Bralci so jo oklicali za kraljico slovenske kriminalke, a dr. Irena Svetek, pisateljica z izjemnim občutkom za mračne plati človeške duše, je tokrat presenetila. Njen najnovejši roman z naslovom Tam, kjer plešejo tulipani, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, ni kriminalka. Je nekaj veliko bolj osebnega, a nič manj pretresljivega – je družinska saga, ki temelji na usodah žensk v njeni lastni družini.
Skrivnosti pisateljske delavnice
Ne glede na to, ali piše o družinski preteklosti ali zapletenih umorih, ostaja njen proces dela enak – izjemno discipliniran. »Pišem zelo disciplinirano, ker drugače ne gre,« začne pripovedovati. Med tednom se pisanju posveti popoldne in pogosto pozno v noč, ob koncih tedna pa že od jutra in večinoma kar ves dan. A ključna je natančna »priprava terena«. Pojasni, kaj to pomeni: »Najprej temeljito raziščem tematiko, o kateri bom pisala, zelo natančno oblikujem like, se pravi naredim njihovo karakterizacijo, zgradim dramaturško strukturo zgodbe in napišem jasen sinopsis vsakega poglavja posebej. To zahteva kar precej časa in dela.« Šele ko je ta trdni temelj postavljen, se zgodi čarovnija, saj je takrat dovolj samozavestna, da lahko pusti zgodbi, da steče.
Njeno akademsko ozadje – ima namreč doktorat iz primerjalne književnosti – pomembno vpliva na njeno ustvarjanje. »Primerjalna književnost mi je dala predvsem občutek za kontekst. Lažje prepoznam, v kakšnem dialogu so moje zgodbe s prejšnjimi deli, in jasno mi je, da literatura ne nastaja v vakuumu, ampak je vedno odgovor na nekaj, kar že obstaja,« pripoveduje zanimiva sogovornica. To se kaže v natančni gradnji strukture, pozornosti do podrobnosti in sloga ter v zavedanju, da mora znati argumentirati svoje pisateljske odločitve. »V tem smislu se literarno ustvarjanje in teoretično znanje ves čas vzajemno hranita. Zadnja leta pa tudi veliko mislim na bralca, ki je ključni člen v dialogu s pisateljem, sploh pri pisanju kriminalnih romanov.«
Mati je bila tožilka
S trilogijo o tožilcu Miu Aurelliju se je uveljavila kot ena vodilnih avtoric slovenske kriminalke. Na vprašanje, ali jo pri tem žanru najbolj privlači možnost raziskovanja temačnih plati človeške narave, družbena kritika ali zgolj napetost zgodbe, odgovarja, da ji kriminalka omogoča predvsem raziskovanje tistih plasti človekove narave, ki jih pogosto skrivamo ali se jih ne želimo zavedati.
»Zanima me, kaj človeka pripelje do točke preloma, ko prestopi mejo dovoljenega, prav tako se v kriminalki lahko jasno zrcali družbena kritika. Zločin je večkrat odraz širših družbenih napetosti, napetost zgodbe pa je seveda nujna sestavina in to je suspenz, ki je ključen za kriminalni žanr. Hkrati je super orodje, da se lahko v ospredje postavijo kompleksnejše teme. Tako najraje ustvarjam in mislim, da imajo to radi tudi bralci.«
Za pisanje kriminalk jo je navdihnilo tudi delo njene matere, ki je bila tožilka. Kot pravi iskriva sogovornica, ji je njeno delo omogočilo vpogled v pravosodni sistem, predvsem pa v zapletene človeške okoliščine, ki spremljajo vsak zločin. »To mi je pomagalo, da sem svoje zgodbe gradila na realistični podlagi, brez črno-belih sodb. Njena perspektiva je v mojih romanih kot nenehen opomin, da je človeška narava kompleksna in da smo vsi krvavi pod kožo. Zato poskušam svoje like graditi kar se da avtentično.«
Njene psihološke kriminalke Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ so znane po psihološki globini, za kar je treba imeti tudi precej znanja. »Psihologija je v mojih romanih ključna, to velikokrat poudarjam. Pri ustvarjanju likov se močno opiram na psihološko razumevanje človekovih motivacij, odzivov in odnosov. Tudi kriminologija mi je v pomoč pri razumevanju družbenih ozadij in kontekstov, ampak mislim, da nikoli ne dovolim, da bi teoretsko znanje prevladalo nad zgodbo, ne zapadem v opise tehnikalij ali pa zapletenih forenzičnih vzorcev, samo nakažem jih, omenim, mogoče toliko razvijem, kot je za pripoved nujno. Vedno je zgodba tista, ki vodi, teorija pa samo podpira njeno verodostojnost. Mislim, da morajo biti kriminalke pisane tako. Treba je znati postaviti mejo in ne pretiravati, ker lahko hitro izgubiš bralca,« je prepričana.
Črpala je iz starih dnevnikov
Kot rečeno, se je po izjemno uspešni trilogiji kriminalk usmerila v pisanje družinske sage Tam, kjer plešejo tulipani. Ta odmik od prepoznavnega žanra ni bil hipna odločitev, temveč, kot pravi avtorica, »naraven razvoj lastnega pisanja«. To je bila zgodba, za katero je morala »dozoreti v glavi«. Pojasnjuje, da je za raziskovanje večgeneracijskih odnosov in osebne zgodovine potrebovala drugačen pristop: »Pri družinski sagi sem potrebovala bolj odprt pripovedni okvir, saj sem se ukvarjala z večgeneracijskimi odnosi in osebno zgodovino, ki zahtevajo večjo pripovedno širino.«
Pot v preteklost je bila tlakovana z družinskimi albumi, pismi in predvsem pogovori s sorodniki. Posebno mesto v tem procesu so imeli stari dnevniki, ki jih je njena sorodnica po naključju našla pred letom in pol, »kot bi na neki način čakali name«, se nasmeji dr. Irena Svetek in prizna, da so bili pogovori z družinskimi člani najtežji del, saj so razkrivali protislovja v spominih, »a so se izkazali tudi za največji navdih, saj so pokazali, da je lahko ena zgodba povedana na več načinov, ki so vsi na neki ravni resnični«. Pri prepletanju resničnih dogodkov s fikcijo je imela jasen namen. »Moj namen ni bil dokumentirati dejstev, ampak skozi fikcijo raziskati tiste plasti zgodb, ki jih preprosto opisovanje resničnosti ne doseže,« poudarja.
Mejo je postavila tam, kjer bi osebno lahko omejevalo pripoved, in se raje odločila za fikcijo, ki omogoča svobodnejši, a še vedno avtentičen izraz. In tulipani? »Tulipani v romanu pomenijo nekaj, kar ima na videz krhko zunanjost, vendar presenetljivo vzdržljivost. Podobno kot moje junakinje, ki v težkih časih ne iščejo herojskih rešitev, ampak preživijo zaradi majhnih vsakdanjih odločitev. Tulipani niso simbol v tradicionalnem smislu, ampak rdeča nit, ki povezuje različne generacije in njihove načine spoprijemanja z življenjem,« odgovori na vprašanje o globljem pomenu tulipanov v naslovu romana, ki se dotika univerzalnih tem, kot sta prenos travm in vprašanje identitete, ki so v današnjem času še posebej izpostavljene in lažje dostopne za pogovor.
Srhljiva vrnitev
A naj vas ta nežni, poetični odmik v družinsko sago ne zavede. Kraljica kriminalk se vrača. Že prihodnje leto pred poletjem izide njen novi kriminalni roman Hudičev greben, ki bo prvi del nove, daljše serije z glavno junakinjo. »Zgodba se odvija v odmaknjeni vasici nad Idrijo, kjer v potoku pod skalnim previsom, imenovanim Hudičev greben, najdejo umorjeno osemnajstletnico,« razkrije delček vsebine. »Dekle je bilo posvojeno, vaščani pa očitno nekaj vejo o njeni preteklosti, a noben o tem ne želi govoriti. Medtem se nad vasjo stari dvorec, v katerem nekdo še vedno živi, počasi seseda v zemljo, kot da bi hotel skupaj s sabo potegniti tudi resnico, ki je precej grozljiva.« Več od tega ostaja skrivnost.
Ob tem je treba omeniti, da je Irena Svetek tudi uspešna scenaristka. Napisala je scenarije za celovečerne filme, kratke filme, več nanizank in nadaljevank. Po Rdeči kapici, ki je prva iz trilogije psiholoških kriminalk, je po njej pripravila tudi scenarij za televizijsko serijo. Na vprašanje, ali vizualni način razmišljanja, ki ga zahteva scenaristika, vpliva na njen prozni slog, odgovarja, da scenaristika zahteva zelo jasno in precizno pripovedno strukturo. »Tega sem se navadila in to se pozna tudi v mojih romanih, ki so običajno strukturirani zelo premišljeno. Vizualno razmišljanje mi pomaga ustvariti jasne prizore in učinkovite dialoge, kar je pomembno tudi pri pisanju proze. Ko pišem roman, največkrat v mislih vidim prizore in jih potem podzavestno pišem tako, kot bi jih kadrirala. Tako sem tudi od kar nekaj bralcev slišala, da so moji romani pisani izjemno filmsko.«
