Z Nikom Škrlecem, mojstrom spomina, smo se odločili začeti z ogrevanjem. »Eno kratko vprašanje, ki za vas zagotovo ne bo pretežko,« smo rekli in ga prosili, naj nam zaupa poštno številko Slovenske Bistrice. Sledil je trenutek, ki ga nismo pričakovali. »Ha, kako ste našli ravno mojo šibko točko?« se je nasmejal. Priznal je, da jo pogosto meša s številko Slovenskih Konjic, ker imajo enake cifre, le drugače razporejene. A takoj zatem je zmagoslavno dodal: »Ampak z leti ponavljanja sem se zdaj naučil, da je poštna številka Slovenske Bistrice 2310.« Ta drobna anekdota odlično povzame Nika – človeka z neverjetnim spominom, ki pozna prav vse poštne številke v Sloveniji in še marsikaj drugega.
Njegova pot v svet pomnjenja se je začela, kot se za študentska leta spodobi – s stavo. »V študentskih letih je moj sostanovalec Tadej študiral na fakulteti za matematiko in fiziko in mi povedal, da na njihovi fakulteti že leta poteka tekmovanje v recitiranju decimalk števila pi,« pripoveduje. Nik, ki se je takrat že intenzivno ukvarjal s tehnikami pomnjenja, je pograbil priložnost in prijateljem samozavestno trdil, da bo zmagal. Prvič mu ni uspelo, ker se je zmotil proti koncu, a ga je napaka le še bolj podžgala. Naslednje leto se je vrnil, zmagal in presenetil zbrane, »ker so mislili, da se je prišel študent igre zafrkavat na FMF«. Podoben podvig mu je uspel tudi z vsemi poštnimi številkami v Sloveniji, ki se jih je naučil na pamet za predstavo Zdrava pamet.
Mit o slabem spominu ga jezi
Čeprav je mojster pomnjenja, ga ena stvar še posebej razjezi. »Kadar ljudje pravijo, da imajo slab spomin. Glavna naloga našega spomina ni natančno hranjenje informacij, mi ga pa pogosto sodimo samo po tem. Je veliko bolj zapleten sistem, ki nam omogoča življenje, učenje in nas dela človeške. Če vemo, kako deluje, pa mu lahko pomagamo tudi, kadar si moramo nekaj točno zapomniti,« je prepričan.
Dandanes smo bombardirani z informacijami. Od nas se pričakuje, da si zapomnimo nešteto gesel, PIN-številk, rojstnih dni … To se zdi misija nemogoče. Na vprašanje, kakšen praktičen nasvet bi dal našim bralcem, presenetljivo odgovori: »Ja, najboljša metoda za to sta preverjena svinčnik in list papirja. V času, ko se utapljamo v informacijah, je pametno, da si zapišemo tisto, kar smo se odločili, da si ne bomo zapomnili. Po drugi strani pa je super tudi, da znamo, kadar to želimo, reči v svojem spominu obdržati s pametnimi pristopi. Glavni obrat tehnik pomnjenja je, da nas učijo dela z domišljijo in razmišljanja na način, ki v nas vzbudi odziv in posledično olajša pomnjenje.«
Pozorni pri imenih
Veliko ljudi ima težave z zapomnitvijo imen, ko nekoga na novo spoznajo. Čez nekaj sekund ime preprosto izgine. Zakaj se to dogaja in kako si lahko najlažje zapomnimo ime osebe, ki smo jo pravkar spoznali, vprašamo Nika Škrleca.
»Najprej je dobro, da vemo, da je pozornost vratarka našega spomina. Če je ni, potem pomnjenje nima smisla. Pri spoznavanju ljudi je naša pozornost pogosto razpršena, ker se sprašujemo, kako smo videti, kaj bomo rekli, ali se bomo rokovali in podobno … Na ime pa v resnici sploh nismo pozorni. Jaz si zato rad pomnjenje imen zastavim kot igro, izziv samemu sebi, in to me spodbudi, da sem bolj pozoren. Druga preprosta taktika je, da si ime osebe, ki jo spoznamo, v mislih večkrat ponovimo. Brez ponavljanja pomnjenja ni! Če spoznamo več ljudi ali pa se nam z imeni pogosto zatika, je dobro, da ime, ki ga slišimo, v mislih pretvorimo v zabavno podobo, ki nas spominja na ime. S tem ustvarimo več različnih povezav z imenom in ga bomo lažje obdržali v spominu,« svetuje.
Njegova najljubša in najučinkovitejša tehnika pomnjenja, ki jo obširno predstavi tudi v knjižni uspešnici Pozabi vse, kar veš o spominu, ki je izšla pri založbi Miš, je palača spomina. Ta izkorišča dejstvo, da si naši možgani izjemno dobro zapomnijo prostore in poti. Kako bi si z njo zapomnili nakupovalni seznam? »Nakupovalni seznam si lahko predstavljamo na poti v trgovino in vsak izdelek v domišljiji postavimo na en del te poti,« razloži. »Pri vhodnih vratih me recimo zasuje plaz korenja, na pločniku mi spodrsne na banani, pri semaforju poletim z vrečkami za smeti in tako naprej.« Ključ tehnik je, da nas naučijo dela z domišljijo in spodbujajo razmišljanje, ki v nas vzbudi odziv, kar olajša pomnjenje.
Zgodovina pozna nekaj izjemnih posameznikov z neverjetnim spominom. Nik pravi, da je v srednji šoli požiral zgodbe o posameznikih z izjemnim spominom, gospod Solomon Shereshevsky je bil eden od njih. Bil je novinar, ki si ni nikoli nič zapisal, in ko ga je njegov šef enkrat ves besen glede tega izpraševal, je trdil, da si vse zapomni. S pomočjo testiranja se je potem izkazalo, da je njegov spomin nadpovprečen in da je najbrž posledica njegovega drugačnega dojemanja sveta. Imel je namreč sinestezijo, kar pomeni, da so se mu v mislih določene zaznave prepletale in je slišal barve ali pa videl vonje, okušal besede in podobno. »To je postalo tudi moje vodilo pri tehnikah pomnjenja – vedno uporabljam vse čute in se trudim, da je moja domišljija nabita z živimi predstavami,« razkrije Nik Škrlec in doda, da tudi pešanje spomina v starosti zanj ni neizogiben propad. To primerja s telesno kondicijo: »Nihče od osemdesetletnika ne pričakuje, da bo skočil tri metre v daljino, a vseeno lahko vsakdo skrbi za svoje telo. Enako je s spominom: kadar koli v življenju ga lahko treniramo tako, da se učimo novih stvari, da kdaj nalašč kaj poskusimo zadržati v spominu … in da ostajamo radovedni.«
Od Hamleta do pretresa možganov
Nik Škrlec je tudi gledališki igralec in tehnike pomnjenja mu pomagajo tudi pri poklicu. V preteklosti se je iz radovednosti naučil celega Hamleta na pamet po straneh, kar so pozneje uporabili v predstavi Avdicija. Danes, doda v smehu, se besedil ne uči več tako.
Pred nekaj leti pa je doživel dogodek, ki ga je globoko pretresel – močnejši pretres možganov. »Takrat sem se res ustrašil zase, ker je zame radovednost velika vrlina in si sebe ne predstavljam brez raziskovanja in učenja novih stvari.« Ta izkušnja ga je spodbudila, da se je začel učiti klavir, kar počne še danes. Pravi, da je to zanj odlična možganska telovadba.
Eden njegovih najodmevnejših dosežkov je postavljanje rekorda v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim samim vdihom. Leta 2019 je v 217 sekund trajajočem vdihu uspešno sestavil devet rubikovih kock, kar je bil takrat nov Guinnessov rekord. Uradni rekord je bil pred tem pet kock. Na ta podvig se je pripravljal deset mesecev. Udeležil se je tudi tekmovanja na Norveškem v disciplini Multi Blind, kjer imajo tekmovalci 60 minut, da si zapomnijo čim več pomešanih kock, nato pa jih z zavezanimi očmi sestavijo. Uspelo mu jih je sestaviti devet, na kar je zelo ponosen. Na svoji spletni strani ima tudi poseben zavihek, namenjen učenju sestavljanja kocke na slepo, kjer deli svoj videovodnik.
Svoje znanje z velikim veseljem razdaja na delavnicah in predavanjih. Najbolj ga razveseli, kadar mu uspe izraziti nekaj, kar čutimo vsi, pa se tega ne zavedamo ali pa ne znamo ubesediti. In kaj Nik Škrlec počne, ko ne trenira spomina, ne igra v gledališču in ne piše? Kako si spočije možgane? »Hodim na sprehode, berem, igram kakšne hecne nove športe, kot je discgolf, spikeball, padel, učim se česa novega zaradi čiste radovednosti, lenarim na kavču in preživljam čas s svojo družino,« pripoveduje in doda, da je njegov ultimativni nasvet za vse preprost, a globok: »Gojite svojo radovednost. Skrbite zanjo enako zavzeto kot za svoje zdravje in postala bo vaše možgansko in življenjsko gorivo.«
