 metrov. Dodala je, da je v mestu veliko budistov, vedno več pa je tudi kristjanov.
Na Kitajsko se je Slovenka, ki je odraščala v Ajdovščini, z možem preselila zaradi službe. Pred tem sta delala v Nemčiji, v hčerinskem podjetju kitajske tovarne generatorjev, kjer sedaj poučuje angleščino. Kar pa je po njenih besedah v deželi, kjer ljudje skoraj nimajo stika s tem tujim jezikom, zalogaj. »Filmi so sinhronizirani, družbena omrežja so prav tako v kitajščini in podobno. Ker smo mednarodno podjetje in imamo veliko stika z drugimi državami, si želijo, da bi čim več zaposlenih govorilo angleško.« Sama pa se uči kitajščine, kar je prav tako zahtevno. »Besedišče sloni na štirih tonih in veliko je besed, ki se napišejo enako, vendar imajo ob drugačni izgovarjavi drug pomen. Kar je, če naglasiš napačno, lahko tudi precej nerodno.« Za primer je navedla besedi mama in konj.
Ko je govorila o jeziku in verbalni komunikaciji, je izpostavila, da v kitajščini povedi veliko bolj zapletejo in stvari razlagajo na široko. V skladu z lokalno tradicijo si je Slovenka izbrala kitajsko ime, ki vedno nosi pomen. V Evropi in drugod po svetu je tako še vedno Katarina Založnik, a na Kitajskem je Kaiting Zhang, kar je sicer zelo popularen priimek v deželi. Pomeni pa poglavje in red, medtem ko so pomeni imena modrost, zmaga, uspeh, veselje, ženstvenost in eleganca.
Delo in prosti čas sta uravnotežena
Za delo in prosti čas je dejala, da sta v podjetju, kjer dela, uravnotežena. »Imava enak delovni urnik, kot sva ga imela v Nemčiji, kar je od ponedeljka do petka, od 8.30 do 17. ure z enournim odmorom za kosilo in petnajstminutnimi odmori na dve uri.« Konec tedna ju s službenimi zadevami nihče ne moti. Prav tako so kitajski sodelavci veliko bolj odprti, saj pri njih ne velja, da sta služba in zasebno življenje ločena. Tako se družijo tudi zunaj službe, se skupaj rekreirajo in obiskujejo.
Velja pa na Kitajskem stroga hierarhija in so pri izrazih spoštovanja zelo jasna pravila. »Zelo je pomembno, da ko sediš s šefom za mizo, z njim večkrat nazdraviš, in sicer tako, da daš levo roko pod kozarec in ga z desno držiš. Vrh kozarca pa moraš v znamenje spoštovanja dati nekoliko nižje od kozarca nadrejenega,« je o družbenih pravilih povedala Slovenka. Prav tako moraš paziti, da jedilnih palčk ne zapičiš v riž, saj to spominja na dišeče palčke, ki jih zatikajo v podlago in prižigajo za umrle.
»Tradicija ima v družbi zelo močno mesto. Če gremo na večerjo s stranko, bo ta vedno sedela s hrbtom pri steni, kar izvira iz imperialnih časov, ko so vladarji s tako pozicijo imeli nadzor nad prostorom, medtem ko danes to predstavlja izraz največjega možnega spoštovanja,« je razložila sogovornica. Na poslovnih sestankih pa med drugim velja, da ribo vedno prinesejo z glavo in repom. To pomeni, da bosta začetek in konec posla uspešna, poleg tega z očmi ribe pokažejo, da je riba sveža.
Digitalizacija na vse načine
Digitalizacija je v kitajski vsakdan vpletena na vseh ravneh. »Vse ti dostavijo, in to zelo hitro, kar je del njihove učinkovitosti in to velja za vsa področja. Ko sem bila pred časom bolna, sem ob 23. uri prek aplikacije govorila z zdravnikov, ki je dosegljiv 24 ur na dan vse dni v tednu. Priporočil mi je zdravila, ki so mi jih čez deset minut že dostavili na dom,« je opisala Katarina Založnik. Podobno hitro je opravila s pregledom pri zdravniku v ambulanti, kjer je po njenih besedah, od odvzema krvi do tega, da je prišla na vrsto za pregled ter šla nato po zdravila, vse skupaj trajalo kakšne pol ure. Izkušnje s hitrostjo delovanja je ponazorila še z enim primerom. Ko so bili službeno na konferenci v Šanghaju, je stranki zmanjkalo vizitk. A to ni bil noben problem, saj je sodelavka naročila nove, ki so bile že čez eno uro pri njih. Cena 100 vizitk, natisnjenih na papirju boljše kakovosti, je bila 10 evrov.
Del kakovosti življenja v Wuxiju je po besedah Slovenke tudi v dostopnih življenjskih stroških. »Za pregled pri zdravniku in odvzem krvi sem recimo, ker takrat še nisem imela urejenega zavarovanja, plačala tri evre. Zelo ugodne so tu tudi hrana, najemnine in lepotne storitve.« Za dva ramna in pijači je treba odšteti okoli 3 evre, za najemnino s stroški vred za 75 kvadratnih metrov veliko stanovanje 260 evrov. S tem da je, kot je navedla Katarina Založnik, v Wuxiju povprečna plača okoli 1300 evrov. »Na severu so sicer nižje, a v Wuxiju, ker je gospodarsko močan, so višje.«
Zanesljiv in hiter je tudi javni promet. Tako je par že izkusil vožnjo s hitrim vlakom do približno 1500 kilometrov oddaljenega Pekinga, kamor sta pripotovala v petih urah in ko sta v prestolnici stvari uredila, sta se isti dan z vlakom v treh urah in pol vrnila v Wuxi. Za povratno vozovnico sta plačala 150 evrov na osebo.
V kulturnem kontekstu Kitajske je Slovenka izpostavila še vlogo ognjemetov, ki jih v daljni azijski deželi pogosto prižigajo, saj verjamejo, da prinašajo srečo in se z njihovim pokanjem poklanjajo prednikom. »Najsrečnejša številka na Kitajskem je 666, zaradi česar jo vidiš pogosto napisano na najrazličnejših stvareh. Zanimivo je, da ponavadi pijače v majhnih dozah niso pollitrske, temveč so večinoma 666 ali 888 mililitrov,« je o kulturnih posebnostih povedala Katarina Založnik.
