Pričakamo ga v kavarni, ki je lučaj od pristanišča, kjer je že kot otrok rad opazoval ladje in se odločil za srednjo pomorsko šolo. Prvič se je vkrcal pred več kot 25 leti kot kadet na ladjo Kanin portoroške Splošne plovbe. Nato je diplomiral na fakulteti za pomorstvo in se kmalu preselil »na tujca« – v pomorskem žargonu to pomeni zaposlitev pri tujem ladjarju. Na začetku niti ni nameraval graditi kariere na morju.
»Mislil sem, da bom nekaj let plul kot drugi častnik krova, potem pa si našel službo na kopnem. A se je kar raztegnilo,« se zasmeje Gregor Bonin. Danes je poveljnik tankerja pri velikem belgijskem naftnem ladjarju Euronav, ki ima v floti več kot 160 ladij, in je edini Slovenec v podjetju. Tudi pri prejšnjem delodajalcu, japonskem Mitsui Lines, je bilo tako, zato ne preseneča, da je tam dobil vzdevek Slovenec.
Pred kratkim se je izkrcal s tankerja Fraternity, ki z 274 metri dolžine sodi v kategorijo suezmax. Pred tem je poveljeval tudi večjemu, 330-metrskemu supertankerju Ilma. Trimesečne plovbe izmenjuje s trimesečnimi dopusti doma. Kje se bo jeseni znova vkrcal, bo izvedel tik pred zdajci – njegov tanker nima redne proge, ampak potuje za tovorom.
Besno morje okoli rta Horn, pirati v Nigeriji, rakete v Rdečem morju
Svet je že nekajkrat obplul. »V zadnjem obdobju se veliko zadržujemo v Južni Ameriki, vozimo brazilsko nafto do pristanišč v Čilu,« pravi. To pomeni tudi plovbo po divjem morju okoli znamenitega rta Horn na skrajnem jugu, kjer pogosto besnijo visoki nepredvidljivi valovi. »Na srečo še nismo doživeli prav hudega premetavanja,« dodaja.
Da, pomorski poklici sodijo med bolj nevarne. »A glede na sedanje razmere v Rdečem morju, kjer ladje z brezpilotniki in raketami napadajo jemenski Hutiji, vojno v Gazi in napetosti na Bližnjem vzhodu sta Patagonija in Ognjena zemlja pravzaprav najbolj varna kotička na svetu za tankerje,« pripominja. Ladjar Euronav, pri katerem dela Bonin, trenutno ne pluje v Rdeče morje in skozi Suez. Pred leti so nevarnost predstavljali tudi pirati iz Somalije, ki so ugrabljali ladje med plovbo ob Afriškem rogu in zahtevali odkupnino. Zdaj je nevarna Nigerija, velika izvoznica nafte, kjer pirati ugrabljajo posadke. »Nafto natovarjamo na platformi 20 milj pred obalo Nigerije, kar je bolj varno, a kljub temu nas vseskozi spremlja oborožena ladja z varnostniki,« pove Bonin. Tankerji družbe Euronav pretovarjajo svoj tovor tako na naftnih terminalih v pristaniščih kot tudi na plavajočih terminalih sredi morja ali pa z večjega tankerja na manjše. Pretovarjanje traja od 24 do 48 ur.
Poveljnik ladje nosi izjemno veliko odgovornost: za ladjo, več milijonov evrov vreden tovor in ljudi na njej. Ob tem spomni na hrvaškega poveljnika Marka Bekavca, ki so ga v Turčiji obsodili na 30 let zapora, ker so na njegovi ladji našli drogo. Na srečo so ga pred nekaj dnevi po posredovanju hrvaškega državnega vrha izpustili iz zapora. »A vendarle je leto in pol preživel v turškem zaporu za nič. Poveljnik preprosto ne more nadzirati čisto vsega in vseh na ladji ter biti povsod prisoten, to je nemogoče,« poudarja Bonin.
Ko gre zares, ni časa za dolga posvetovanja
»Ladja je posebno delovno okolje, v katerem še vedno velja stroga hierarhija, da lahko sistem deluje. Ko je namreč treba v ključnem ali nevarnem trenutku sprejeti odločitev, ni časa za posvetovanja,« ponazori Bonin. Verjame, da je dober poveljnik tisti, ki delegira naloge in nadzoruje ter usmerja. Člani posadke prihajajo z vseh vetrov. »Tudi devet različnih nacionalnosti naenkrat nas je že plulo skupaj,« pove. Pri Euronavu denimo Rusov in Ukrajincev trenutno ne vkrcajo na iste ladje, da ne bi sprožili nepotrebnih napetosti. Prav vsak pomorščak pa vam bo potrdil: za prijetno vzdušje med posadko je ključna hrana.
»Varčevanje pri hrani se res ne obrestuje. Ladje so danes v pristaniščih krajši čas, tako da pomorci ne hodimo več veliko v mesta, alkohol na ladji je strogo prepovedan, zaslužimo si vsaj dobro hrano,« poudari Bonin. Za posadko je na ladjah dobro poskrbljeno, imajo prostore za druženje, rekreacijo, tanker Ilva je imel tudi bazen, našteje Bonin. Poveljnik lahko vsak mesec del denarja posebej nameni za dobrobit posadke. A saloni za posadko danes bolj samevajo. Zdaj je zvečer vsak na internetu na svojem telefonu ali tablici. »Tehnologija je velika prednost, da smo lahko vedno povezani z domačimi, po drugi strani pa se člani posadke manj družimo. To včasih pogrešam,« prizna Bonin.
Njegovi utrinki s plovbe po daljnih morjih, ki jih deli na družbenih omrežjih, vedno pritegnejo veliko zanimanja, naši pomorščaki pa si v svoji skupini Pomorc sem bil izmenjujejo izkušnje, zgodbe in stare fotografije z ladij Splošne plovbe. Morda iz dobrih starih časov, ko so na ladjah še imeli radijskega telegrafista, ki je sprejemal in oddajal sporočila. Danes tega poklica ni več. Vsa službena komunikacija z zunanjim svetom poteka prek poveljnika. »Vsako jutro me že navsezgodaj čaka kup elektronske pošte. Velik del dneva posvetim odgovarjanju na sporočila. Na morje sem šel, da bi se izognil pisarniškemu delu, pa sem pristal za računalnikom,« ugotavlja Gregor Bonin.
A za dokončno izkrcanje in službo na kopnem še ni prišel čas, kje pa. »Poveljnik sem postal leta 2021 in za to sem se dolgo trudil. V podjetju so namreč določena stroga pravila o tem, koliko let moraš pluti kot prvi oficir, preden napreduješ do poveljnika. Prav tako je danes v pomorstvu privilegij delati pri ladjarju, kot je Euronav, ki pluje pod evropsko zastavo, tako da imam plačane davke in prispevke v Belgiji,« poudarja. Pomorščake, ki delajo na tujih ladjah pod tako imenovanimi zastavami ugodnosti, namreč čaka v Sloveniji vrsta sitnosti pri davčni obravnavi, socialnem in zdravstvenem zavarovanju … V Sloveniji namreč ni posluha za ureditev delovnopravnega statusa pomorščakov. Marsikdo celo zamahne z roko, da pomorščakov ne potrebujemo, saj Splošna plovba že nekaj let nima več svojih ladij in bo kmalu šla v likvidacijo. »To je zmotno in nevarno, saj na kopnem še kako potrebujemo ljudi s pomorskimi izkušnjami, v Luki Koper, na kapitaniji, na pomorski šoli …« meni Gregor Bonin. A s takšnim odnosom odločevalcev ne preseneča, da je zanimanja za pomorske poklice vse manj.
