Človek na intervju s frizerjem odhaja z nekaj nelagodja in precej zadrege na glavi. Ko odhaja na pogovor s frizerjem, ki je za svoje lasne kreacije prejel frizerskega oskarja oziroma eno največjih nagrad v svetovni lepotni industriji, si lahko mislite, da je ta zadrega še toliko večja. Da bo mera polna, smo se za pogovor dogovorili v deževnem jutru, ko so se zaradi vlage naši lasje pokazali v vsej svoji nesreči. A ker Matjaž Cej, ki nas je čakal v svojem frizerskem salonu v središču Nove Gorice, ni le mojster škarij in glavnika, ampak tudi mojster čaranja dobrega počutja, je zadrega ostala nekje med vrati in prvim ogledalom v salonu. Ljudi nikoli ne sodi po frizuri.
»Ne bom tajil, seveda mi pozornost najprej ukradejo lasje in frizura, tudi ob poslušanju glasbe v melodiji najprej iščem zvok bas kitare, ki jo igram. Poklicna deformacija. Najbolj me pritegne, ko frizura s telesom deluje kot celota. Pritegnejo me tudi povsem preprosti rezi, ki so natančno tam, kjer morajo biti. Nikakor pa ne drži, da ljudi sodim po frizuri. Človek mora biti najprej človek, obdan z osnovnimi dobrimi človeškimi lastnostmi, kot sta spoštovanje in sočutje,« zadrego razblini sogovornik, ki je letos v New Yorku za zelo natančno postriženo žensko kratko frizuro prejel prestižno nagrado International Beauty Industry Award.
Nagrada za 30 let
»Gre za eno večjih in najprestižnejših tekmovanj v lepotni industriji ter hkrati eno bolj objektivnih in poštenih nagrad, ki nima sponzorjev in zato tudi ni vplivanja na rezultate. Petinštiridesetčlanska žirija med ocenjevanjem ne ve ne za ime frizerja ne za državo, iz katere prihaja. Tudi konkurenca je velika, v kategoriji kratkih las, v kateri sem bil nagrajen, nas je sodelovalo nekaj sto res dobrih frizerjev iz 75 držav. Zame je bila zmaga že takrat, ko sem izvedel, da sem se prebil v polfinale,« prizna. Ko se je na koncu zagledal na samem vrhu lestvice, je tako najprej potreboval nekaj globokih vdihov. Priznanje resda ni edino, doslej jih je prejel že kar nekaj in tudi njegove kolekcije frizur so bile predstavljene po vsem svetu, mu je pa posebej pri srcu, ker ga je prejel v letu, ko zaznamuje 30 let vodenja lastnega salona. Frizerstvo ima v genih, frizerja sta bila njegov stric in mama, mamin salon pa njegova druga dnevna soba, po kateri se je zelo rad motal.
Odkar je v mestu zakrožila vest o nagradi, mu v salonu nenehno zvoni telefon. Tudi z željo, da jim naredi zmagovalno frizuro, in tudi s povabili v tujino. Z veseljem bi vse sprejel, a kot pravi, je Matjaž Cej samo eden, ur v dnevu pa ravno tako premalo. »Frizerstvo je obrt, včasih celo umetnost in še zdaleč ne trgovina, kjer bi se lahko v eni uri posvetil sto ljudem,« skomigne. In tujina? Odkima, najbolje se počuti v svojem salonu in svojem trenutnem ravnovesju, ki ga je spletel med frizerstvom, jogo, družino in naravo.
Stranke do njega prevozijo več sto kilometrov
Navsezadnje se mu v svet niti ni treba odpravljati, saj svet prihaja k njemu – v njegov salon se prihajajo strič stranke iz vse Slovenije in bližnje Italije. Tudi iz Slovenj Gradca! Med njimi nekateri priznani glasbeniki in znane osebnosti. Marsikdo že vseh 34 let, kolikor Matjaž vihti škarje in glavnik. Kilometre premagujejo zaradi odnosa, ki so ga spletli med sabo. »Frizer vseeno ni samo tehnik, ki zna pravilno odrezati las, ampak posega v strankin intimni prostor, zato se mora med njima splesti zaupanje in ustvariti obojestranska dobra energija, na to pa vpliva več stvari. Dati nekomu na voljo svojo glavo je vse nekaj drugega kot kupiti obleko. Obleko lahko zamenjaš, frizure pa ne, vsaj ne takoj. Navsezadnje obraz pomeni 90 odstotkov selfija, ki jih tako radi delamo,« se posmeje, zakaj se nekdo do frizerja pripelje tudi več sto kilometrov daleč. Preden greste na pot, morda samo opozorilo: nikoli se ne bi lotil tupiranja las, zadnjo trajno je na izrecno željo stranke naredil pred kakšnimi sedmimi leti.
S frizuro doma ne sme biti nobenega dela
Med pogovorom razkrije, da še tako nora frizura ne bo izpadla noro, če ne bo usklajena s celotno podobo človeka. Na striženje gleda kot na arhitekturo v gibanju. »Če je arhitektura dobro narejena, je brezčasna. Podobno je s frizuro. Če frizer postavi dobre temelje, stranka doma ne bo imela nobenega dela in bo oblika zdržala tudi dva ali tri mesece,« prikima, da so minili časi, ko so se dame hodile frizirat vsak teden. Spominja se maminih strank, med njimi so bile uslužbenke na občini in učiteljice, ki so se hodile urejat navsezgodaj zjutraj, preden so odšle v službo. Novi frizerski pristopi so tako v resnici osvobodili žensko.
Zanimalo nas je, kdo narekuje trende in kaj je danes modno. Pošteno se zamisli, ko poskuša odgovoriti, kaj je danes sploh v trendu. »Šestdeseta leta so bila leta linij, sedemdeseta leta graduacije, osemdeseta stopničasta. To so bili trendi in tako se je striglo. Takrat so trende postavljale velike frizerske hiše, kot sta Vidal Sassoon in Toni & Guy. Vsako leto sta naredili dve kolekciji, ki so ju povzemali po vsem svetu. Bili so drugi časi in vse je šlo počasneje, danes pa se vse zavrti v eni noči. Zvečer na kakšni frizerski platformi objaviš svojo kreacijo in že zjutraj jo nekdo na drugem koncu sveta preizkusi na svoji stranki. Danes zato univerzalnih trendov ni več, pričeska postaja prilagojena vsaki stranki posebej, vsak frizer postavlja svojo vizijo in vsaka frizura je danes lahko v trendu. Iz osnovnih treh tehnik (linija, graduacija, stopničasto) in treh osnovnih oblik (kvadrat, trikotnik in krog) lahko nastane na tisoče frizur in kreativnost je tukaj brezmejna. Pomembno je le, da skupaj s človekom deluje kot celota.« Nato se vseeno spomni nečesa, kar je danes v trendu – v trendu je imeti zdrave naravne lase.
Uspeh ni biznis
Ob pogledu na seznam nagrad, ki jih je že prejel, prizemljeno odkima, da sam bistva ne vidi v tekmovanjih in nagradah, zanj je uspeh to, da je človek zadovoljen s tistim, kar počne. »Uspeh življenja ni biznis, uspeh življenja je, da si srečen in juter ne začenjaš z muko na obrazu. Vsak človek je umetnik svojega življenja.« Všeč mu je citat, da kdor dela z rokami, je delavec, kdor dela z rokami in glavo, je obrtnik, kdor dela z rokami, glavo in srcem, pa je umetnik. Sam je svojo umetnost našel v frizerstvu.
Zadnjo minuto, preden so v salon prišle prve jutranje stranke, smo izkoristili za najnerodnejše vprašanje, in sicer – h komu se hodi strič sam. Če kje velja rek, da je kovačeva kobila vedno bosa, velja pri frizerjih. V smehu pove, da se mora za striženje prav tako kot vse druge stranke postaviti v vrsto in vpisati na seznam. Strižeta ga bodisi njegova sodelavka Veronika ali sin Jaša, ki je tudi frizer, pri frizuri pa zares ni zahteven. »Največja ironija nas frizerjev je,« se nasmeje, »da jih večina z leti postane plešastih.«
