Nedavno je docent in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani Dominik Kozjek prejel prestižno financiranje Evropskega raziskovalnega sveta ERC v vrednosti 1,5 milijona evrov za inovativni projekt, ki sega na področje 3D tiska kovin. Cilj projekta je dokončno razviti in preizkusiti novo metodo za izboljšanje procesa selektivnega laserskega taljenjenja (SLT), ki jo je Dominik začel razvijati že v sklopu podoktorskih raziskav na Univerzi Northwestern v Chicagu. Tam je sodeloval pri raziskovalnem vojaškem projektu in takrat je prvič prišel do ideje, kako bi lahko izboljšali krmiljenje procesov 3D tiska kovin z uporabo umetne inteligence in to na načine, ki jih pred tem še nihče ni poskusil uporabiti. Ko se je vrnil domov v Slovenijo, se je odločil idejo razvijati naprej ter s tem pomagati tudi slovenski industriji in gospodarstvu.
Nedavno je docent in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani Dominik Kozjek prejel prestižno financiranje Evropskega raziskovalnega sveta ERC v vrednosti 1,5 milijona evrov za inovativni projekt, ki sega na področje 3D tiska kovin. Cilj projekta je dokončno razviti in preizkusiti novo metodo za izboljšanje procesa selektivnega laserskega taljenjenja (SLT), ki jo je Dominik začel razvijati že v sklopu podoktorskih raziskav na Univerzi Northwestern v Chicagu. Tam je sodeloval pri raziskovalnem vojaškem projektu in takrat je prvič prišel do ideje, kako bi lahko izboljšali krmiljenje procesov 3D tiska kovin z uporabo umetne inteligence in to na načine, ki jih pred tem še nihče ni poskusil uporabiti. Ko se je vrnil domov v Slovenijo, se je odločil idejo razvijati naprej ter s tem pomagati tudi slovenski industriji in gospodarstvu.
Toda Dominik ni le zavzet znanstvenik in predan predavatelj na fakulteti za strojništvo, ki z veliko osredotočenostjo sledi svojim ciljem. Preden se je podal v tehnične vode, se je predajal glasbi. Dokončal je Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, nastopal v številnih komornih zasedbah, se udeleževal glasbenih tekmovanj, do nedavnega igral pri pihalnih in simfoničnih orkestrih in še danes dvakrat na teden igra klavir ter ob nedeljah poje v cerkvenem pevskem zboru. Glasba mu je kot meditacija, kreativnost v glasbi pa mu pomaga tudi v znanosti, pravi.
Prav tako ne mine dan, da ne bi bil športno aktiven. Bil je član državne reprezentance v olimpijskem dviganju uteži, državni mladinski prvak v tem športu in še sedaj poprime za uteži in se udeleži tekmovanj. Leta 2019, ko je doktoriral, je bil prvi olimpijski dvigovalec uteži pri nas z doktoratom znanosti. Toda šport je danes predvsem protiutež njegovemu poklicnemu delovanju. »Pri športu odmislim vse, tudi delo. Šport me popolnoma pomiri, tu se mi porajajo nove ideje in rešitve problemov. Teh za mizo in za računalnikom ni mogoče dobiti, na plan pridejo zunaj,« odvrne. Aktivnosti in zanimanj ima preprosto veliko, a kot pomenljivo reče: »Treba se je odločiti, kaj bomo počeli v življenju, ker za vse enostavno ni časa. Sploh če hočemo, da nekaj časa namenimo tudi ljudem, ki so nam blizu, kar pa mi je prioriteta.«
Od glasbenika do strojnika
Dominik je odraščal v družini, kjer je bila glasba ena najpomembnejši sestavin družinskega življenja. Že oba starša je usodno povezala in potem je vseh njunih sedem otrok obiskovalo glasbeno šolo. Tako kot večina Dominikovih bratov in sester se je po osnovni šoli tudi sam vpisal na ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet ter ga tudi končal, toda bolj ko se je približeval zaključek šolanja, bolj je začel dobivati občutek, da glasba morda ni področje, kjer bi želel tudi poklicno delovati.
»Že od mladosti sem precej tehničen tip. Rad imam, da so stvari organizirane in predvidevane, navdušuje me tudi radovednost, ki je potrebna za tehnična področja,« je spregovoril. Tako je vse bolj spoznaval, da si želi ne glede na to, kako rad ima glasbo, biti koristen za družbo na drugačen način, na način, da bi konkretno pripomogel k nečemu.
Najprej se je vpisal na obramboslovje na FDV, toda po dveh mesecih spoznal, da na tak način v življenju ne bo dosegel, kar si želi. Začasno je šel delat v hipermarket v domače Domžale, kjer je polnil police. »To je bilo delo, ki je bilo strukturirano, kjer sem naredil nekaj koristnega in imel dober občutek, toda nisem se videl, da bi lahko to počel celo življenje,« pove na način, ki potrjuje, da je v njegovih očeh prav vsako delo enako cenjeno. Ker je še vedno želel imeti izkušnjo v vojski, je opravil prostovoljno služenje vojaškega roka, v tem času pa se je oblikovala tudi končna odločitev, da se vpiše na strojno fakulteto.
»Oba stara očeta in tudi oče so delovali na tem področju. To je poklic, ki ga družba vedno potrebuje in je zame pomenil tudi varno prihodnost v smislu zaposlitve. Sem pa vedel, da ne bo lahko, kajti na Konservatoriju ni bilo veliko poudarka na tehničnih predmetih, prav dobrih osnov za strojno fakulteto nisem imel,« prizna.
16 odstotkov in doktorat
Da bo moral resno zagristi v študij, je bilo takoj jasno. Prvi kolokvij iz matematike je opravil s samo 16 odstotki, a slab rezultat je bil tudi potisk, da je resno pristopil k učenju. Učil se je veliko, prejel priznanja že med študijem, pred šestimi leti pa še doktoriral.
»Ko sem se po končanem magisteriju moral odločiti, ali grem delat v industrijo ali nadaljujem v akademskih vodah, me je dr. Rok Vrabič s fakultete prepričal, da sem ostal. Prvi mi je pokazal, kako deluje umetna inteligenca in me s tem zelo navdušil. Tako sem v doktoratu preučeval različna področja v strojništvu za različne primere v proizvodnji in se spraševal, kako lahko uporabimo umetno inteligenco, da izboljšamo izdelovalne procese,« je razložil Dominik Kozjek.
Dve leti po doktoratu ga je pot odnesla v Ameriko na Univerzo Northwestern, kar je pomembno vplivalo na njegov pogled na življenje in delo. »Tam sem pridobil dragoceno znanje, spoznal drugačen način razmišljanja in se naučil, kako pomembno je biti proaktiven in se ne bati tveganj,« odvrne.
V Ameriki je vzklila tudi ideja za projekt MeltingWell, za katerega je po vrnitvi domov pridobil financiranje v višini 1,5 milijona evrov. »Ko sem se v ZDA srečal s procesom selektivnega laserskega taljenja, sem bil novinec na področju 3D tiska kovin. Toda moja prednost je bila, da sem imel veliko znanja z drugih področij. Na začetku sem velikokrat prišel do idej, za katere sem mislil, da so zelo dobre, toda kaj, ko so bile že odkrite,« smeje prizna, »sem pa prepričan, da je prednost, če prideš na neko področje iz čisto druge smeri, ker potem drugače razmišljaš in lahko prideš do idej, na katere drugi niti ne pomislijo. To so potem lahko tudi tiste prebojne ideje.«
Tehnologija prihodnosti
Na univerzi Northwestern v Chicagu je Domnik delal na projektu za ameriško vojsko, kjer so morali proces SLT izboljšati in kjer je odkril prve dele rešitev, ki so se kasneje izkazale za zelo obetavne. Da bo delal na vojaškem projektu pred odhodom v Ameriko kajpada ni vedel, saj mu na razgovorih niso želeli razkriti podrobnosti. Še zdaj Dominik ne sme razkriti podrobnosti, le to, da je šlo za vojaški projekt.
»Rešitve, ki predstavljajo začetke ideje Evropskega projekta, smo s sodelavci v ZDA že preizkušali in potrjevali, toda tista, ki bi dokončno potrdila, ali je pristop, ki sem si ga zamislil dober ali ne, še ni bila ustvarjena. To je sedaj naloga ERC projekta MeltingWell. Toda kot kažejo preliminarni eksperimenti, ima ta metoda res velik potencial.«
Uporabnost tehnologije, ki jo razvija, je namreč velika, saj je mogoče s procesom SLT narediti kovinske izdelke, ki imajo zelo kompleksne oblike in jih je nemogoče narediti s kakim drugim procesom, izdelki so lažji, njihova funkcionalnost pa ostane enaka. »S tem procesom lahko npr. natisnete tudi dele letala, ki je potem lažje in porabi manj goriva. NASA ga že uporablja za izdelavo raket. To si lahko privoščijo, ker gre za malo kosov in lahko vsakega, ki ga natisnejo, zelo dobro pregledajo. Pri npr. floti potniških letal pa bi morali pregledati veliko več kosov in to je zaenkrat še predrago. Toda bistveno je, da vemo, da smo sposobni narediti dobre kose, le kontrolirati jih še ne znamo,« pojasni Dominik Kozjek.
Z velikim občutkom za družbeno dobro se je vrnil tudi v Slovenijo, čeprav bi ga lahko čar skoraj neomejenih možnosti raziskovanja in dobrih ponudb zadržal v Ameriki.
»Finančno in strokovno bi bilo zame najverjetneje bolje, če bi ostal v tujini. Počasi sem se v ZDA že začel čutiti malo kot doma. Toda … meni se zdi, da smo postali nasplošno nora družba, že pri nas, v Ameriki pa še bolj. Ko sem pomislil, da bi v takem okolju vzgajal svojo družino, mi to ni bilo všeč. Najbolj bistveno pa je bilo, in to me je nazaj v Slovenijo vleklo še preden sem šel v Ameriko, da se mi enostavno ne zdi pošteno, da bi v Sloveniji dobil vso izobrazbo do konca doktorata, praktično vse sem dobil plačano s strani davkoplačevalcev, potem pa bi ostal v tujini zaradi ene dobre pozicije. Jasno, tudi to je na nek način promocija Slovenije in tudi tako pomagamo svetu, nenazadnje delamo v znanosti za boljši jutri vsega sveta. Toda kot slovenski znanstvenik lahko več narediš, če delaš blizu slovenske industrije, kajti tudi naša industrija in gospodarstvo potrebujeta podporo. Obenem pa kot predavatelj na fakulteti pripomorem k vzgoji novih kadrov. To je vračanje družbi. Če bi ostal v tujini, bi gotovo imel celo življenje slabo vest, zakaj se nisem vrnil, tako pa se sedaj zelo dobro počutim in vem, da sem koristen za našo lokalno okolje.«
