Deset let je minilo, ko je nastal odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Sloveniji, ki povezuje planince invalide. Z Jurčkom Nowakkom na čelu in Marjeto Čič ob njegovi strani je takrat osem posameznikov zakorakalo v neko povsem novo in drugačno smer, kamor do takrat nihče ni upal stopiti. Kaj stopiti, še predstavljal si ni nihče, da bi lahko tako smela, a plemenita ideja, kot je bila njihova, da bi postale gore in narava dostopne prav vsem, tudi invalidom, živela dlje kot nekaj mesecev.
»Za slovenski prostor je bil inPlaninec nekaj novega. Eni so nam dali tri mesece do pol leta, najbolj optimistični leto ali dve. Toda tu smo že deset let in orjemo ledino po celi Evropi in svetu. Smo pionirji, gotovo, česa takega ni nikjer drugje v tako veliki in organizirani obliki. Marsikje je miselnost, da je prostor invalida nekje v zadnji sobi, kjer naj uživa svojo pokojnino. Toda mi smo drugačni, zato se tudi od nas pričakuje drugačnost in različnost,« je spregovoril Jurček Nowakk, vodja odbora inPlaninec ob praznovanju njihove desete obletnice delovanja, kjer so v polni dvorani številni udeleženci pohodov, ki se srečujejo z najrazličnejšo invalidnostjo, njihovi spremljevalci, prostovoljci, ambasadorji, sponzorji in drugi podporniki dihali kot ena velika družina. Toliko dobre energije na enem mestu je danes redko čutiti, kar pa ne preseneča, ko pa je inPlaninec v vseh teh letih postal skupnost, gibanje in prostor, kjer šteje vsak in vsak korak pomeni naprej, je pomenljivo dodala Marjeta Čič.
Ne usmiljenje, spoštovanje
»Pred desetimi leti so o nas govorili z zadržanim odobravanjem, še sedaj je tako, toda pobuda inPlaninec ni bila ustanovljena iz usmiljenja, temveč iz spoštovanja. Osem nas je sodelovalo na začetku iz ene same želje, to je želje po vključevanju,« je povedala Marjeta Čič.
V njenem življenju zaseda inPlaninec veliko časa. »To je skupnost različnih ljudi, organizacij in dejavnosti, ena taka mavrica, ki se povezuje in kjer pridejo različne barve zelo do izraza. V slovenskem prostoru je inPlaninec v smislu dejavnosti, ki je organizirana na državni ravni, dejavnosti, ki vključuje humanitarne, invalidske, prostovoljske, športne organizacije, unikum. Saj posamezniki so že marsikje počeli to, kar mi počnemo, toda ko posameznik odide, nastane vrzel. Če ni nekoga, ki bi ga podprl, potem nek projekt ali ideja pade in ostane praznina. Biti mora skupina oseb, ki v to verjame in je temu predana, ki skrbi, da stvari tečejo. Kar inPlaninca odlikuje, je da se med seboj podpiramo in poslušamo. da si vzamemo čas drug za drugega v tem ponorelem času, ko vsi samo še hitimo,« je povedala Marjeta.
Ravno vključevanje je poslanstvo odbora, pohodi pa osrednja in osnovna dejavnost inPlaninca, čeprav daleč od tega, da bi bila edina. »Ves čas se trudimo, da je skupina raznolika in da vsem omogočimo uživanje na vrhu in v koči, da si vsak zapolni preživet dan z nami,« je dopolnil Jurček Nowakk.
V vseh teh letih so organizirali 460 pohodov, na katerih je bilo 20.913 planincev, kar pomeni 419 velikih avtobusov povsem napolnjenih, opravili pa so 193.336 kilometrov. Samo letos so organizirali 73 pohodov, na katerih je bilo 3424 pohodnikov in na katerih so prehodili ali prevozili 35.332 kilometrov, kajti 219 planincev se je tudi peljalo, poda Jurček nekaj statistike.
Prelomnic v teh desetih letih je bilo več, toda prva je bila vsekakor vseslovenski inkluzijski pohod leta 2017 na Golte. »Bilo nas je 124, verjeti nismo mogli tej številki. In tam so nam dali invalidi jasno vedeti, da želijo biti vsi skupaj. Kajti mi smo si sprva zastavili, da bomo eno leto delali z gluhimi, nato s slepimi in tako naprej, potem pa je bilo jasno, da moramo iti na široko, da morajo biti skupaj,« je razložil Jurček Nowakk.
Od SPP do Breithorna
Odbor je rasel in dejavnosti so se širile, od osmih ustanoviteljev odbora jih je sedaj v njem že 15. Poleg izobraževanj in pohodov so začeli inPlaninci tudi plezati, organizirati tečaje plezanja, udeležujejo se tekmovanj, obiskujejo tuja gorstva, prehodili so celotno Slovensko planinsko pot, osvojili Triglav, zbrali vse žige evropskih pešpoti E6 in E12, se povzpeli na zahodni vrh Breithorna, ki je visok 4164 metrov.
»Slovensko planinsko pot od Maribora do Debelega rtiča smo začeli delati leta 2020. Zgodilo se je tako, da so nas slepi prosili, da bi po 60 letih spet šli na Triglav in delali SPP. Potem se je samo še nadaljevalo, z evropsko pešpotjo in Breithornom. Meja ni, meje niso na terenu in na poti, so predvsem v glavah,« jasno pove Jurček.
Miha Jakopin je med tisti, ki je opravil celotno SPP, vseh 600 kilometrov je pospravil v žep, stal na vrhu Triglava in se povzpel še na Breithorn. Pet let je del inPlaninca in to je tudi čas, ko so se začeli slepi in slabovidni bolj množično udeleževati akcij inPlaninca. Kot predsednik kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj, katerega člani se radi udeležujejo pohodov, si je na začetku rekel, da pa bo šel tudi sam morda nekajkrat poleg. Toda že takoj mu je postalo prijetno in lepo in danes ima za sabo že 200 pohodov z inPlanincem.
»Vse je bilo zelo dobro organizirano, da si lahko res zaupal, da se ti ne bo nič zgodilo, da marsikaj zmoreš kljub slepoti, če ti le nekdo roko ponudi. Zaušanje pa je za slepe ključno. Poleg tega so ti pohodi dobri, da ne sedimo samo na kavču, ampak se gibamo, kajti tudi slepi imamo radi gibanje,« se spominja začetkov Miha.
Zdaj ne mine teden, da ne bi kje bil, še posebej rad pa se spomni vzpona na Triglav. »Bilo je prvič in to je nemogoče pozabiti. Tak, že skoraj slavnostni dogodek je to,« reče. Tudi Breithorn mu bo ostal večno kot drag spomin, ko pa ga je na njegovem prvem vzponu spremljal gorski vodnik Andrej Štremfelj, ponosno pove in doda, ikona alpinizma.
»Nihče ne hodi v gore samo zaradi razgleda, ampak tudi, da nekaj naredi zase, za svoje zdravje. Slepi lahko hodimo, če le imamo spremstvo,« jasno pove Miha Jakopin.
Anja Slak pa je ena tistih, ki si na kakšen štiritisočak še želi stopiti. Že 38 let ima multiplo sklerozo, zadnjih deset let je tudi na vozičku. »Prej sem veliko hodila po gorah in ko sem že mislila, da ne bom nikoli več stopila na vrh, se je zgodil inPlaninec. Pet let sem že z njimi in navdušena sem, to je ena res perfektna zgodba,« reče.
Njeno navdušenje je napolnjujoče, energije pa ji ne manjka. »Ko pridem na vrh, je to nekaj čudovitega, saj se pod mano razpre dolina in pogled na vse strani. Ko greš gor, je kot bi šel v nebesa. Potem samo uživam v naravi in v vonjavah. Toda kar je pomembno, odkar hodim z inPlaninci, se mi zdi, da lahko veliko več naredim. Da lahko grem v gore in ne samo v hribe. Dajemo si energijo in se povezujemo, ta pozitivna energija pa se čuti, kjerkoli smo. Meni se zdaj nič več ne zdi nemogoče, vse je mogoče,« prepričljivo reče.
»Ko postaneš invalid, so pred tabo ovire in na tebi je, kako se tega lotiš. Težko je, če imaš strah, če pa vidiš, da lahko ob pomoči nekoga nekaj zmoreš, potem le grizi in grizi naprej. Ko vidiš, da ti želijo drugi pomagati, je to samo gorivo za željo in idejo. Potem vidiš možnosti in cilje, da uspeš. InPlaninec je namreč povezovanje skupnosti, tudi invalidi smo del družbe in želimo prispevati k njenemu razvoju. Invalidi zmoremo veliko, če nam je le dana možnost in imamo platformo, kjer lahko izvajamo naše cilje in želje. Taka družba je potem res bogatejša,« je prepričan Stojan Rozman, vodja delovne skupine Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), ki so se pred šestimi leti priključili inPlanincu.
Prostovoljstvo je gonilo
Kamorkoli pridejo inPlaninci, doživijo lepe sprejeme in navdušenje. Jurček Nowakk se spomni letošnjega Breithorna in Malega Matterhorna (3883 m), kamor so se povzpeli iz Italije iz Cervinie. Ko so domačini slišali, da pridejo tja pohodniki z vozički, ki se bodo povzpeli na štiritisočak, je bilo navdušenje veliko. »Veliko ljudi je prišlo pogledat, kako bo to izgledalo. Kar nekakšen špalir so naredili, ker si niso mogli predstavljali, kako to počnemo. Večina misli, da vozičke postavimo na ledenik in je to to. Ne, mi dejansko delamo višinske metre, smučamo … Tudi v Srbiji, kjer smo bili, so ljudje hodili z nami, ker so mislili, da bomo po 20 minutah obrnili. Toda mi smo naredili pet pohodov v desetih dneh. Ne gre za to, da bi bili ljudje slabonamerni, samo verjeti ne morejo, česa vse so invalidi zmožni.«
Jurček Nowakk ni nikoli dvomil, da inPlaninec ne bi uspel. Ko pa je že 44 let planinski vodnik in vseskozi dela z ranljivimi skupinami, zato ve, česa so sposobni, če le dobijo pomoč. In takih, ki pomagajo, ne manjka. Prostovoljstvo je osnovno gonilo Planinske zveze Slovenije, je poudaril Jože Rovan, njen predsednik, in v primeru inPlaninca ga ravno to žene naprej. »Nismo si predstavljali, da se bo inPlaninec v desetih letih premaknil na tako visok nivo, nikoli prej v zgodovini PZS se kaj takega ni zgodilo, pa smo organizacija z zelo dolgo tradicijo,« je dejal. Povezanost med vsemi, ki ustvarjajo to zgodbo, je ključna. Na tisoče prostovoljcev skrbi, da vedno vse gladko teče, da pomoč ni nikoli le enostranska, saj drug drugemu ogromno dajejo. Za prostovoljko Ivano Leskovar je InPlaninec razširjena družina.
»Začutila sem, da imam dovolj časa in je pomembno, da ga koristno porabim. Ker sem tudi planinska vodnica, je bila pomoč pri inPlanincu naravno nadaljevanje mojega dela. Tu ne najdem le sopotnikov na planinskih poteh, ampak sem dobila tudi prijatelje in prijateljice, ki me sprejemajo takšno, kot sem. Nikoli se ni zgodilo, da bi se v tej družbi slabo počutila,« je strnila.
Tudi za Marjana in Polono Bogataj iz Preddvora je postalo nekaj povsem običajnega, da gresta v hribe z invalidi. »Nič več ni drugače, ko greš s slepim ali kako drugače oviranim, ni več razmisleka, da smo drugačni, ampak gremo skupaj kot soplaninci, brez razlikovanj,« je poudaril sogovornik.
Z ženo sta del skupnosti vse od leta 2020, ko sta začela spremljati slepe in slabovidne na Slovenski planinski poti, z njimi pa sta bila tudi na Breithornu, Marjan, ki je učitelj smučanja, pa je z invalidom tudi smučal. Toda to je bila le češnjica na torti.
Že pred tem sta zahajala v hribe s Poloninim bratrancem, ki je slep. »Najprej na domačega Jakoba, ki je visok okoli 900 metrov, nato višje na Kališče, Storžič. Marjan je bil v vlogi vodnika, jaz zadaj kot spremljevalka. Veliko hribov smo prehodili. Ko je prišla ideja, da bi šli slepi z inPlanincem po SPP, so nama kar oči zasijale,« je povedala Polona.
Ker sta imela izkušnje že od prej, ju strah tega podviga ni bilo, ko pa je bila organizacija vrhunska, povesta. »Z vsakim pohodom izgubljaš strah. Seveda moraš biti previden, že zase, kaj šele, ko imaš poleg slepega ali slabovidnega. Toda strahu, da tega ne bi zmogla, nimava več. Ves čas smo se učili drug od drugega in nadgrajevali, rasli in zdaj res smo ena razširjena družina, ki dajemo drug drugemu zelo veliko,« dodata.
