Včasih te na pot do izjemnih ljudi pripelje naključje. Tako je bilo tudi tokrat. Med praznovanjem 50. rojstnega dne slonice Gange v ljubljanskem živalskem vrtu je med množico odmeval glas, ki je jubilantki pel »Vse najboljše«. Bil je tako čustven, tako prodoren in hkrati žameten, da so nam šli kar mravljinci po hrbtu. Pripadal je Petri Vrh Vrezec. Nekaj tednov pozneje smo sedeli na kavi, seveda v idiličnem okolju živalskega vrta, kjer danes dela. Medtem ko so se v ozadju oglašale živali, je z milim glasom, ki takoj pomiri, začela pripovedovati neverjetno zgodbo o tem, kako je hkrati postala biologinja in operna pevka.
»Od nekdaj sem imela rada živali oziroma naravo in glasbo,« se je nasmehnila. »Obe ljubezni sta bili tako močni, da se eni preprosto nisem mogla odreči.« In se jima ni. Odločila se je za študij biologije, hkrati pa je na ljubljanskem konservatoriju za glasbo in na zasebnih urah pri izkušenih opernih pevcih pilila pevsko znanje. Njena karierna pot je bila dolga leta dobesedno razdeljena na pol: kar 13 let je bila polovično zaposlena kot glavna urednica naravovarstvene revije Svet ptic, leto dni pa je pri Inštitutu Lutra delovala kot biologinja in organizatorka kulturnih dogodkov v okviru evropskega projekta Life Naturaviva. Ob vsem tem je ves čas delala kot samostojna umetnica.
Njena posebna ljubezen so ptice oziroma sove, iz katerih je tudi diplomirala. In zakaj prav te živali? »Ker pojejo, tako kot pojem jaz,« je preprost in hkrati globok odgovor. Med vsemi ptičjimi pevci ima zanjo en poseben status. »Najboljši pevec je slavec, vsekakor. Ima velik pevski razpon, od višin do nižin, blagozvočno in raznoliko petje,« pripoveduje navdušeno. Pojasni, da je njegovo petje zelo verjetno navdihnilo celo Mozartovo arijo Kraljice noči, poleg množice še drugih glasbenih del s slavčevim petjem različnih skladateljev.
Dolga pot do odra
In prav ta vloga, ena najzahtevnejših v opernem svetu, je bila njen veliki izziv in debi na odru SNG Opera in balet Ljubljana. Kot solistka je bila redna gostja ljubljanske operne hiše, kjer je blestela v vlogah Adele v Netopirju, Oscarja v Plesu v maskah, Ninon v Gorenjskem slavčku in Minerve v Orfeju v podzemlju. A v ozadju tistih nekaj minut na odru je večmesečno, natančno strukturirano delo, če odštejemo desetletje in več pevskega izpopolnjevanja, ki ga občinstvo nikoli ne vidi. Petra Vrh Vrezec je razložila, kako poteka ta fascinantni proces. »Vse se začne doma, z učenjem not, ritma in besedila. Sledi faza poslušanja. Ogromno preposlušam druge operne pevke, ki so mi idoli, da vidim, kako se tehnično in interpretativno lotijo vloge. Pri tem vedno iščem meni najbližjo interpretacijo in razmišljam, kako bi želela sporočiti zgodbo te vloge.«
Šele nato se delo preseli v operno hišo na individualne vaje s korepetitorjem. Sledijo ansambelske vaje z drugimi solisti ter režijske vaje z režiserjem in dramaturgom, ki pojasnita koncept predstave in pilita igro. Končno se vaje preselijo na veliki oder, kjer se pevci prvič srečajo s sceno in kostumi ter orkestrom, vse skupaj pa doseže vrhunec v zadnjem tednu pred premiero.
Svojo ljubezen do opere z vso strastjo prenaša tudi na najmlajše. Je idejna vodja in koordinatorka skupine OperArija, ki združuje vrhunske umetnike z namenom razbijanja tabujev o operi. V zadnjih letih se je izmojstrila v pisanju scenarijev in organizaciji avtorskih izobraževalnih predstav, s katerimi otroke in mlade navdušuje za klasično glasbo. Z odmevno predstavo Prvo srečanje z opero so od leta 2016 izvedli že več kot 140 ponovitev po šolah, vrtcih in kulturnih ustanovah po vsej Sloveniji, zdaj pa jih redno izvaja samo še v SNG Opera in balet Ljubljana.
Kljub neizmerni ljubezni do opere pa je do sodobne produkcije tudi kritična. Meni, da se danes proizvajajo »pevski atleti«, pri katerih je prevelik poudarek na tehniki, premalo pa je srca oziroma prepričljive interpretacije. »Te predstave so prehladne. Tehnično dodelane, a te pustijo ravnodušnega. Oprostim ogromno tehničnih napak, če začutim, da me je pevec potegnil v svoj svet, prepričal z igro in izrazom,« je odkrita.
Združena poklica
Njena umetniška pot pa se ne konča na opernem odru. Leta 2021 je z organistom Gregorjem Klančičem in baritonistom (in možem) Alom Vrezcem, ki je, zanimivo, prav tako kot ona biolog in operni pevec, posnela zgoščenko Ave Maria, pregledno delo kar 23 različnih uglasbitev te molitve slovenskih in tujih skladateljev. Pred časom so imeli gostovanje s koncertom Ave Maria tudi v New Yorku. Sicer je pred mesecem dni gostovala v Senigallii v Italiji – pela je filmsko glasbo italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja.
V zadnjih letih je združila oba svoja poklica v glasbeno-scenske predstave. V njih se glasba, naravoslovje in umetnost prepletajo v edinstveno doživetje. S projekti Ptice narekujejo note skladateljem, Ptičja simfonija in Musica viva občinstvo popelje v svet, v katerem ptice in narava zaživijo skozi glasbena dela. K temu je dodana naravoslovna pripoved radijskega naratorja Ivana Lotriča, kostumi ter slikovna in videopredstavitev na platnu. Cilj predstav je ljudi pritegniti k občudovanju lepot in pestrosti živalskih vrst ter jih spodbuditi k razmisleku, kako pomembno je naravo ohraniti zase in za prihodnje rodove. Pri tem ima glasba posebno moč – čudežno odpira srca in jih dela dovzetna tudi za kratke, ganljive zgodbe iz narave.
Po obdobju samostojnega ustvarjanja jo je pot pripeljala v ljubljanski živalski vrt, kjer se njeni dve ljubezni znova prepletata. Prav ona je bila ena ključnih oseb za izjemno uspešen projekt »Gangino leto«, saj slonica letos slavi častitljivi jubilej – abrahama. Pripravili so veliko praznovanje, ta izkušnja pa je le utrdila njeno poslanstvo: »Moj izziv je, kako ljudi, ki pridejo sem, navdušiti ter navdihniti z zgodbami o živalih in naravi, da jo bodo znali bolj spoštovati in varovati,« je prepričana.
Izjemna skrb
V tem vidi tudi glavno poslanstvo sodobnih živalskih vrtov, ki so člani Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA). »Najbolj ogrožena vrsta pri nas je indokitajska sika. To je podvrsta jelenov, ki so v naravi že izumrli,« razloži in doda, da je vloga živalskih vrtov danes vzrejanje »rezervnih populacij«, ki se ali se še bodo vračale v naravo. Poleg sike so denimo močno ogroženi tudi azijski levi, mačji panda in filipinski kljunorožec, izvemo mimogrede.
Skrb za živali v živalskem vrtu je izjemna, kar dokazujejo njihove dolge življenjske dobe. »Z nutricionizmom smo izjemno izboljšali življenjske razmere,« pravi. »Včasih si rečem, da te živali jedo boljše kot mi,« se zasmeji. Seveda pa se srečujejo tudi z izzivi. »Najtežje je za severne jelene, saj jim je poleti pri nas pretoplo. Čeprav so v najbolj senčnem delu živalskega vrta in imajo pršilnike, poletno vročino težko prenašajo,« se zamisli.
In kakšna je prihodnost živalskega vrta? »V prihodnjih letih se bo gradilo kar nekaj prepotrebnih objektov v živalskem vrtu, kar bo velik finančni zalogaj,« pojasni. »Skupaj z novimi pridobitvami bomo lahko začeli razmišljati tudi o kakšnih novih živalih.« Kot velika ljubiteljica sov si Petra v prihodnosti v ZOO želi kozačo (uralsko sovo). »To je kot simbol Slovenije. Tujci jo prihajajo gledat in poslušat k nam. Z njo bi lahko povedali ogromno zgodb, denimo o tem, da je zelo srčna mati in pri obrambi svojih mladičev pogumno napade celo medveda,« pojasni z iskrico v očeh.
Petra Vrh Vrezec, ki prihaja iz Ribnice, z dvema otrokoma in možem danes živi v Ljubljani. Priznava, da je sedeti na dveh stolih izjemno težko, saj zahteva ogromno organizacije in dela. A ko jo poslušamo, kako govori o petju ptic, o zgodbah živali in o tem, kako z glasbo odpreti srca za naravo, je jasno, da je v okolju, kjer se prepletajo glasovi živali in odmevi glasbe, našla popolno sozvočje.
