V svetu, kjer se meje med poklicem in strastjo pogosto zabrišejo, je specialist infektologije in pisatelj David Zupančič svojevrsten fenomen. Po izjemnem uspehu prvih dveh knjig, to sta Življenje v sivi coni in Znanost mirnega življenja, ki sta našli pot do skupno 38.000 kupcev, se je konec aprila na knjižne police vrnil z novim delom V mejah normale. Ta knjiga, tako kot predhodnici (vse so izšle pri Mladinski knjigi), že kraljuje na vrhu lestvic prodajanosti, kar priča o neusahljivem zanimanju bralcev za Zupančičev pronicljivi pogled na zdravniški vsakdan in življenje samo.
Na vprašanje, zakaj se je odločil za zdravniški poklic, odgovarja iskreno in večplastno. »Najprej bi rad povedal, da imam svojo službo rad. To je krasna služba, ki zahteva veliko odrekanja. A ob tem rad poudarim, da iskanje življenja, v katerem ni odrekanja, po mojem mnenju vodi v ogromen stres. Nekatera najlepša poslanstva na svetu namreč zahtevajo odrekanje.« Kot primer navaja starševstvo in dodaja: »Tudi tisti, ki bi rad samo živel in vse življenje ležal na plaži, bi bil vesel, če bi mu, ko bi se mu ob dveh ponoči vnel slepič, pomoč ponudil kirurg, ki bi bil takrat v službi.«
Praktični razmisleki, kot je zagotovljena zaposlitev po končanem študiju, so vsekakor imeli vlogo, a ključna je bila prevzetost nad človeškim telesom. »Učenje o človeškem telesu mi je bilo zanimivo, rad sem to delal, rad sem o tem bral,« pojasnjuje svojo pot na medicinsko fakulteto. Anekdote, ki bogatijo njegove knjige, pogosto nastajajo »na kraju samem«, med dežurstvi v UKC Ljubljana, kar jim daje pečat svežine in neposrednosti. Zupančič piše odkrito tudi o sistemskih težavah v zdravstvu, tako denimo omeni razpadajoče strope v kliničnem centru, a vedno z osnovno naklonjenostjo do institucije in kolegov. Provokativen naslov nove knjige V mejah normale izhaja prav iz spoznanja, kako hitro nekatere mejne situacije v medicini postanejo samoumevne. »Ali res lahko zanesljivo in dobro razmišljam, če sem v službi že 26 ur, potem pa še nadaljnje štiri ure? In odgovor je pritrdilen. To vsi delamo že leta,« kritično razmišlja Zupančič. »Problem je, da zdravnik ponavadi škodi tudi pacientu, če škodi sebi.«
Kava najljubša razvada
Pri tako napornem urniku je kava, kot izvemo, njegova najljubša razvada, tudi zato, ker ne gre za nezdravo razvado. »Po podatkih Evropskega združenja za proučevanje jeter EASL je kava hepatoprotektivna, ob tem, da je za učinek treba spiti štiri skodelice na dan. Sicer vedno zagovarjam, naj vsak posluša svoje telo – če se ti po dveh skodelicah tresejo roke, spij eno. Sam na običajen dan popijem štiri prave kave, tisto iz avtomata štejem za polovičko. Če sem dežuren, pa tudi kakšno več.«
Kljub temu poudarja, da z odločitvijo za medicino sprejmeš »določen drobni tisk«. Ne mara primerjav z drugimi, manj obremenjujočimi poklici. »Ti si pač izbral medicino, ne zato, da boš doma,« je neposreden. Zdravniški poklic prinaša tudi vsakodnevne etične dileme. Zupančič oriše primer bolnika s HIV, ki svoje okužbe ne želi razkriti partnerki. »Kot zdravnik je po zakonu ne smeš poklicati in reči, vaš mož ima HIV, pridite na testiranje. Ne smeš, čeprav veš, da ima morda tudi ona to okužbo, da bo dobila aids in morda umrla,« ponazarja zapletenost položaja. »Zdravnik ne sodi, kar je velikokrat lažje,« skomigne in dodaja, da bi mu pisanje smernic za takšne primere povzročilo večji stres kot pisanje nove knjige.
Kot infektolog in včasih tudi dežurni na urgenci se nemalokrat sreča tudi z umiranjem in sporočanjem smrti svojcem, o čemer piše tudi v novi knjigi. Določene smrti so mu ostale v spominu, nekatere stvari predela lažje kot druge. »Veliko razmišljam o tem in si skušam stvari kontekstualizirati, del teh refleksij sem zapisal v knjigi. Zelo mi pomaga tudi umik iz resničnega sveta – v poezijo in fikcijo. Seveda pa to, da je tvoj vsakdan nabito poln ontološke in življenjske substance, ni samo slabo. Tako določene neumnosti izpuhtijo. Včasih me kdo vpraša, kako to, da nisi užaljen ali prizadet, ko prebereš kakšen napadalen komentar na facebooku ali pod novicami na spletu? Zato, ker mi ne pride blizu. Ker sem mnogo, mnogo večji od tega,« odgovori Zupančič.
Brez humorja ne gre
Priznava, da ob naporni zdravniški službi in še prej specializaciji ni resno razmišljal o pisateljski karieri. Na vprašanje, zakaj piše, Zupančič odgovarja preprosto: »To zelo rad delam.« Navdih črpa tudi iz otroštva, ko je občudoval dedka za pisalnim strojem. Tega je znova našel ob selitvi in ima zdaj častni prostor v njegovi pisarni kot opomnik na te trenutke.
S knjižno in televizijsko prepoznavnostjo (med drugim ima svojo oddajo na Televiziji Slovenija) se je povečalo tudi število pacientov, ki ga prepoznajo. »Zgodi se, da dobim pisma v smislu, dajte mi prosim, dr. Zupančič, vi povedati,« se v rahli zadregi zasmeji ob javni izpostavljenosti, a se zdi, da s tem nima večjih težav. Vesel je vsakega, ki mu reče, da je bilo lepo prebrati njegovo knjigo. Številke prodanih izvodov so zanj presenetljive, a še bolj ga veseli dejstvo, da knjige krožijo med bralci.
Je velik zagovornik slovenskega knjižničnega sistema, njegovo navdušenje nad knjigami je prav nalezljivo. Postal je promotor branja, posebno poezije, ki jo redno objavlja na svojem profilu na instagramu. »Od vseh stvari, ki jih lahko objavljam, objavim tudi 'pesem na dan', ker se mi zdi, da ljudje na neki točki, ponavadi tam po dokončanju šole, rečejo, 'eh, te pesmi, to ni zame',« pojasnjuje svojo motivacijo. A sam verjame, da lahko vsakdo najde nekaj zase v raznolikem svetu poezije. »Grozno mi je, ko mi kdo reče, da ne bere,« prizna in dodaja: »Naj človek bere, kar mu ustreza, v čemer uživa.« Eden najljubših poklonov, ki jih je prejel, je bil knjigarnaričin. Ta je med kupci njegove knjige opazila mlade in mu izrazila veselje nad tem, da mladi spet berejo.
Skrivnosti prodajnega uspeha svojih del ne pozna. »Mislim, da mora biti ob talentu in veščini zraven tudi nekaj sreče.« Pomembno vlogo pripisuje ustnemu izročilu – ko ljudje, ki jim zaupaš, priporočijo knjigo drugim. Ključna sestavina njegovega sloga je tudi humor. »To se mi zdi pomembno. Knjige, ki jih pišem, bi bile lahko tudi zelo resne, a zdi se mi, da iskrica humorja ljudem ustreza.« Zaveda se, da uspeh ni večen, in je pripravljen tudi na morebitno upočasnitev povpraševanja. »Pišem iz veselja do sebe in dopuščam možnost, da morda napišem kaj, kar ne bo nikoli izdano.«
Usmeril se bo v fikcijo
Za prihodnost Zupančič napoveduje premik v žanrsko literaturo. »Najraje berem in tudi najraje sem si v glavi oblikoval fantazijske zgodbe, znanstveno fantastiko, kakšne trilerje,« razkriva svoje preference. Trenutno raziskuje žanr grozljivke in ima v delu tudi znanstvenofantastično zgodbo. Pisanje fikcije prinaša »noro svobodo«, saj lahko brez zadržkov raziskuje skrajnosti človeške narave.
S knjigo V mejah normale, ki je nedavno prišla na knjižne police, morda končuje nekakšno trilogijo. Gre za delo, v katerem se znova vrača med zidove bolnišnice, v ambulante … Knjiga je preplet anekdot, ki osvetljujejo tako svetle kot temne strani zdravniškega poklica, z globljimi avtorjevimi razmisleki o sebi, ustvarjanju in življenju. Poseben čar ji daje namišljena sogovornica, nekakšen avtorjev alter ego, s katero Zupančič bije bitke notranjega dialoga. »V resnici je sogovornica nastala zelo spontano,« priznava Zupančič. »Ugotovil sem, da se mi ob razmišljanju o teh spominih in vsem, kar se mi dogaja v službi, v tej naši normali – v zelo velikem narekovaju – pojavljajo refleksije in razmisleki, tudi o minevanju, o življenju, o usodi.«
David Zupančič tako ostaja človek dveh svetov – zahtevnega vsakdana infektologa in ustvarjalne svobode pisatelja. Njegova dela pa so več kot le knjige; so most med tema svetovoma, ki bralcem ponujajo pronicljiv, iskren in pogosto humoren vpogled v »meje normale« in uvid onkraj njih.
