Marka Vozlja so tisti, ki ga dotlej še niso videli v živo, lahko spoznali na druženju Nedeljskega dnevnika z bralci pred začetkom poletja v Termah Čatež in se od blizu prepričali, da ne zna samo dobro peti, temveč da je tudi izvrstni voditelj prireditev in animator.
Še danes ga večina povezuje s skupino Čuki in tudi sam pravi, da ga to prav nič ne moti in da bo za marsikoga za vedno ostal čuk. Navsezadnje je z njimi preživel osemnajst let, od leta 1990 do 2008, ko se je odločil, da se bo preizkusil na samostojni glasbeni poti in že takoj istega leta zmagal na festivalu Slovenska popevka, za povrh pa dobil še viktorja za glasbenega izvajalca leta. »Marca je bilo že sedemnajst let, odkar nastopam sam, oziroma z zasedbo Mojstri, ki me spremlja na koncertih. Glasbo ustvarjam skupaj z Matjažem Vlašičem – on ustvarja melodije, jaz pišem besedila,« razlaga Vozelj, ki zase pravi, da je čistokrvni Dolenjec. Z ženo Tino ter hčerkama Mašo in Zalo živi v rojstni Višnji Gori.
Vojaka Marko in Jože
Pred skokom v svet šovbiznisa, povezanega z glasbo, je treniral rokomet za višnjegorski klub Polž. Danes se klub imenuje Sviš, igrajo v prvi ali drugi slovenski ligi, domača dvorana pa je v sosednji Ivančni Gorici. »Glasba je bila tako bolj za zraven. V sedmem razredu sem dobil kitaro, malce sem hodil v glasbeno šolo, a sem hitro ugotovil, da me bolj kot igranje klasične kitare navdušujeta petje in spremljava na kitari z akordi. Nastopal sem priložnostno na šolskih predstavah in v mladinskem klubu v Višnji Gori,« se svojega prvega glasbenega obdobja spominja Marko Vozelj.
Po srednji zdravstveni šoli je prišel poziv za vojsko, kjer je srečal Jožeta Potrebuješa. »Spoznala sva se januarja 1988, ko sva prišla na karavlo zraven Ulcinja, kjer je potekala meja z Albanijo na reki Bojani, in se takoj ujela, saj sva oba igrala kitaro. To so mi starši poslali po pošti. Spomnim se, da so jo zapakirali v velik leseni kovček. Izbojevala sva si manjši prostor v pralnici na karavli in začela ustvarjati prve pesmi. Tam so nastale Na licu bela solza, Poslednji rod, Jože je uglasbil tudi Prešernovo pesem Vso srečo ti želim, s seboj sva namreč imela Prešernovo pesmarico. Na to obdobje v vojski imam lepe spomine,« pripoveduje Vozelj.
Se pa skupina Čuki ni rodila na albansko-jugoslovanski meji, temveč že mnogo prej. »Ko se je Jože vrnil s služenja vojaščine, sta ga Vinko Cankar in Marjan Malovrh, ki sta takrat že imela ansambel Čuki, povabila, da se jima pridruži. Domačiji v Smrečju pri Vrhniki, na kateri je živel Marjan, se je namreč po domače reklo Pr' Čuk. Nato je Jože povabil še mene. Tako smo iz benda, ki je bil popolnoma neznan, s prvima kasetama Na licu bela solza in Rdeča mašna hitro postali popularni. Leta 1993 je prišel še hit Krokodilčki, s katerim smo postali vseslovensko prepoznaven bend,« se začetkov skupine Čuki spominja njihov takratni pevec, ki je napisal tudi nekaj besedil. Ta vlak, Črne oči, Kraljestvo naše sreče so denimo Markova besedila, ki jih je napisal na Jožetovo glasbo. Čuki so v začetku devetdesetih postali ena najbolj izstopajočih glasbenih skupin v Sloveniji. Njihove pesmi so poznali domala vsi, nastopali so po veselicah, šolah, vrtcih in diskotekah. Danes so se prizorišča nastopov precej spremenila. »Diskotek skoraj ni več, v tistem obdobju pa jih je bilo po vsej državi na stotine,« se časov, ko še ni bilo toliko samostojnih koncertov po dvoranah, spominja Vozelj, ki se je leta 2008 odločil, da gre na svojo glasbeno pot.
Ljubljenec popevkarskega občinstva
»Začutil sem, da sem se pri čukih nekako izpel in nisem več našel takšne motivacije kot prej. Nismo se skregali, še danes smo kolegi, tako da sem nastopil tudi na njihovem koncertu ob tridesetletnici,« svoj odhod pojasnjuje nekoč njihov prvi glas. Svoj krog poslušalcev si je moral ustvariti na novo. Kar nekaj časa je trajalo, kot pripoveduje, da so ga poslušalci postavili v nov okvir. Eden od kanalov za predstavitev novih skladb so bili v tistem obdobju festivali. Predvsem Slovenska popevka, na katero se je trikrat prijavil in trikrat zmagal. Leta 2008 s popevko Te ni, leta 2011 je bila občinstvu najbolj všeč pesem Tukaj si, 2012 pa sta skupaj z Nušo Derenda odpela zmagovalno Naj nama sodi le nebo. Prav tako je nastopil na Emi ter Melodijah morja in sonca in na vse to ima zelo lepe spomine.
»Med prelomnimi točkami na samostojni poti je bil prav gotovo nastop na Slovenski popevki leta 2012, kjer sva kot avtorja prvič združila moči z Matjažem Vlašičem. Za zmagovalno skladbo Naj nama sodi le nebo je napisal glasbo, besedilo pa je bilo moje. Zelo dobro sva se ujela in ta kombinacija ostaja naše glavno gibalo. Vse naše uspešnice Oljke, rožmarin in sol, Le en centimeter, Me boš še ljubila, Za vse življenje in druge so plod najinega sodelovanja. Ko se ujameta prava glasba in besedilo, je to nekaj najlepšega za ustvarjalce in poslušalce oziroma publiko,« razmišlja ljubljenec popevkarskega občinstva, ki pravi, da dandanes pesmi brez videospota skoraj ne more biti. »To se mi zdi po eni strani zelo krivično in celo kruto do glasbe, a s časom se marsikaj spremeni in to moramo vzeti v zakup. Danes je tudi veliko več medijev, radijskih postaj in predvsem družbenih omrežij, a vse to nekako omogoča globalizacijo in raznovrstnost glasbe. Seveda mladina s tem odrašča, mi pa smo se temu morali prilagoditi in se priučiti,« meni.
Dandanes pač vladajo družbena omrežja in youtube, vendar sam ni prav velik ljubitelj iskalcev sledilcev in všečkov. »Nisem ljubitelj teh kanalov, a kar se mora, ni težko. Prepričan pa sem, da te poslušalci že najdejo, če imaš dobro pesem. Tako ali drugače. Spomnim se, da sem kot otrok rad gledal festivale. Ko je na kakšnem izmed njih nastopil Oliver Dragojević, se me ta glasba ni dotaknila. Raje sem imel poskočnejše pesmi. Ko pa sem odrasel, je prav ta Dragojević, tako kot Balašević ali pa Smolar, Mlakar, Kreslin, Domicelj, Mežek …, v meni zaživel in me zadel v srce. V različnih obdobjih življenja pač stvari vidiš drugače. Včasih se kdo vpraša, kako bo zdaj, ko nima toliko in toliko sledilcev, vendar predstavil svojo pesem. To ni vedno edino merilo. Tisti, ki te bo hotel slišati, te bo slišal. Če kakšna pesem ne bo hit tega poletja, bo pa komu prišla v uho kdaj drugič. Nekatere pesmi so resnični hiti, pa nimajo veliko ogledov na youtubu. Zato pa jih imajo ljudje na svojih računalnikih in seznamih najljubših skladb. Samo kliki na youtubu ne prodajajo kart za koncerte,« doda Vozelj in že napoveduje, da bo jeseni z zasedbo Mojstri izdal novo pesem, proti koncu leta pa tudi drugi samostojni plošček, ki ga bo začinil s tradicionalnim koncertom v Ivančni Gorici.
»Veliko ljudi me že sprašuje, ali bomo tudi letos imeli našo tradicionalno Zimsko pravljico konec decembra v Ivančni Gorici, in odgovor je seveda pritrdilen,« je povedal Marko Vozelj, ki ga bo poleti mogoče videti in slišati še na koncertu pod zvezdami na gradu Khislstein v Kranju in nato še enkrat 12. septembra, ko bodo v izvedbi Pihalnega orkestra mestne občine Kranj zazvenele najlepše melodije Matjaža Vlašiča.
