Skrajni jugovzhodni del Srbije, ki se od Niša steka proti Pirotu in po dolgi ravni cesti v Bolgarijo, je kot velik bazen posejan z žitom in koruzo, obdan z visoko Staro planino, ki ločuje obe državi, in zaobljenimi hribčki, ki valovijo daleč proti jugu. Vasi, ki se izgubljajo v tej pokrajini, se bolj kot ne praznijo in mladi selijo v mesta, vsaj v Pirot, če ne v Niš ali še raje v Beograd. Skozi redko poseljeno pokrajino propadajoče hiše izginjajo z vsakim pogledom in jih zamenjujejo druge, dokler se pogled ne navadi enakih prizorov. V Gornjem Krnjinu, skozi katerega pelje cesta do večje Babušnice, od koder je odšla vsa industrija, skoraj ni več žive duše, ki bi pozdravila mimoidočega. Pa bi ga gotovo z veseljem. Le možak in ženica ob s cvetjem obdani hiški z zanimanjem pogledujeta avto, ki se je ustavil v njuni vasi.
Polnopravne članice
V tej vasi prebiva tudi Lidija Dragutinović z možem Goranom in sedemletnim sinom Pavlom. Pravzaprav so tu le čez noč, kadar Lidija izdeluje sir, sicer pa družina dneve preživlja na kmetiji nedaleč stran. Toda pot do tja se izgublja med visokimi, posušenimi travniškimi bilkami, kjer je komaj zaznati kolesnice, ki nakazujejo nekaj, kar bi lahko imenovali cesta. Vsak dan pripelje Lidija s svojim golfom, vajenim vseh vremenskih razmer, dežja, snega, prahu in blata, po 20 litrov mleka v vas, da omogoči s svojim delom družini nekoliko lažje življenje. Da bi njen obraz ali gibi izkazovali kako samopomilovanje, daleč od tega.
V beli hiški z modrimi okni in vrati, stari 150 let, kamor prispemo po strmi razdrapani vlaki, je odraščal njen mož Goran. Ob hiški se razprostira hlev za kakih sto ovac, to je njuno bogastvo, ki jim omogoča preživetje.
»Poglejte nadstrešek, ki povezuje oba dela hleva. Sam se ga zgradil, in to s prispevkom, ki sta nam ga namenila slovenska država in Karitas. Prej je voda stalno drla med oba dela vse do hiše, zdaj imamo končno suho,« pomenljivo pove Goran, ki pozna le delo na zemlji, od otroštva naprej. Lidija se je naučila sirariti od njega, in ko pripomnimo, mar je učenec že presegel učitelja, ju nekoliko zmedemo. Sledi le zadržan nasmeh. Družba je na jugu Srbije precej bolj patriarhalna kot drugod po državi, kaj šele v zahodnem svetu. Toda kot je kasneje med našim obiskom Srbije poudaril kardinal in beograjski nadškof Ladislav Nemet, posel je tudi na ženskah, zato je še toliko pomembneje, da so polnopravne članice družbe.
Druženje – zagon za delo
Slovenija kot razvita država je država donatorka in določen del BDP namenja revnejšim državam sveta. Gre za razvojno pomoč, katere del je tudi projekt Krepitev podjetništva in vloge kmečkih žensk v Srbiji, ki ga v večji meri financira ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Preostala sredstva so namenili Slovenska karitas in tudi drugi partnerji, za izvedbo na terenu pa je poskrbel Karitas beograjske nadškofije. Začetki segajo v leto 2017, projekt je bil razdeljen v tri sklope po tri leta, z letošnjim septembrom se zaključuje zadnji. Vanj je bilo vključenih 60 ranljivih žensk iz občin Aleksinac, Vlasotince, Babušnica in Pirot, njegov namen in cilj pa preprosta: povečati dohodek in opolnomočiti ženske v najrevnejšem delu Srbije, kjer je večina v primerjavi z moškimi v neenakem položaju, imajo slabšo izobrazbo, malo premoženja in prihodkov, manj pravic in možnosti odločanja v družini in družbi, pogosto so tudi žrtve nasilja.
Ženske, vključene v projekt, so dobile finančna sredstva za nakup bele tehnike. Nekatere so si končno lahko kupile pomivalni stroj, hladilnik, hladilno skrinjo, mikrovalovno pečico, mešalnik, multipraktik ali pa klimatsko napravo. Z denarjem za gradbeni material so lahko družine zgradile ali dokončale marsikaj potrebnega. Naj je bil to nadstrešek za ovce, kot pri družini Dragutinović, ali svinjak pri Marini Pejičić. Naj so oblekle stopnice in teraso s ploščicami, kot je to naredila Zorica Đorić na svoji turistični hišici na Stari planini, ali sirarno s fasado, kot je ponosno pokazala rezultate dela sirarka Diana Milić.
Toda dodatna vrednost projekta so številne izobraževalne delavnice in srečanja, ki so se jih udeležile in pridobile pomembna znanja o trženju in komunikaciji, predvsem pa so se spoznale med sabo in se začele povezovati. Nekatere so sploh prvič odšle iz svojih krajev, obiskale sejem v Beogradu in tudi našo državo, občini Kočevje in Razkrižje, obe partnerici projekta, kjer so pridobile pomembne izkušnje in tudi marsikatero idejo.
Lidija Dragutinović priznava, da je s projektom veliko pridobila. Ne samo, da je zdaj delo na kmetiji lažje in da proda več sira – in bi ga še več, če bi ga lahko več pridelala. Zgodilo se je še eno: ženske so se začele med sabo družiti in povezovati, kar jim daje zagon za delo in upanje za lepšo prihodnost otrok. Čeprav si želi, da bi otroci nadaljevali njeno delo, pa je najmlajšega Pavla poslala v šolo v Pirot, dobro uro stran. »Da bi sploh imel kakšno priložnost,« kratko doda, »domov se lahko kadarkoli vrne.«
Na domačo kmetijo na 650 metrih nadmorske višine, kjer so pogoji primerni le za ovčjerejo. Kjer je suša vse pogostejša, vodnjaki so presahnili, ljudje so se odselili, le še Dragutinovići so ostali na tej zemlji. »Kmetovanje pa je iz leta v leto težje. Toda veste, če je kmet reven, je revna tudi država, če gre kmetu dobro, bo šlo tudi državi,« pa Goran izreče staro modrost, ki se tu v osrčju Balkana izkazuje za sveto resnico.
Priložnosti doma
Nekoliko stran leži vas Radoševac. Ob makadamski cesti, s katere se ob vročih dneh dviga zoprn prah, stojijo iz blata in lesa zgrajeni hlevi in kmečka poslopja. Večina jih je praznih, toda les in blato trdno držita zidove skupaj, kot da bo morda nekoč nekdo opazi njihovo vrednost. Prav na repu vasi živi Marina Pejičić, ena tistih energičnih gospa, ki bi gotovo vodila kako uspešno podjetje, če bi le imela to možnost ali bi bila rojena v kaki drugi družbi. Tako pa je pred leti začela proizvajati pasterizirano zelenjavo in svinjsko meso. Da bi se umaknila od državne in svetovne politike, pa kaj novega naučila in napredovala, odvrne. Je še ena redkih, ki znajo pasterizirati meso, zato je to takoj vzbudilo zanimanje nekega bolgarskega podjetnika, ki je poskušal Marino nagovoriti, da bi proizvajala večje količine, toda ona le skomigne vedrega obraza: »Kako naj sama naredim na stotine in stotine takih kozarcev? Ko pa nimam ne možnosti ne kapacitet.«
V svinjaku, ki ga je družina zgradila s pomočjo projekta, imajo pet pujskov, v majhni kuhinji pa Marina razkaže vso opremo, ki jo je prejela, kjer kuha in pripravlja meso ter zelenjavo.
»Kakih tisoč evrov na leto zaslužim od tega, kar našemu gospodinjstvu zelo pomaga. S tem zaslužim nekaj denarja, da kupim kaj zase, za gospodinjstvo ali otroke. Nismo bogati v materialnem smislu, smo pa drugače. Zame je pomembno, da nekaj počnem, se učim in družim z ljudmi,« je povedala Marina, ki je dolga leta delala kot prodajalka, 37 let delovne dobe ima.
Njena pozitivna energija je navdihujoča, zato verjame, da so lahko njeni skromni začetki motivacija za mlade, za druge ženske, predvsem pa njene otroke. »Vsi so odšli v druge kraje, kjer je delo in več perspektive. Toda če bi videli, da so tudi doma priložnosti, bi se vrnili. Želim si, da bi tudi zaradi mojega dela in rezultatov videli, da se da preživeti,« je še dejala.
Nekatere ženske so s pomočjo projekta resnično zacvetele. Diana Milić je ena takih.
Rast in medalje
Nedaleč od bolgarske meje, na kmetiji v strnjeni vasi Činiglavci, ki se izgublja v hribovju, daleč od hrupa in prometa, že nekaj let izdeluje kravji sir, od česar danes živi vsa družina. V zadnjih dveh letih se ji je promet skorajda podvojil, zadovoljno reče. V delo sta vpeta tudi njen mož in sin, ki stopita, ko je treba, tudi v sirarno.
»Odprl se mi je trg, sir prodajamo vse do Beograda, v Bolgarijo in tudi v restavracije. A kar je najboljše, vedno znova prihajajo novi kupci,« je povedala Diana.
V svoji majhni sirarni, ki je s pomočjo projekta dobila prepotrebno klimatsko napravo, Diana samozavestno pripoveduje, kako je začela sirariti, preizkušati okuse in se po več letih vendarle naučila postopka, ki daje njenemu siru pravšnji okus. O njeni nekdanji sramežljivosti ni ne duha ne sluha več.
»Prej si sploh nisem upala nagovoriti ljudi in jim ponuditi svojega sira, sramovala sem se, zdaj to ni več problem. Dokler nisem nikamor šla, nisem vedela, kako je drugje, kaj in kako tam delajo … Zato pozivam ženske, naj gredo in delajo, delajo,« pravi.
Potem nas popelje še v prostor, kjer hrani sire. V roke vzame paket sirov s tremi različnimi dodatki, s timijanom, origanom in papriko. »Idejo za to sem dobila pri vas, ob obisku Kočevja in Razkrižja,« veselo reče.
Tudi Marija Milanov nima več težav s prodajo ajvarja, pindžurja in pasterizirane paprike, saj je kar dve leti zapored za ajvar prejela prvo medaljo. Skrivnost njegovega okusa je preprosta, kot večina izkušenih gospodinj tudi ona stavi na ljubezen. Toda po ljubezni vendarle preide k bistvu, to pa so kakovostne sestavine in prava mera vseh dodatkov.
Edina zelenjava v ajvarju je paprika, ki mora biti rdeča, dolga, čim bolj mesnata in s čim manj vode. »Sadike vzgajamo iz lastnih semen, gre pa za staro sorto paprike. Tudi zato je ajvar tako dober,« nam izda.
Marija si želi, da bi lahko že kmalu pozidali in uredili manjši proizvodni prostor, kjer bi lahko delala tudi v hladnem vremenu. Pa tudi, da bi se ženske tod okoli povezale v društvo. »Kot so to naredile ženske iz Aleksinca,« je dejala.
Glas žensk
Sedemnajst vrlih žena iz Aleksinca se je namreč pred enajstimi leti združilo v društvo Korman. Ime so izbrale preprosto zato, ker jih večina prihaja iz vasi Korman. »Želele smo si druženja, ker pa vsako leto pridelujemo hrano za svoje družine in pripravljamo ozimnico, smo se odločile, da poleg druženja še kaj počnemo. Da unovčimo to, kar znamo, da ohranimo tradicijo jedi, ki so jih pripravljale že naše babice, in oživimo nekatera ročna dela, ki so skoraj že pozabljena,« je povedala Džemina Nikolić, ena najbolj zgovornih članic društva, čeprav prav vse rade dodajo v pogovoru kakšno svoje videnje in izkušnjo, da prekipeva kot polna miza dobrot, ki jo pripravijo ob raznoraznih dogodkih, v duhu dopolnjevanja in sodelovanja, saj se vedno vnaprej dogovorijo, kaj bo katera pripravila.
Čeprav se je z leti število članic nekoliko zmanjšalo, pa ostaja v društvu veliko pozitivne energije in motivacije, srčnosti in iskrenosti. Kar devet let, od začetka projekta, so žene iz Aleksinca vključene v projekt, sprva kot posameznice, zadnja leta kot društvo. Napredek, ki so ga naredile, je ogromen, čeprav Džemina skromno doda, da so še vedno na začetku, da se šele razvijajo.
Toda zdaj imajo vrle ženske končno društveni prostor s proizvodno linijo, ki jim ga je pomagala urediti občina, v njem pa čisto pravo kuhinjo iz inoksa, ki se je ne bi branil noben kuhar. Z denarjem, ki so ga prejele v projektu, so jo lahko popolnoma opremile.
»Toda dobile smo tudi samozavest in moč. Na neki način se borimo za druge ženske in ženske pravice, ne prinašamo le dobička v lastna gospodinjstva. V našem okolju glas žensk ni dovolj slišan. Odkar smo se povezale, se sliši, tako da lahko odločamo o našem položaju, o tem, kaj delamo, kam gremo, organiziramo srečanja in našo hrano predstavljamo tudi drugod po Srbiji. Zdaj o naši dobri hrani govorijo tudi drugod,« je povedala Džemina.
V osrčju Stare planine Zorica Đorić širi glas o naravnih lepotah gorovja, ki bo kmalu tudi uradno postalo srbski nacionalni park. Tu sta z možem postavila počitniško hišico, sprva zase, ker sta oba velika ljubitelja narave, a sta jo v času korone preuredila za turistične namestitve. To je še en način, kako poskušajo ženske v tem delu Srbije najti svoje mesto in vlogo v družbi. Tudi Zorica je na obisku Slovenije dobila idejo, in sicer za društvo. »Združile smo se štiri ženske s turističnimi namestitvami, da si pomagamo, priporočamo druga drugi goste, se skupaj promoviramo in lažje nastopamo na trgu,« je dejala.
