Jurček Nowakk je prostovoljec, planinec, planinski vodnik in velik borec za vključevanje invalidov v družbo. Letos je prejel najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja, to je nagrado Republike Slovenije za prostovoljstvo. Toda Jurček ni človek, ki bi ga nagrade in pohvale posebno dražile, bolj kot trepljanje po ramenih ga žene zavedanje, da je v življenju treba zavihati rokave, da se zgodijo spremembe.
Drzna ideja
S prostovoljstvom se je na neki način srečal že kot otrok, ko je odraščal ob dečku z Downovim sindromom. Več kot štiri desetletja je povezan z gorami, še dlje pa z ljudmi, ki jih drugi pogosto potiskajo na rob. Ko je pred desetimi leti s somišljeniki v okviru Planinske zveze Slovenije ustanovil odbor inPlaninec, ki vključuje planince invalide, ni nihče pravzaprav verjel, da bi lahko ta obstajal več kot kakšno leto. Toda danes je to ena najbolj živih in srčnih skupnosti, ki premika meje, podira stereotipe in piše najbolj neverjetne zgodbe ljudi, povezanih v veliko družino. Jurček Nowakk pa ni samo edinstveni primer inkluzivnega planinstva pri nas, temveč tudi širše v evropskem prostoru.
Ideja o inPlanincu je zorela več let, toda leta 2015 jo je z osmimi somišljeniki, iz ene same želje, želje po vključevanju vseh, udejanjil. Njegov cilj je bil preprost, popeljati invalide v gore in naravo, in to ne le simbolično, temveč zares. »Marsikje je zasidrana miselnost, da je prostor invalida nekje v zadnji sobi, kjer naj uživa svojo pokojnino. Toda inplaninci smo drugačni, zato se tudi od nas pričakuje drugačnost in različnost,« je prepričan Jurček Nowakk.
Veliko ljudi se boji besede invalid, je večkrat izpostavil, zato je bil prvi cilj odbora prav izobraževanje, da se ljudje znebijo strahu. Danes se tisti, ki oblikujejo veliko družino inplanincev in brez katerih bi bili številni pohodi neizvedljivi, to so mnogi prostovoljci, ničesar več ne bojijo. Več kot 460 pohodov, na katerih je sodelovalo 21.000 planincev, ki so skupaj prehodili 200.000 kilometrov, so izvedli v desetih letih. Inplaninci so prehodili celotno 600 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot, osvojili Triglav, zbrali vse žige evropskih pešpoti E6 in E12 ter se kar dvakrat povzpeli na štiritisočak Breithorn. Idej in volje pa jim ne manjka niti za naprej.
Meje so v glavah
»Meje niso na poti. Meje so v glavah,« brez ovinkarjenja doda Jurček Nowakk, ki ni nikoli dvomil, da inPlaninec ne bi uspel. Ko pa je že 44 let planinski vodnik in vseskozi dela z ranljivimi skupinami, ko ve, česa so sposobni, če le dobijo pomoč in priložnost.
Toda inPlaninec še zdaleč ni njegovo edino področje delovanja. Velik del njegovega življenja zaseda delo na področju pravnih okvirjev, zakonodaje, pravilnikov in statutov. »Preganjam državo, da gre malo iz okvirjev,« pojasnjuje. Sodeloval je pri oblikovanju zakona o prostovoljstvu, pri zakonodaji o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje, več kot dve desetletji se zavzema tudi za poenotenje izrazoslovja na področju invalidnosti. Bil je glavni akter pri čiščenju posledic letalske nesreče na Korziki, ki se je zgodila leta 1981. Skoraj 20 let je bilo potrebnih, da je bila Korzika očiščena. Leta 2012 je iz rok takratnega predsednika države Danila Türka prejel tudi svoje prvo državno priznanje na področju prostovoljstva.
Toda državna priznanja, ki jih je prejel, razume predvsem kot obvezo in ne kot lovorike. »Nagrade pomenijo več odgovornosti. Želim si, da bi jih več dobivali mladi. To je najboljša spodbuda za družbo.«
