»No, zdaj pa končno lahko spet zabijem,« se je ob pogledu na malce bolj otroški koš brž pošalil Marko Milić. A s kar nekaj kilogrami manj kot še nedavno deluje kot nekdo, ki bi se pri 48 letih pripravljal, da bi res še kdaj zabil žogo tudi v tisti pravi koš. Legendarni košarkar, ki je zadnja tri leta spremljal Luko Dončića kot individualni trener v Dallasu, se je po februarski selitvi našega najboljšega košarkarja vrnil v domovino, kjer je na Košarkarski zvezi Slovenije spet zadolžen za delo z mladimi košarkarji.
V Ljubljani živeči Kranjčan za vselej ostaja prvi Slovenec, ki je zaigral v ameriški ligi NBA, in prvi košarkar na svetu, ki je zabil koš prek avtomobila. Bil je tudi kapetan slovenske reprezentance in ljubljanske Olimpije, kjer je že s 17 leti zbudil dotlej neznano evforijo med navijači, vključno z vreščanjem najstnic. Marko Milić je zaradi svoje iskrivosti, dobre volje in večnega optimizma vedno priljubljen tako med soigralci in trenerji kot med javnostjo in mediji, njegovo družbo in nasvete pa zelo ceni tudi naš najboljši košarkar, zato ni izključeno, da se še kdaj ne vrne v ligo NBA.
Sanjska služba
»Saj sem vesel, da sem doma s puncami, torej z Vesno in tremi hčerkami, ki se jim lahko posvetim, a če bi prišla še kakšna ponudba iz NBA, bi z veseljem razmislil o njej. Z Luko in njegovim kondicijskim trenerjem Anžetom Mačkom smo prijatelji in zadnja tri leta so bila najboljša po moji igralski karieri, meni pa je bila to sanjska služba. Ne le zato, ker smo se uvrstili v finale NBA in ker sem bil med pomočniki Jasonu Kiddu, ampak ker sem lahko v živo občudoval vse Lukove vragolije in mojstrovine. Ko sem sam igral v NBA, Evropejci nismo dobili prave priložnosti, niti takšni velikani, kot je bil Dražen Petrović, ne. Govoril sem sicer, da smo Evropejci boljši strelci in taktično bolj podkovani, a mi ni nihče verjel. Takrat je bila to skoraj čisto ameriška liga, bil sem tak eksot, kot če bi se Kubanec pojavil v smučarskih skokih. Zdaj sta tu Jokić in Dončić, ki dokazujeta, da ni vse v fizični moči, ampak sta še pomembnejši košarkarska inteligenca in ideja. Z dogajanjem zadnjih let, ko so naziv MVP dobivali evropski igralci, sem doživel nekakšno katarzo, čeprav Američani še vedno raje poudarjajo statistiko, atletiko, egoizem …«
Tudi kak tak ameriški predsodek je morda prispeval k odločitvi Dallasovega menedžerja Nica Harrisona o prodaji njegovega najboljšega igralca, ki je tudi Milić ni pričakoval. »Niti kančka slutnje nismo imeli. Še tisti večer smo trenirali z Anžetom in Luko, ki se je pripravljal na vrnitev po poškodbi, potem pa šok. Američani na posel gledajo precej brezosebno, lastniki klubov pa so prepričani, da se najbolj spoznajo tudi na šport. V poklicnem športu se igralce lahko kadar koli zamenja, a neverjetno je, da so se odrekli košarkarju, ki je bil najboljši strelec lige in jih je brez prave pomoči pripeljal v dva finala.
Luka je bil s srcem predan klubu, nešteto tekem je igral pod injekcijo, zato taka odločitev zaboli, saj smo ljudje iz naših koncev bolj čustveni. Dobro, da je Luka vse to zdržal, saj ohranja otroško nedolžen pogled na vse, brez pretiranega analiziranja. Pomembni so mu le košarka, družina in prijatelji. Je pa tudi njega prizadelo, da so ga skušali še očrniti, češ da je debel in nepripravljen. Kot da bi šlo za kakšno tekmovanje v bodibildingu ali teku na sto metrov, ne pa za košarkarja, ki dosega največ točk v klubu in ligi,« se čudi sogovornik, ki mu brez Dončića seveda ni bilo ostati v Dallasu.
Z golfom proti ferrariju
»Zaradi Luke Dončića sem sploh dobil to priložnost, in čeprav sem imel še dve leti veljavno dolgoročno pogodbo s klubom, sem jo naslednji dan sam prekinil. S tem sem se odrekel odpravnini, ampak seveda mi je bila lojalnost Luki pomembnejša. Niti za trenutek nisem podvomil o tem, čeprav sem zdaj za leto dni prekratek za pokojnino, za katero je treba v ligi NBA kot trener delati štiri leta. Enako se mi je zgodilo že kot igralcu, saj sem v NBA igral le dve leti namesto treh. Skupaj sem tam preživel pet sezon, a tega ni mogoče sešteti. Nič zato, ni mi hudega v življenju, nekaj malega negotovosti te le spodbudi, da si aktiven,« razmišlja Milić, ki pa se ji že prislužil pokojnino za sedem let igranja v italijanski ligi. Tega niti ni vedel, dokler ga tedanji trener Olimpije Jure Zdovc na ogorčenje navijačev ni odslovil iz Tivolija in je potem odigral še nekaj sezon v Italiji.
Marko Milić je za slovensko reprezentanco zbral 59 uradnih nastopov in 605 točk, v zadnjih letih pa jo spremlja kot del strokovnega štaba. Tako je bilo tudi letos na Poljskem in v Latviji, kjer je kljub okrnjeni zasedbi le malo manjkalo do nove košarkarske pravljice, a so njen srečen konec v četrtfinalu s kasnejšimi prvaki Nemci preprečili zlasti njihovi kolaboranti med pristranskimi sodniki.
»Težko je bilo to prenesti, saj bi se lahko spisala res nora zgodba. Mnogi niso verjeli v uspeh, saj je Dončić igral s soigralci, med katerimi nihče ni igral niti v evroligi. Petdeset dni smo bili skupaj in se s trdim delom tako povezali in napredovali, da smo svetovne in evropske prvake imeli že skoraj na kolenih, dokler jim ni vlila poguma trojka s polovice igrišča. A tudi ob porazu ne smeš nič očitati igralcem, ki dajo vse od sebe. Mogoče bi pomagalo, če bi imeli več navijačev. Ti so bili zmeraj pika na i in so nam dali dodaten zagon, sodnikom pa dali misliti, kaj piskajo. Če se pri nas vsi povežemo, smo sposobni marsičesa, a letos je bilo tudi v medijih več kritičnosti kot optimizma.
Saj so bile storjene tudi kakšne napake in nerodnosti v komuniciranju, ampak fantje, ki zastonj pridejo igrat in se odpovejo poletju z družinami, si zaslužijo več podpore. Veliko puščic je letelo na selektorja, češ da nima prave avtoritete. A ko imaš superzvezdnika, ki je pripravljen igrati za reprezentanco in vse okrog sebe dela boljše, ne gre za pomanjkanje avtoritete, ampak bolj za to, da mu trener povsem zaupa in mu vse podredi. Sekulić je dober trener, a je zaradi človeškosti morda videti premehak. Ni pa nujno, da bi kak strožji trener zmogel iz reprezentance izvleči več. Ekipa bi si zaslužila podobno podporo, kot so jo imeli Islandci, čeprav sploh še niso dočakali zmage. Kadar stopimo skupaj, tudi naši znajo narediti odlično vzdušje. Zavedati pa se moramo, da nimamo velikega bazena igralcev in da z golfom lovimo ferrarije,« ugotavlja Marko Milić, ki ga veseli, da se Sloveniji zaradi uspešnih mladih selekcij obeta še dosti priložnosti za navijaško slavje. Ena že prihodnje leto, ko bomo gostili evropsko prvenstvo generacije do 21 let.
Nasveti mladim
Mladim košarkarjem, ki jim v zadnjem času mešajo glavo tudi skušnjave igranja študentske košarke v ZDA, želi pomagati tudi s kakšno svojo izkušnjo in nasvetom, hkrati pa si prizadeva, da bi Američani ob privabljanju mladih iz Evrope plačali odškodnino tukajšnjim klubom. »V tujini se ne cedita le mleko in med, tudi v Ameriki ni vse boljše kot pri nas. Zdaj ko ponujajo denar za študentsko košarko, to marsikoga premami, čeprav potem tam ne dobi prave priložnosti in ne napreduje. Treba je vse dobro pretehtati in ne nasedati menedžerjem, ki si pri študentski košarki vzamejo precej večje provizije kot v NBA.
Prek Fibine skupine, ki jo vodi Dirk Nowitzki, si prizadevamo doseči, da bi klubom, ki vzgojijo mladega igralca, plačali odškodnino, klub pa bi igralce sprejel nazaj, če bi se jim kaj zalomilo. Treba bi bilo tudi doseči, da bi mladi v Evropi dobivali več priložnosti,« razkriva Marko Milić, čigar starša sta bila prav tako vrhunska športnika (oče Vladimir je bil metalec krogle, mama Metka Papler pa metalka diska). Z ženo Vesno, nekdanjo košarkarico, je odlične športne gene in višino prenesel tudi na njune tri hčere. Najstarejši je tenis omogočil plačan študij v ZDA, srednja je teniška reprezentantka, najmlajša pa je že postala kapetanka košarkarske reprezentance do 16 let.
