Nekega dne me je poklical mladenič, starost sem opredelil po njegovem glasu, in dejal, da bi rad naredil intervju z mano. Da ima svojo spletno stran, kjer to objavlja, in ima dovolj časa, da iz okolice Novega mesta pride do mene. Naslednji dan je potrkal. Ob uri, kot sva bila dogovorjena. Pred menoj je stal fant s črnimi očali in belo palico v rokah. »Kako si pa prišel?« »Peš ne, najprej z avtobusom do Novega mesta pa do Ljubljane, tam sem prestopil na naslednji avtobus in zdaj sem tukaj.« Takoj sem ugotovil, da moram jaz narediti intervju z njim, in ne obrnjeno.
Miha Srebrnjak je star 28 let. Do trinajstega leta je videl petodstotno na eno oko. Na drugo je slepota prišla že pri petih letih z odstopom mrežnice. Do takrat je videl na obe očesi, vendar slabo. To pomeni, da se je že od začetka učil braillove pisave in se z belo palico izogibal robov. Zdaj ne vidi nič. Ne zaznava niti svetlobe.
Ima s. p. in na svoji spletni strani objavlja članke s področij glasbe in tehnologije ter snema intervjuje. Dela tudi za podjetje v Švici kot podpora uporabnikom njihovih spletnih strani, kar pomeni, da ko ima kdo težave, jim pove rešitve. »Gre za videče stranke in z njimi komuniciram v angleščini s pisanjem. Poleg tega komu pomagam pri težavah z računalnikom ali naročim ustrezen material,« opiše svojo dodatno dejavnost Miha Srebrnjak. »Imel sem tudi spletno trgovino, ampak sem jo zaradi preveč papirologije in uvoznih dajatev zaprl.«
Ni invalidsko upokojen, država pa mu krije prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, dobi tudi nagrado za preseganje kvote 20 odstotkov minimalne plače. To je znesek, ki ga dobivajo podjetja z zaposlenimi invalidnimi osebami. Po izobrazbi je tehnik računalništva, šolanje je končal na srednji šoli v Novem mestu. »Na praksi sem bil pri Sašu Đukiću na Radiu 1, kjer sem pomagal pripravljati novice za Radio 2.« Osnovno šolo je končal v Ljubljani v zavodu za slepo in slabovidno mladino. Živi v Dolenjem Suhadolu pri Novem mestu. »Ko kam grem, me starši peljejo do avtobusne postaje na Ratežu, naprej se znajdem sam.«
Pisana beseda postane zvok
Njegov osnovni komunikacijski pripomoček je telefon, prek katerega večino informacij dobiva z zvokom. S pomočjo tehnologije, ki mu pisano besedo pretvarja v zvok. Enako je z računalnikom. »V tujini sem že videl očala, ki opisujejo vse, kar je v okolici. Povedo ti, kaj je pred tabo, preberejo tekst … Za zdaj se še nisem odločil zanje. So predraga za to, kar ponujajo, pa tudi moteča, ker če stalno poslušam, kaj je okoli mene, težje slišim, kaj se tisti trenutek dogaja.« Zanj je sluh izjemnega pomena. »Z vidom zajemaš 80 odstotkov informacij. Teh 80 odstotkov moram nadomestiti z drugimi čutili. V mojem primeru najbolje deluje sluh. Nanj se še najbolj zanašam. Pa tudi na voh. Na primer, če hodim po mestu in zavoham hrano, je verjetno v okolici restavracija.«
Nekega deževnega dne se je znašel v Ljubljani sredi enega največjih križišč. »V rokah sem držal dežnik in zvok dežja, ki je močno padal po njem, mi je zmedel orientacijo. Zašel sem z zebre in taval sredi križišča. Mojo stisko je opazil eden od voznikov, odprl okno in me usmeril.«
Najino srečanje z Miho Srebrnjakom je bilo še brez psa vodnika. Zdaj ga ima. »Prejšnji mi je poginil, da prideš do novega, pa traja po navadi eno leto.« Najprej gresta oba skozi uvajanje s pomočjo inštruktorja. Teh je v Sloveniji pet, psov vodnikov pa 30. Uvajanje traja kakšen mesec dni. »Naučiš se tehnike, kako te pes vodi in vsega, kar je potrebno glede oskrbe psa. Pes vodnik nakazuje robove pločnikov ali kakršne koli druge ovire. To naredi tako, da se pred oviro ustavi, ti pa moraš s palico preveriti, za kaj gre. Na tak način nakazuje tudi stopnice, ovire na višini, jame, semaforje … Ko te vodi, ima oprsnico, na kateri piše 'pes vodnik' oziroma 'guide dog'. Doma je kot vsak drug pes, normalno spuščen.«
Pred kratkim je imel neprijetno izkušnjo, ko ga s psom vodnikom niso spustili v McDonald's. »Prišla je tudi nadrejena in ni dejala nič, tako da nisem vedel, kaj se dogaja. Ali lahko grem noter ali ne? No, stvari smo uspešno rešili po sestanku z vodstvom podjetja, ki je zagotovilo, da bodo zaposlene ustrezno izobrazili. Da morajo invalidom pomagati, ne pa jih puščati v negotovosti.«
Treba je iti v družbo
Slepi za telefon in računalnik uporabljajo bralnik zaslona, ki napisano besedilo pretvori v govor. Težava nastane, ko je stran grafično prezapleteno oblikovana in program tega ne more razvozlati. »Prav bi bilo, da bi bile spletne strani, ki so javnega značaja, na primer vozni redi avtobusov, vlakov, razne občinske in državne strani, oblikovane tako, kot zdaj nalaga zakon o dostopnosti, ki je bil sprejet na evropski ravni.«
Miha Srebrnjak ne čaka, da mu bodo drugi urejali stvari. Je družbeno angažirana osebnost. »Sami moramo nekaj narediti iz sebe. Treba je iti v družbo, da povemo, kaj nam ustreza, da se prilagodimo drug drugemu. Videčo družbo je velikokrat strah, kako ravnati s takim človekom, kot sem jaz. Le jaz jim lahko povem, kako je meni, ki ne vidim. Potem tudi oni doumejo, da to ni nič takega. Tudi veliko slepih se boji, kako pristopiti do drugih, in dostikrat ostanejo doma. Moraš kar iti, brez strahu in zavor, doma te ne bo nihče iskal. Ne delim ljudi po tem, ali imajo hendikep ali ne, ampak po tem, ali so v redu ali ne.«
Odkar je popolnoma izgubil vid, s še večjo voljo stopa skozi življenje. »To je neki nov zagon, da tudi če nečesa nimaš ali ti je bilo nekaj odvzeto, se da to na kakšen drug način nadomestiti. Treba je biti vztrajen, pozitivno gledati, čim manj zapletati in iti naprej. In se ne obremenjevati s tem, ko kdaj slišiš, kako si ubog in da kako pa boš …«
Uvideven do kužka
Rad potuje, sam ali s prijatelji. Doma ali po tujini. »Zdaj, ko je vroče, psa raje puščam doma. Da ga ne mučim.« Poleg spletne strani portal100.si razmišlja o svoji radijski postaji. Morda bi šel kam v službo. Zanima ga letalstvo. Če bi videl, bi bil morda pilot. Če bi nekega dne iznašli operacijo, ki bi mu povrnila vid, bi se zanjo odločil, a to ni del njegovih vsakdanjih misli. »Pomembno je, da se naučiš živeti s tem, kar ti je dano.«
Na vprašanje, česa si najbolj želi, je odgovoril:
»Spremljam, kaj se dogaja po svetu, in res bi rad dočakal trenutek, ko ljudje v Gazi in drugje ne bi več tako trpeli.« N
