Ni veliko športnikov, ki bi jim uspelo vrhunski šport združiti še z vrhunsko izobrazbo. Danes 54-letni dr. Franci Petek je eden od redkih, saj si je po tekmovalni karieri pridobil še doktorski naziv v geografskih znanostih. Februarja 1991 je pri 19 letih v italijanskem Predazzu postal svetovni prvak na veliki skakalnici, kar je bila prva zlata medalja slovenskega skakalca na večjih tekmovanjih (pozneje so naslove osvajali še Rok Benkovič, Timi Zajc, Peter Prevc, Ema Klinec, Nika Prevc in Domen Prevc). Hkrati je bila to zadnja medalja, ki jo je kak slovenski športnik osvojil še v jugoslovanski reprezentanci.
Kratka kariera
Tedaj ni spadal v ožji krog favoritov, a je vedno nasmejani in dobrovoljni športnik dobro prenašal pritisk in za seboj pustil slovita Jensa Weissfloga in Mattija Nykänena. »Eksistence si skakalci nismo ustvarili. Dobil pa sem nagrado na državni ravni. Dobil sem toliko, da sem si skoraj lahko kupil enosobno stanovanje. Ko je Jugoslavija razpadala, so bila stanovanja razmeroma poceni. Neumen kmet ima lahko včasih tudi debel krompir. To je bil moj zaslužek pri skokih. Edini zaslužek v karieri,« se je nekaj desetletij pozneje spominjal svojega največjega uspeha Petek, ki je še vedno povezan s skoki kot direktor Zavoda Planica.
Leta 1992 je bil na olimpijskih igrah v Albertvillu prvi zastavonoša v zgodovini samostojne Slovenije in tam osvojil osmo mesto, pri čemer je bil najbolje uvrščeni skakalec, ki ni uporabljal novega škarjastega sloga. Prav novi slog, na katerega se nikakor ni mogel navaditi, je bil glavni razlog, da je kariero končal pri komaj 24 letih.
»Prav v mojem času se je začela revolucija v skokih, prehod s paralelne drže smuči na V-slog. Nismo takoj spoznali, kakšne prednosti prinaša škarjasti slog, za kar sem tudi sam kriv, saj sem se počutil samozavestnega, ker sem bil sprva konkurenčen tudi s paralelno držo. Tega prehoda smo se lotili malce z levo roko in ne dovolj strokovno, zato smo delali tehnične napake in prenevarno skakali. Pojavljali so se padci, poškodbe in strah, zato skačeš z zavoro in nisi več konkurenčen tistim, ki so brez dvomov. Imel sem pet hudih padcev, ki so bolj kot telo poškodovali mojo samozavest. Preprosto me je začelo biti strah. Videl sem, da se bom težko izvil iz tega, zato sem se odločil, da neham kljub najlepšim letom za skoke,« je svojo odločitev pojasnil pred leti v pogovoru za naš časnik.
Do vrha tudi v študiju
Po karieri se je Petek takoj posvetil študiju geografije in ga končal z doktoratom iz preučevanja sprememb tal v alpskem svetu v 19. in 20. stoletju. »Vsaj v evropskem prostoru je nujno, da imaš tudi po športni karieri motiv in željo poiskati si ustrezno službo. Eni gredo v eno, drugi v drugo smer. Titule oziroma naziva ne poudarjam in se zaradi tega ne počutim kaj več, mi je pa to dalo veliko dodatne širine. V športu se to precej zanemarja in je vse bolj ozko usmerjeno. Nikoli nisem imel prevelikih dvomov, kaj početi, seveda pa je bilo treba vložiti kar nekaj truda,« je povedal. Ali ni bila geografija kar malce premalo adrenalinska za športnika, ki je pogosto tvegal poškodbe in v svojem zadnjem skoku na Holmenkolnu zaradi sunka vetra pred padcem naredil celo preval v zraku?
»Tudi v geografiji je lahko delo kar stresno in adrenalinsko, saj ne gre le za raziskovanje, ampak tudi za prijave na razpis, iskanje razpisnih možnosti, birokracijo … Stres sem tako doživljal povsod, na tekmah, na kakšnem zagovoru ali pa pred kamero,« nam je zaupal nekdanji športnik, ki se je nekaj časa preizkušal tudi kot voditelj športnih poročil na Pop TV. Dve leti po koncu tekmovalne kariere se je znova odpravil na skakalnico, saj so mu ponudili, da gre na univerzijado v Južno Korejo. »Po treh poskusih na 60-metrski skakalnici sem poskusil še na 90-metrski in je kar šlo, čeprav nisem zmagal. Posamično sem bil 13., ekipno pa smo dobili bronasto medaljo.« se spominja Petek, ki je bil leta 1991 izbran tudi za slovenskega športnika leta.
Franci, ki se ga je kmalu prijel vzdevek Frenk, se je rodil15. junija 1971 na Jesenicah, živel pa v Lescah v družini s petimi otroki. Ta je že pri njegovih dveh letih ostala brez očeta, ki se je kot pilot smrtno ponesrečil v nesreči z jadralnim letalom. Petek je imel pestro pot tudi po tekmovalni karieri, saj je bil po izletu v športno novinarstvo nekaj časa tudi direktor vrtca, od leta 2017 do 2021 pa je bil direktor Smučarske zveze Slovenije. Zdaj oče treh otrok spet živi na Gorenjskem in dela kot direktor Zavoda za šport Republike Slovenije Planica, kjer je bil pred dnevi ob vznožju velikanke navzoč ob postavitvi ne najbolj posrečenega kipa zdajšnjemu svetovnemu rekorderju Domnu Prevcu.
