Anamarija Slabe je agronomka in doktorica interdisciplinarnih znanosti varstva okolja, ki nikoli ni stopila na območje konvencionalnega. Ne v kmetijstvu ne kje drugje. Raje kot da bi komu sledila, je orala lastno ledino, naj je bila ta zemlja še tako grudasta in nerodovitna. Z neizmerno vero, vztrajnostjo, znanjem ter prepričanjem v dobro in prav jo je s somišljeniki razrahljala in potem so tudi pri nas začele kliti ekološke kmetije.
Prav Anamarija Slabe je namreč v Slovenijo pripeljala pojem ekološkega kmetovanja. To je bilo pred 30 leti, v času, ko ta pojem pri nas sploh še ni obstajal, v času, ko so vsi po vrsti le zamahnili z roko, češ, to je za vrtičkarje. Postavila je smernice in standarde v ekološkem kmetijstvu, se na tem področju dodatno izobraževala v tujini, takoj na začetku navezala stike z raziskovalnimi institucijami v Evropi in bila že leta 1996 na prvi mednarodni konferenci o ekološkem kmetovanju, kasneje pa je bila nekaj let tudi članica posvetovalnega odbora za raziskovalni program pri evropski komisiji. Prek Inštituta za trajnostni razvoj, ki ga je vodila in ki se je ukvarjal z ekološkim kmetijstvom, je izpeljala številne projekte. Med drugim so začeli leta 2011 izvajati program Šolski ekovrtovi, ki je v njenih očeh nekaj izjemnega. Toda vsa ta leta nenehnih ovir, iskanja finančnih sredstev za delovanje, večanja obsega dela, novih in novih projektov so ji počasi posrkala moči. Čeprav je leta 2019 Inštitut za trajnostni razvoj zaprl svoja vrata, ostaja Anamarija Slabe še naprej tesno povezana s podeželjem, v katero polaga velike upe. In v mlade. Tudi sama živi na podeželju, v Vipavski dolini, ob svojem majhnem vrtu, ki ima tudi terapevtski učinek, in obdeluje težko ilovnato zemljo.
Želela je delati drugače
Za študij agronomije se je odločila bolj zato, da bi nekaj doštudirala in pomirila starše, nato pa delala druge, bolj zanimive stvari. Toda potem jo je, kot se navadno zgodi pri teh rečeh, to področje posrkalo veliko bolj, kot je sprva načrtovala. »Naša družina je imela velik vrt in sadovnjak. Tam sem se navdušila za vrtnarjenje in predvsem rastline. Ob študiju se je to v meni spet prebudilo, toda hkrati mi ni šlo v račun, da bi hrano pridelovali s pomočjo strupov, kar pesticidi so,« se je spominjala.
Takrat je obstajal le izraz biokmetijstvo in veljalo je prepričanje, da od takega kmetijstva ni mogoče živeti. Toda sama temu ni verjela. Po dveh letih študija je naredila še dve dodatni leti in sklenila, da ne bo nikoli delala s pesticidi. »Poskušala sem najti drugačno usmeritev, zato po diplomi nisem šla takoj v službo, saj bi morala povsod v kmetijstvu delati s pesticidi, jaz pa sem želela delati drugače.«
Nekaj časa je zato na osnovni šoli poučevala biologijo in kemijo, toda želja po vrnitvi v kmetijstvo je bila prevelika. Ko je nato v Nemčiji našla enoletni izobraževalni program o ekološkem kmetijstvu, je bil to tisti preskok, ki je potrdil njeno vero v naravi prijazen način kmetovanja, obenem pa začrtal njeno življenje. »Tam sem ugotovila, da prepričanje, da ekološko kmetijstvo tržno ne more biti vzdržno, ne drži. Kmetija, kjer smo imeli izobraževanje, je bila ogromna in zelo uspešna, z vrtnarskim, živinorejskim in poljedelskim delom, s trgovino na kmetiji in prodajo veletrgovcem. Vse je delovalo. Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, sem začela iskati načine, kako bi vzpostavili ekološko kmetijstvo tudi pri nas.«
Razbijanje predsodkov
To je bilo leta 1995 in to so bili zametki. Na pobudo kmetov so ustanovili prvo združenje ekoloških kmetov in začeli pripravljati smernice ter standarde ekološkega kmetovanja, na podlagi katerih se je pripravila prva zakonodaja. »Ki je romala v predal,« se Anamarija Slabe kislo nasmeje ob spominu na to. »Zakaj, ne vem, morda minister ni bil pravi.« Zakonodaja o ekološkem kmetijstvu se je vzpostavila šele, ko je Slovenija vstopila v EU. Prek Inštituta za trajnostni razvoj je Anamarija Slabe začela organizirati delavnice za vse, ki bi jih ekološko kmetijstvo zanimalo. Temu se je pridružila tudi kmetijsko-svetovalna služba. Toda nezaupanje, da ekološko ne more biti tržno, je bilo veliko.
»Prav zato se je ekološko kmetijstvo pri nas razvijalo tako počasi, saj so preusmerjanje vrsto let svetovali samo hribovskim živinorejskim kmetijam, kjer so po mnenju kmetijske svetovalne službe kmetovali skoraj ekološko. Preusmerjanje v tržni pridelavi poljščin, sadja, zelenjave … pa je zaostajalo in še danes je pogosto tako.«
Anamariji Slabe in somišljenikom je uspelo doseči, da so se predsodki glede ekološkega kmetovanja zmanjšali in da se je tudi pri nas uveljavilo kot tržno vzdržno. V kar je od vsega začetka verjela. »Vodilo me je le eno: vedela sem, da je to super stvar, ki deluje. Potem iščeš možnosti, kako boš nekaj spremenil. Ko si mlad, pač rineš, tudi z glavo skozi zid. Joj, koliko stvari je bilo treba narediti, koga vse prepričati, kup težav je bilo … A ko si enkrat notri, ni vrnitve. Dobro je bilo, da smo imeli veliko podpore s strani nekaterih kmetov. Ves čas sem čutila, da delam za druge, da to ni neka moja ideja, ampak ideja za skupnost,« danes iskreno spregovori.
Moč Šolskih ekovrtov
Leta 2011 je začela izvajati projekt, ki je prerasel vsa pričakovanja – program Šolski ekovrtovi. Že prvo leto se je v program prijavilo okoli sto šol in vrtcev, do danes jih je bilo vanj vključenih več kot 400. To je bil močan pokazatelj, da je ideja prava. Na začetku ga je financiral švicarski mehanizem, saj v Sloveniji za kaj takega ni bilo mogoče dobiti denarja. Pravzaprav niso Šolski ekovrtovi nikoli dobili sistemske podpore naše države. »Morda bo zdaj kaj drugače, ko jih je država prvič vključila v akcijski načrt za ekološko kmetijstvo,« upa Anamarija Slabe.
Toda Šolski ekovrtovi se se obdržali tudi po tem, ko se je projekt, financiran s švicarskim mehanizmom, zaključil. »Šole in vrtci so prepoznali njegovo vrednost. Na njihovi strani sta bili želja in potreba, da so še vedno zraven, na naši pa znanje, ki smo jim ga ponudili. Ko smo začeli s Šolskimi ekovrtovi, smo upali, da bo postala Slovenija vzor vsem evropskim državam, a se to ni zgodilo, saj so nas pred petimi leti prehiteli Madžari. Tudi tam se je vse začelo z nevladno fundacijo, ki je spodbujala šolske vrtove, potem pa je začelo njihovo ministrstvo s to fundacijo program šolskih vrtov izvajati na nacionalni ravni. Ko smo mi to pred desetimi leti svetovali našemu ministrstvu, tega ni bilo mogoče izpeljati, ker smo preveč togi,« razlaga sogovornica.
Ko je leta 2019 Inštitut za trajnostni razvoj zaprl svoja vrata, pa Šolskim ekovrtovom ni mogla obrniti hrbta. »Vsako leto je bilo ogromno šol in vrtcev, ki so želeli sodelovati z nami in so verjeli v ta program. Zato smo ustanovili društvo, prek katerega zdaj vodimo Šolske ekovrtove. Preprosto je bilo preveč pozitivne energije v tem in ta me je nesla naprej. Tako je v življenju – ne moreš samo dajati, ampak moraš imeti tudi nekaj, kar te polni.« Anamarija Slabe verjame, da je mladim generacijam treba dati možnost, da spoznajo ekološko pridelavo in ekološko vrtnarjenje. »Današnje generacije izgubljajo stik s pridelavo hrane, zato je ta izkušnja z vrtom v otroštvu tako pomembna. Če daš mladim to izkušnjo, tega ne bodo pozabili.«
V Šolskih ekovrtovih pa otroci ne spoznajo le procesov pridelave hrane, temveč tudi to, kako se kompostira in kako nastanejo rodovitna tla. Ta so temelj vsega. Prav zato Anamarija Slabe že od lani vodi projekt Glasovi podeželja, ki nagovarja prav mlade na podeželju in jih ozavešča o pomenu ohranjanja rodovitnih tal. Kajti delo z mladimi je edino smiselno, je prepričana. »Če pozidamo rodovitna tla, je to greh, ki se ne bi smel zgoditi. In če mladi to razumejo, smo na dobri poti.«
