Martina Kokotca v Laškem poznajo vsi, nekateri zato, ker ga vsak dan srečujejo, spet drugi vedo, da je bil dolga leta zaposlen v laški pivovarni, nekateri pa ga poznajo tudi po glasu, saj vsakih štirinajst dni na Radiu Slovenija lepša nedeljske dopoldneve poslušalkam in poslušalcem prvega programa. »V pivovarni sem se zaposlil 1. septembra pred skoraj 52 leti,« pove Martin, ki je že kot otrok živel v starem mestnem jedru Laškega.
»Najprej je imela naša hiša hišno oznako Laško 39, nato se je preimenovala v Laško 186, ko so se začele označevati ulice, je to postal Valvazorjev trg 7,« pove Kokotec, ki ima za seboj dva zakona. Iz prvega ima dva že odrasla otroka, hčerko Laro in sina Roka, iz drugega hčerko Nežo in sina Marka, ki šteje zdaj osem let. Martin z družino vsako leto en mesec preživi na Šrilanki. »To je moj drugi dom. Leta 1996 smo šli tja prvič po priporočilu znancev iz Sevnice. Na Šrilanki oziroma nekdanjem Cejlonu sta živela in delala danes že pokojna zakonca Jelar z Razborja pod Lisco. Če bo vse po sreči, bom prihodnje leto februarja z družino tja odpotoval že tridesetič. Tam je čudovit svet, ker smo stalni gostje, nas tudi že poznajo. Samo leta 2020 nismo odpotovali tja, ker je bila dežela zaprta zaradi covida,« pove Kokotec, ki je že skoraj četrt stoletja tudi predsednik krajevne skupnosti Laško. »To je moj šesti mandat, pred tem sem bil dva mandata samo član sveta. Počasi bo treba razmišljati o menjavi,« se nasmehne. In pojasni, da je to funkcija, na kateri si nenehno izpostavljen kritikam, pohval pa je bolj malo. »Tako pač je, ljudje včasih pričakujejo nemogoče in pozabljajo, da tudi doma ne morejo uresničiti vseh želja. Enako je v lokalnem okolju, tako v krajevni skupnosti kot na občini, imamo omejitve, sploh kar zadeva denar,« pravi Kokotec, ki pravi, da Laškega, čeprav je bilo velikokrat poplavljeno, ne bi zamenjal za nič na svetu. »Tu sem zrasel in dejansko poznam skoraj vse. Vsaj nekoč sem jih. In vsi smo se med seboj pozdravljali,« pravi naš sogovornik, ki se zaveda, da danes marsikdo, ko sliši »Laško«, najprej pomisli na pivo in tamkajšnjo pivovarno, ki ravno letos praznuje 200 let od takrat, ko so začeli variti pivo. Martin Kokotec je eden tistih, ki je bil do upokojitve zaposlen v njej. Le kratek čas je delal v celjskem Merxu, kjer se je izučil za trgovca, slabo leto je delal v železnini v središču Laškega, od tam pa šel v pivovarno, kjer je bil do upokojitve, polnih 38 let, vodja logistike oziroma referent odpreme.
Rekord je bil 15.000 hektolitrov piva
»Začel sem v skladišču, od koder smo odpremljali pivo. In dobro se spomnim dnevnega rekorda, ko smo v 24 urah iz pivovarne skozi mestno jedro prepeljali 15.000 hektolitrov piva. Ne vem natančno, katerega leta, je bilo pa sredi poletja, na vrhuncu sezone. Zagotovo pa ta rekord nikoli več ni bil in nikoli več ne bo presežen,« pravi Kokotec in doda, da so bili to čudoviti časi, saj so vsi delali z dušo.
»Dobro se spomnim prvih polnilnic in prvih posodobitev in razširitve polnilnih zmogljivosti. Pa tudi prvega računalnika IBM, katerega posamezne komponente je v pivovarno pripeljal ogromen žerjav. No, danes menedžerji prenosni računalnik prinesejo pod pazduho ali v kovčku,« pove Kokotec, v čigar delovni dobi v pivovarni se je zamenjalo pet direktorjev. V času njegove zaposlitve je pivovarno vodil Ivan Vodovnik, ki je bil tudi pobudnik prireditve Pivo in cvetje, za njim je vodenje prevzel Jože Stanič, najdlje pa je bil na vodilnem položaju Tone Turnšek, za njim sta se zvrstila še Boško Šrot in Dušan Zorko.
»Zame so bili vsi čudoviti ljudje, a najbolj se mi je v spomin vtisnil letos pokojni Tone Turnšek. On je imel ob sebi zelo kompatibilno ekipo, njegovi najožji sodelavci so bili prav tako letos pokojni Jože Sadar, Gorazd Šetina, Marjan Zor, Janko Deželak, Janko Remic in Franci Rojnik, ki so uspešno pilotirali letalo,« Martin slikovito opiše situacijo. Ne brez razloga, saj je tudi on športni letalec z veljavno licenco motornega pilota, ki mu odpira pot v mednarodni zračni prostor in lahko leti po vsej Evropi. Leti na krajših razdaljah, za seboj ima okoli 300 ur letenja.
Radio je še ena ljubezen
Ima pa še eno ljubezen, in sicer radio. Na prvem programu Radia Slovenija je v oddaji Nedeljsko dopoldne pred mikrofonom nadomestil pokojno gledališko igralko Ljerko Belak, s katero sta spletla prijateljske vezi. »Ljerka je bila zaposlena v celjskem gledališču, v naši pivovarni pa mentorica amaterski gledališki skupini, katere član sem bil. Nekoč, ko je na Radiu Slovenija še vodila oddajo Storž, kasneje Nedeljsko dopoldne, sem jo poklical v živo in jo nagovoril z izbranimi besedami. Nakar je izrazila željo, da bi se srečala. Z veseljem sem šel v Ljubljano in pred šestimi leti sva začela sodelovati. V treh mesecih sva posnela osem oddaj, nato pa je Ljerka žal zbolela. A si je želela, da bi nadaljeval njeno delo. Pa sem ji rekel, da ji niti do gležnjev ne sežem, kako bom jaz kot popolni amater to zmogel. Rekla je, da ima občutek, da sem pravi za to. Pozimi 2021 sem imel pripravljen scenarij za skupno oddajo v živo, v kateri bi se pobratila, a je ona žal tik pred tem pristala v bolnišnici, iz katere se ni več vrnila,« se spominja Martin.
Štiri mesece so v oddaji vrteli samo glasbo, nakar so ga vprašali, ali bi prevzel njeno vodenje. »Po premisleku sem privolil in to delo od 12. septembra 2021 naprej opravljam pro bono. Le da je oddaja zdaj na sporedu vsakih 14 dni, saj imam še druge obveznosti, tudi družino. Sem pa imel ravno na prvo julijsko nedeljo okroglo, stoto oddajo, ki ima po Sloveniji in tujini veliko zvestih poslušalcev,« nam pove Martin.
Nato se znova vrneva v zlate čase pivovarne, kjer so na vrhuncu sezone vselej potrebovali dodatno delovno silo, ki je ni bilo nikoli dovolj. »Ne bom pozabil, kako me je, bilo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, poklical v pisarno direktor kadrovske in pravne službe Marjan Zor. Kar malo me je zaskrbelo, kaj mi ima povedati. V roke mi je dal dopis, da bi ga prebral. In jaz berem, pa mi ni bilo nič jasno, zakaj je to dal meni, saj je pisalo, da v pivovarni nujno potrebujemo dodatno delovno silo in pozivamo vse zainteresirane, da se nam pridružijo. Mi smo namreč v sezoni, ki je trajala tri do štiri mesece, vedno nujno potrebovali dodatne delavce v proizvodnji, ki jih nismo mogli dobiti. Vprašal sem ga, kaj naj počnem s tem dopisom. Pa je rekel, naj ga nesem takratnemu laškemu župniku oziroma dekanu Jožetu Horvatu, s katerim sva bila prijatelja, in ga prosim, da bi to prebral pri maši. Sprva sem bil skeptičen, a ko sem Horvata to prosil, je bil takoj za. Rekel je, da bo to storil zaradi mene. Mesec ali dva je pri vsaki maši prebral dopis in od takrat naprej nikoli več nismo imeli težav s sezonsko delovno silo. Še več, številni so dobili tudi redno zaposlitev,« se spominja Kokotec.
Za konec se vrneva v sedanjost in na to, kakšna prihodnost po njegovem mnenju čaka pivovarno. Ta je od leta 2015 v stoodstotni lasti nizozemske družbe Heineken, le leto manj pa sta Pivovarna Laško in Pivovarna Union združeni pod isto streho. »Lastnik je dobil vrhunsko tehnološko opremljeni pivovarni, skupaj z Radensko, Vitalom in Fructalom pa praktično cel slovenski pijačarski grozd. Če pustim ob strani družbo Fructal, ki jo je kupilo srbsko družinsko podjetje Nectar, Vital, ki ga je kupila Dana, ter Radensko, ki jo je kupilo čehoslovaško podjetje Kofola, ima lastnik še vedno v rokah odličnega konja. Dobrega konja pa običajno ne menjaš. Če bi ga, bi bilo to tako, kot če bi se s kruhom skregal,« sklene pogovor Martin Kokotec.
