Saša Božič, pisateljica, predavateljica in mentorica je med bivanjem pri staroselskih ljudstvih spoznala, da družbe, ki živijo v stiku z naravo, na žensko v zrelih letih gledajo s popolnoma drugačnim spoštovanjem kot na zahodu. V svoji novi knjigi Postajam Ona sporoča, da menopavza ni obdobje nevidnosti, temveč pomeni rojstvo modre svetovalke.
Medtem ko je zahodna družba usmerjena na mladost in produktivnost, imajo staroselske kulture do ženske, ki vstopa v tretje življenjsko obdobje, popolnoma drugačen odnos. Na svojih potovanjih v okviru projekta »One World. One Family« je bivala med različnimi staroselskimi kulturami in opazovala tudi vlogo starejših žensk.
Spoznala je, da tam prehod v zrela leta ne pomeni izgube vrednosti, ampak začetek obdobja modrosti in spoštovanja. Starejše ženske dobijo pomembno vlogo modrih svetovalk, mentoric, zdravilk in učiteljic skupnosti. Njihove izkušnje in znanje postanejo še dragocenejši. Telesne spremembe so sprejete kot nekaj popolnoma naravnega in samoumevnega. V poglavju o avstralskih Aboridžinih nastopa ženska, ki pravi: »Ko tvoje telo ne nosi več krvi lune, začne nositi modrost. Zdaj otrok ne ustvarjaš več iz svoje maternice, ampak iz svoje duše. Če tega ne sprejmeš, bo tvoje telo trpelo. Če to objameš, boš postala prava ženska.«
Sporočilo za sodobne ženske je, da si lahko dovolijo postati »drugače vidne« – skozi znanje, razumevanje življenja in empatijo, ki jih lahko ponudijo svetu.
Kriza zahodne ženske
Ta pogled je v ostrem nasprotju z izkušnjo žensk v naši družbi, v kateri je menopavza še vedno tabu. Ženske se pogosto sprašujejo, kdo sploh so, ko ne igrajo več vlog, ki so jim prej dajale občutek vrednosti – naj bo to vloga uspešne menedžerke, predane mame ali skrbne gospodinje. Ker je naša vrednost odvisna od tega, kako produktivne in »uporabne« smo, se ob spremembi vlog lahko pojavijo praznina, negotovost in strah.
Sogovornico je najbolj presenetilo, kako zelo nepredvidljivo in intenzivno je bilo vse skupaj, ko je prišla v obdobje menopavze. »Pričakovala sem vročinske oblive, mogoče kakšno noč brez spanja, a resnično nisem pričakovala tako globokega občutka izgube same sebe. Nisem si predstavljala, da se bom kdaj počutila, kot da ne vem več, kdo sem – jaz, ki sem bila vedno jasna, odločna, organizirana. Presenečena sem bila tudi nad tem, da mi stvari, ki so me prej tako veselile, nenadoma niso več prinašale veselja. Moja velika ljubezen do dela, potovanj, projektov – naenkrat vse to ni imelo več istega pomena. Morda pa je bilo največje presenečenje prav to, kako zelo sem v tej na videz izgubljeni fazi našla nekaj, česar prej nisem poznala – sebe brez vseh oznak in definicij, sebe v najpristnejši, najranljivejši in hkrati najmočnejši obliki.« Menopavza ji je jasno pokazala, da je njena prava vrednost onkraj tega, kar počne, kar je ustvarila ali kar ima. »Moja vrednost je preprosto v tem, da sem. To je bilo in je – najlepše darilo.«
Odvrzimo maske
Spoznala je, da menopavza ni bolezen, temveč naraven prehod, ki nas kliče, da odvržemo maske in se povežemo s svojo resnico. Je vgrajena priložnost, da nas življenje upočasni in usmeri nazaj k sebi. »Ko si ženske lahko dovolimo glasneje govoriti prav o teh notranjih premikih, o negotovosti in občutku, da nismo dovolj, če nismo ves čas močne in nasmejane, začnemo razumeti, da se v tej ranljivosti skriva naša prava moč in svoboda. Prav v tem je globlji smisel tega obdobja – da odvržemo maske, ki smo jih dolgo nosile, in se končno objamemo v svoji resnični lepoti, pristnosti in modrosti.«
Ko je začela o tem iskreno govoriti s prijateljicami, so hitro spoznale, da to doživljajo vse. Meni, da si zdaj ženske lahko dovolijo glasneje govoriti prav o teh notranjih premikih. »Ženske po petdesetem lahko najdemo svoje mesto v družbi, če zavestno prepoznamo, da v sebi nosimo dragocene življenjske izkušnje, znanja in modrosti, ki jih družba potrebuje bolj kot kdaj prej. Ni nam treba postajati 'nevidne', temveč si dovoliti postati drugače vidne – skozi to, kar smo se naučile, skozi razumevanje življenja, skozi empatijo in zavest, ki jo zdaj lahko še bolj avtentično ponudimo svetu,« nagovarja svoje vrstnice in nam pove še, da se vzporedno s knjigo Postajam Ona, ki je nedavno izšla pri založbi Chiara, rojeva tudi gibanje Ona, ki želi povezati generacije žensk v skupni krog moči. Njegov namen je, da se ženskam v zrelih letih povrnejo vrednost, spoštovanje in mesto modrosti, kot ga imajo modre ženske v staroselskih družbah.
»Ne gre za to, da bi morale zdaj vse 'postati Aboridžinke ali Masajke' – to sploh ni bistvo. Gre za to, da znova navežemo stik z lastno človeško naravo, z našo notranjo modrostjo in potrebami. Ženske imamo v tem poseben privilegij – menopavza je vgrajena priložnost, da nas življenje samodejno upočasni in usmeri nazaj k sebi. Zato je toliko pomembnejše, da jo sprejmemo kot naravno darilo, ne kot bolezen, ki jo moramo zdraviti. Prav to je največja modrost, ki sem jo prejela na svojih potovanjih in ki jo želim prenesti v našo družbo.«
