Sonce se je poigravalo na gladini Ljubljanice, ko sva se na Špici usedli na kavo. Tja je prikolesarila s svojim rdečim kolesom, ki je že skoraj njen zaščitni znak in s katerim si zjutraj zbistri misli na poti v službo. Prim. doc. dr. Neli Vintar je ženska, ki izžareva toplino in mir, čeprav je štirideset let svojega življenja kot anesteziologinja preživela tam, kjer domuje bolečina – v protibolečinski ambulanti UKC Ljubljana, na oddelku za terapijo bolečine. Prijatelji so ji nadeli vzdevek »doktor Jojboli«, in ko jo poslušate, vam je takoj jasno, zakaj. Ni le zdravnica, je nekdo, ki zares razume jezik bolečine.
Čeprav je uradno že osem mesecev upokojena, njen telefon še vedno zvoni. Ko v UKC potrebujejo njeno pomoč in izkušnje, se z veseljem odzove. Vzdevek, ki ji ga je nadel kolega Matej Cimerman po veterinarju iz ljudske pravljice, ki je znal govoriti z živalmi, ji popolnoma ustreza. Dr. Neli Vintar namreč do podrobnosti razume, kaj pomeni, ko človek reče: »Boli«. Prav zato zna do ljudi pristopiti na tako poseben, sočuten način.
Kako hudo boli?
»Bolečina je zelo kompleksno doživljanje,« preprosto razloži. Čeprav se nam zdi, da bi nas ista stvar morala boleti enako, to sploh ni res. »Na doživljanje bolečine vpliva vse naše življenje,« nadaljuje. »Predstavljajte si, da je v naših možganih 40 področij, ki nenehno klepetajo med seboj, interpretirajo informacije in ustvarjajo našo osebno izkušnjo bolečine. Zato je ta lahko telesna ali duševna, odtenke pa ji dajejo predvsem naša čustva. Največji ojačevalec bolečine? Strah. Če nas je strah, naj bo to bolečina, na splošno situacija v življenju ali pa bolečina kot informacija, 'joj, kaj pa, če imam raka', je ista stvar čisto drugače doživeta,« pojasni.
Kako torej ugotovi, kako hudo nekoga zares boli? Preprosto – s pogovorom. Vedno jo zanima, kaj pomaga, kaj olajša. Če »primejo« protibolečinska zdravila, je vzrok verjetno telesni. »Če pa čisto nič ne pomaga, potem zelo verjetno na to močno vpliva čustveno doživljanje in celotno življenje tega človeka,« razkrije. Pusti nas pokukati v skrivnosti lajšanja bolečine in omeni, da včasih pomagajo celo antidepresivi in antiepileptiki. A ne zato, ker bi zdravili depresijo, temveč ker delujejo kot »modulatorji bolečine«. Posebno pomembno je urediti spanje. »So ljudje, ki zaradi bolečin ne spijo ponoči, nekateri ne spijo mesece, drugi tudi leta,« pove z velikim sočutjem. »Če si čez dan zelo izmučen, te enaka stvar veliko bolj boli,« razloži. Ta zdravila torej pomagajo, da so naši »živci manj vzdraženi«, in enaka stvar nas preprosto manj vznemiri ter tako manj boli. Kronična bolečina človeka namreč naredi razdražljivega. Kot pravi dr. Neli Vintar, »to razdražljivost potem tudi akupunktura lepo ublaži«.
Posebno mesto v njenem srcu in praksi ima akupunktura, ki jo v njihovi ambulanti izvajajo že štirideset let. Zgodba o tem, kako je ta starodavna kitajska veščina prišla k nam, je povezana s takratnimi političnimi razmerami pri nas. V 70. letih prejšnjega stoletja je na Kitajsko odpotovala jugoslovanska gospodarska delegacija, v kateri so bili tudi pomembni zdravniki iz vseh republik, med njimi predstojniki oddelkov. Med temi je bila tudi primarijka Jasna Müller, takrat vodilna anesteziologinja in prava pionirka na tem področju. Medtem ko so drugi obisk jemali bolj protokolarno, se je Müllerjeve akupunktura tako močno dotaknila, da se je odločila vrniti za več mesecev in se je zares naučiti. Ker je bila politična klima takrat temu naklonjena, so metodo takoj sprejeli in zavarovalnica je začela kriti stroške. To je bilo konec leta 1978. »Mi smo bili v tem kontekstu trideset let pred vsemi zahodnjaki,« poudarja dr. Neli Vintar in z nasmehom doda, da so pragmatični Nemci, pa tudi Švedi in Italijani, akupunkturo priznali šele leta 2006. To so storili šele po velikih večcentričnih študijah za bolečine v križu in glavobole, s katerimi so dokazali tisto, kar so pri nas že zdavnaj vedeli – da deluje!
Blaženje žalosti
Z akupunkturo ne lajša le glavobolov, ampak tudi nespečnost in bolečine pri ženskah po zdravljenju raka dojke, ki zaradi hormonskih zdravil trpijo za hudimi sistemskimi bolečinami v sklepih. Pomaga pa tudi pri blaženju bolečine duše. »So tudi točke za blaženje žalosti, a trudimo se, da na človeka gledamo celostno – pristopimo s sočutjem in empatijo,« doda.
Eno njenih najpomembnejših sporočil je, da se z bolečino ni smiselno bojevati. »Bojevanje našega sovražnika krepi,« je prepričana. Namesto tega predlaga, da bolečino sprejmemo kot sopotnico. Da jo opazujemo, spoznavamo, se z njo pogovarjamo. Navdihuje jo podoba mogočnega hrasta: »Ko zapiha veter, gre skozi krošnjo, hrast se ne bojuje proti vetru.« Enako je z vodo: pustiti moramo, da energija teče skozi, ne da jo poskušamo zajeziti. Svetuje nam, da postanemo pretočni in da bolečino opazujemo brez obsojanja in »katastrofiziranja«. »Če rečeš, 'aha, tukajle si, aha, zdaj si šla pa na drugo stran, aha', brez tistega predznaka, da je to nekaj groznega. Čeprav je neprijetna.« To je tudi proces sprejemanja lastnih omejitev, kar je lahko zelo težko, denimo za gospo s fibromialgijo, ki je bila nekoč izjemno aktivna, zdaj pa je popoldne popolnoma utrujena.
Svojo notranjo moč črpa iz tišine. Pripoveduje, kako je v nekem obdobju življenja čutila tako močan »klic«, da je vstajala ob pol štirih zjutraj in samo sedela v tišini spečega mesta. Tako je s poslušanjem »glasu tišine« našla in ozavestila svoj »notranji tempelj«, prostor miru, ki ga nosi vedno s seboj. To je njeno svetišče, kamor se lahko umakne v težkih trenutkih in si odpočije.
Tudi umetnost je lahko močno zatočišče. Številni, ki trpijo, denimo slikarka Frida Kahlo, ki je zaradi hudih bolečin končala svoje življenje, so olajšanje iskali v umetniškem izražanju. »Tisti, ki imajo to žilico, se lažje izrazijo,« pravi in doda, da lahko slikarji, kiparji in glasbeniki skozi umetnost izrazijo in sprostijo veliko svoje telesne ali duševne bolečine. Pisanje, četudi le dnevnika, pa prav tako lahko deluje zdravilno. Študije tako imenovane narativne medicine so pokazale, da so pacienti, ki so o svoji bolečini pisali, to pozneje ocenili kot manj uničujočo in ji pripisali nižjo stopnjo na lestvici od ena do deset. Dejanje, da bolečino preliješ na papir in jo »daš iz sebe«, ima po njenem prepričanju neverjeten učinek.
Največja sreča
Ko jo vprašamo, kaj je zanjo največja sreča, se njen obraz razjasni. »Zagotovo je to narava, pa tudi ta stik s sabo,« reče. To je njeno izhodišče, temelj. A kljub ljubezni do tišine je po duši »človekoljub«. Navdihujejo jo stiki z ljudmi, pa naj bo to klepet na tržnici, sprehod po Rožniku s psom ali spoznavanje novih obrazov na potovanju.
Pred letom in pol je pri založbi Chiara izšla njena avtobiografska knjiga z naslovom »Jasna pot«. V tej osebni izpovedi bralcem ne razkriva le svoje bogate poklicne poti in načinov, kako pomagati pacientom v boju z bolečino, temveč odpre tudi vrata v svojo intimo. Še posebej pretresljivo in iskreno spregovori o lastnem spoprijemanju z globoko bolečino ob izgubi sestre Jasne, po kateri knjiga nosi ime. Knjiga je tako preplet strokovnih spoznanj, sočutnih zgodb iz ambulante in globokih osebnih uvidov o življenju, izgubi in iskanju smisla. Kot je zapisala zgodovinarka medicine dr. Zvonka Zupanič Slavec, je knjiga Jasna pot iskrena zgodba častilke življenja, ki ji nič človeškega ni tuje. Dodaja, da so njene izpovedi iskrene, njena zdravniška etika in morala pa brezčasni.
