V teh dneh je nekje na toplem. Morda ima končno čas za branje knjig. Greje jo misel na iskrive oči otrok, ki jim je v zadnjih dveh desetletjih pomagala. Njene misli še niso povsem urejene, tudi ne vse škatle pospravljene, čeprav se je odločila, da je po razdajanju za druge prišel čas tudi za njo in za slovo od Humanitarnega društva KID, ki ga je ustanovila in vseh 17 let tudi vodila.
Da bosta Majda Smrekar in njeno društvo v središču Nove Gorice zelo manjkala, je pokazal en sam dopoldanski obisk v majhnem prostoru, iz katerega se je po vsej Goriški in širše širila njena dobrota. V kotu so čakala zavita darila za vrtčevske otroke, potrkal je »zlati sosed Dule« iz sosednje pekarne in prinesel štiri vreče daril. Prišla je mama po čevlje in nekaj oblačil za svojega sina. Njeni dolgoletni donatorji so želeli še zadnjič zbrati denar za društvo, klicala je gospa iz sosednje občine in previdno vprašala, ali res zapirajo.
»Res,« odgovarja Majda, »doma so mi rekli, da odkar sem odšla v poklicni pokoj in zaprla trgovino z otroško opremo (in še isti dan odprla humanitarno društvo, op. p.), še niti dneva nisem bila upokojenka. Pride čas, ko je treba sprejeti tudi takšno odločitev,« skomigne. Slovo je prišlo po številnih humanitarnih akcijah, po pomoči družinam, mamam samohranilkam, beguncem, poplavljencem, po povezovanju slovenskih in italijanskih humanitarnih organizacij, po odprtju prve varne točke v mestu, po miklavževanjih, iskanju rešitev čez noč in po obiskih v vrtcih, kjer je že najmlajše navduševala nad prostovoljstvom in jim vedno povedala dvoje: da nihče ne sme tepsti njih in da oni ne smejo tepsti nikogar.
»Tudi jaz bi imela tako mamo«
Njeno delo v domačem okolju ni ostalo neopaženo. »Ona je enostavno preveč dobra,« je dejala gospa na ulici. Mama fantka s posebnimi potrebami, ki je v društvu najprej dobila pomoč, zdaj pa hvaležnost vrača tako, da je tudi sama prostovoljka, nam zaupa, da bi rada imela tako mamo, kot je Majda. Vprašanju, ali je človek sploh lahko preveč dober, bi se Majda najraje izognila, same sebe ne vidi tako. »Človek je dober, kolikor v tistem trenutku zmore,« ne želi ljudi soditi po količini dobrote. Bolj se ji zdi pomembno, da se zna človek odzvati, ko nekdo potrebuje pomoč. »Mislim, da to prineseš s sabo na svet. Jaz sem željo pomagati najbrž podedovala po moji stari mami. Bila je dobrotnica, pri njej so otroci vedno dobili kos kruha, jabolko ali kislo mleko,« pripoveduje na koncu ulice Gradnikovih brigad. Kako simbolično! Se je tudi sama kdaj v teh letih počutila kot brigadirka v boju? »Sem, ko je šlo za pravice otrok in pravice starejših, sem se bila vedno pripravljena boriti,« prikima.
Pred leti je med prvimi v mestu opozorila na revščino med upokojenci, ki si po 40 letih dela ne morejo privoščiti niti spodobnega kosila. »K meni so prišli po paket mleka, pa drugič spet, počasi so se odpirali. Posebno vdove in vdovci so z ubornimi pokojninami najprej poravnali položnice, te so bile zanje svete, kar je ostalo, in največkrat je bilo to malo, je šlo za hrano. To je krivično in ne vem, ali se tukaj kaj premika na bolje,« ni optimistična. Ko skozi steklena vrata opazuje življenje, se ji zdi, da sistem ljudi naravnost sili v to, da nimajo več časa drug za drugega in da je življenje postalo tekma. Novoletni blišč, ki se začne že oktobra, in brezštevilne reklame z darili in srečnimi družinami so sol na rano tistih, ki si ne morejo privoščiti niti hrane, kaj šele vse krame iz reklam. »Ljudje ne potrebujemo toliko materialnih dobrin, še manj kritiziranja, potrebujemo pa bližino, človeški stik in več spodbude.«
Majda je človek akcije
Ko so ljudje največkrat potihoma vstopali v prostore društva, si ni dopustila oklevanja in izgubljanja časa z dokumenti. »Ko sredi zime potrka mama z otrokom, ki ima na sebi zgolj pelerino in kratke rokave, ga je treba obleči takoj. Ko pride mamica, ki ima doma novorojenčka in prazno škatlo prilagojene hrane, ki stane dvajset evrov, ni časa za dokumente. Ko so k nam začeli prihajati begunci z Ukrajine, smo s pomočjo dobrih ljudi našli namestitev za šest družin, gostinci so jim prvih 44 dni kuhali brezplačna kosila. Nikoli nismo od nikogar zahtevali nobenih dokazil, z leti se ti pač razvije občutek, kdo pomoč zares potrebuje, kdo jo potrebuje malo več, koga kako drugače spodbuditi. Postali smo nekakšna vstopna točka, tu smo jim povedali, kaj lahko uredijo na centru za socialno delo, marsikatera mama z bolnim otrokom je tukaj izvedela, da ji pripada nadomestilo za izgubljen dohodek, povezali smo jih z drugimi humanitarnimi organizacijami in akcijami, včasih naravnost povedali, da bo treba poiskati službo, včasih smo videli modrice …« našteva.
Tek na dolge proge, včasih brez cilja
Še vedno se spomni dveh mladih deklet, gimnazijk, ki sta morali prezgodaj odrasti. Zanju je šla tudi v šolo na govorilne ure, jima organizirala inštrukcije in ju spodbujala, da znanje šteje. Ko ju danes sreča, obe diplomirani odgovorni mladi ženski in tudi sami humanitarki, je to zanjo največje plačilo. Ponosna je na ukrajinske družine, ki so se hitro pobrale, znašle in se naučile jezika. Večina se jih je zaposlila, nekateri so se tudi že vrnili nazaj. »Najlepše so zgodbe, ko se ob tvoji pomoči stvari izboljšujejo, a niso vse take,« pravi, da mora biti človek pri tem delu malce trmast in precej vztrajen. To ni le tek na dolge proge, včasih je tek brez cilja. Brez zavijanja težkih besed v celofan prizna, da z leti vse težje sprejema neodgovorne starše. »Težko gledam nič krive in nedolžne otroke, ki so prepuščeni sami sebi, ki nimajo nobenih osnov, da se nekoč postavijo na trdne noge. Po vseh izkušnjah vem, da bomo kot družba te otroke čez dvajset let zelo verjetno obsojali, ker se bodo znašli na različnih stranpoteh. Za avto potrebujemo izpit, za starševstvo pa nič, čeprav je to najbolj odgovorna naloga v življenju,« jo boli. Najbolj so jo v vseh teh letih prizadele stiske otrok, ki so doma zaman iskali toplino in so jim starši na ramena polagali preveliko breme.
»Včasih se zdrzneš od teže odgovornosti do ljudi, ki jim pomagaš. Že napačna beseda v trenutku ranljivosti lahko obrne njihov tok življenja. Na drugi strani je odgovornost tudi do donatorjev, ki so nam v teh letih stali ob strani. Zaupanja si ni enostavno pridobiti, izgubiš pa ga lahko v hipu,« je iskrena, da se je za slovo odločila tudi zaradi vse večje birokracije in teže odgovornosti. Donatorjem, prostovoljcem in vsem, ki so v teh letih hodili z njo po tej poti, je iskreno hvaležna. Čeravno bo z januarjem na koncu Gradnikovih brigad zazevala velika luknja in bo pogrešala iskrive otroške oči, je prepričana, da dobrih ljudi nikoli ne bo zmanjkalo in da bodo druge humanitarne organizacije še naprej v brezupu iskale upanje.
