Liu Zakrajšek je magistrica primerjalne književnosti in filozofije. Njena prva ljubezen je bila poezija, ki jo tudi prevaja, lani pa je pri LUD Literatura izšel njen knjižni prvenec Zajtrk prvakinj, ki je bil nominiran tudi za najboljši literarni prvenec 40. Slovenskega knjižnega sejma. V romanu se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja.
Koliko je roman Zajtrk prvakinj avtobiografski?
Roman ni avtobiografska zgodba, je fikcija, liki so izmišljeni. Kar se povezuje z mojo osebno izkušnjo, je to, da sem v času študija tudi sama delala kot hostesa, biljeterka v kinu in v treh knjigarnah ter da sem tudi jaz hodila na filozofsko fakulteto. Pri romanu sem se osredotočila na poročanje o življenju ljudi moje generacije, kar sem storila skozi več zelo različnih likov. Želela sem si, da je jasno, da življenjske zgodbe mojih likinj hkrati so in niso unikatne – mladih žensk v njihovi situaciji je veliko, in to je bil eden od motivatorjev za moje pisanje o stiskah mladih. Pripovedovalka je neimenovana 23-letna punca, ki sem jo nalašč zastavila tako, da o njej izvemo čim manj. Je zelo introvertirana in drži vsa svoja čustva v sebi, tudi nikoli ne komentira dogajanja in ne podaja sodb, tako da izvemo veliko več o »stranskih osebah«, o njenih cimrah Vesni in Pii.
Kateri so največji problemi vaše generacije?
Tako kot pišem v knjigi, so to stanovanjska kriza, prekarno delo in psihične težave mladih, zagotovo sem kaj izpustila, a to so problemi, ki jih največkrat opisujem v tem romanu. Zdi se mi, da predvsem stanovanjska kriza trenutno zelo pesti vse, ne samo mlade. Mislim, da odsotnost stabilnosti doma zelo definira kolektivno psiho moje generacije, saj je postalo običajno, da se večkrat preseliš, da na faksu trikrat zamenjaš cimre, da živiš z neznanci, da živiš v stanovanjih, v katerih nočeš živeti, a so poceni in je to to, kar si lahko privoščiš. En poudarek mojega romana je tudi odnos med sostanovalci, ki se mi zdi nekaj unikatnega. Tvoji cimri namreč niso tvoji bratje ali sestre, niso tvoji partnerji, ni nujno, da so tvoji prijatelji, lahko se tudi ne razumeš z njimi. Vendarle pa z njimi deliš intimo, ki je mogoče celo s prijatelji ne. Deliš si kopalnico, ležiš na istem kavču, uporabljaš isti pribor. Enostavno si si blizu na način, na katerega si mogoče nisi z veliko drugimi ljudmi, pa jih imaš celo rajši. Sostanovalski odnos je hkrati zelo intimen in zelo bežen, ker ti lahko z nekom živiš v istem stanovanju, ampak ne veš nič o tej osebi, in ko se odseliš, je morda celo nikoli več ne vidiš. Zdi se mi, da začasnost cimrstva zelo lepo ilustrira to, kako tudi v družbi na splošno odnosi postajajo vse bolj bežni in vse bolj površinski, ne glede na to, koliko imamo mogoče priložnosti, da bi vzpostavili stik, pa ga ne. In tudi te tri punce v mojem romanu, čeprav so cimre, imajo velik problem s tem, da bi druga drugi zaupale. Kljub temu da imata Vesna in glavna protagonistka romana zelo podobno situacijo doma in ju pestijo zelo podobne stvari, se o teh stvareh ne pogovarjata, čeprav živita skupaj. Kar je pravzaprav žalostno.
Koliko pa vas razumejo starejše generacije, ki so odraščale v drugačnem okolju?
Ne vem, to se tudi sama sprašujem. Verjetno se to tudi zelo razlikuje, odvisno, koga bi vprašali. Sem pa dobila občutek, sploh med obdobjem zaprtja zaradi korone, da obstaja veliko predsodkov do mladih in do moje generacije, češ da smo leni. A sama mislim, da ta trditev ni resnična. Ko sem pisala knjigo, je bil zame velik motivator tudi pokazati, kakšna so resnična življenja nekaterih ljudi moje starosti, ki sem jim bila priča. Ko sem delala prek študentskega dela, sem imela veliko sodelavcev in sodelavk moje starosti, ki so mi dokazovali, da ti predsodki o lenobi in pasivnosti niso upravičeni, da mladi ogromno delamo in se pogumno spopadamo z marsikaterimi izzivi sodobnega sveta.
Koliko pa mladi še berejo?
Sama sem mogoče v nekakšnem mehurčku, ker sem študirala primerjalno književnost in filozofijo, pa najbrž se družim z ljudmi, ki so strastni bralci, vodim tudi bralni klub, kjer se srečujem z velikimi bralskimi entuziasti vseh generacij. Ampak tudi na splošno imam občutek, da veliko ljudi bere in da veliko ljudi posega tudi po sodobni slovenski književnosti. Ne vem, kakšna je dejanska slika tega, če govorimo o številkah, stalno poslušam, da je kriza branja, tako da zagotovo ni vse rožnato. A osebno sem dobila zelo veliko odzivov od mladih, ki so prebrali mojo knjigo, tudi takšnih, ki jih ne poznam, ki so prišli na moje literarne večere, tako da sem bila zelo presenečena nad bralsko recepcijo in zato sem optimistična. Pa tudi zato, ker pri nas izhaja res ogromno zelo kakovostne literature, za katero verjamem, da lahko pritegne ogromno bralcev in bralk. Nedavno sem gostovala na gimnaziji Poljane, kjer izvajajo projekt Berideli, v okviru katerega berejo različne avtorje in potem poustvarjajo na besedila: slikajo, skladajo pesmi, pišejo eseje … Kot gostjo so me povabili na pogovor na dan, ko so imeli predstavitev vseh končnih izdelkov tega projekta. Meni se je zdelo to noro dobro in mi je vlilo zelo veliko upanja v to, da literatura še nagovarja marsikoga, tako da zagotovo se da. Je pa to težka naloga, spodbujati bralno kulturo in tu imajo po mojem mnenju ogromno vlogo učiteljice in učitelji oziroma mentorji in mentorice.
Kako se vi odločate, kaj vzeti v roke?
Rada se naslonim na bralna priporočila drugih ljudi. Poleg tega pa na instagramu sledim nekaj knjižnim blogerjem in spremljam, kaj izhaja v tujini. Ugotavljam pa, da v določenem obdobju berem knjige, ki so si malo podobne. Trenutno me zanimajo knjige o odraščanju, otroštvu in družinskih odnosih. Zelo rada raziščem, katere knjige so podobne tistim, ki so mi všeč, in tako kar na slepo preberem kaj novega. Berem pa vse in več knjig hkrati, kar ni tako dobro. Tega sem se verjetno navadila na faksu, ker je bilo ves čas treba veliko brati in drugače ni šlo.
Katera knjiga vam je bila v zadnjem času zelo všeč?
Od knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih treh mesecih, mi je v spominu močno ostala Københavnska trilogija Tove Ditlevsen. Ta knjiga je bila zame izjemno odkritje. Pravzaprav tudi govori o otroštvu, odraščanju in kasneje o odraslem življenju. Res je čudovito napisana. Izjemno všeč mi je tudi pesniška zbirka Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati. Špelo že dolgo poznam in spremljam, večkrat sem jo poslušala tudi na literarnih večerih in sem bila zelo srečna, ko je izdala knjigo, da sem lahko končno prebrala njene pesmi, zbrane na kupu. Navdihnila me je tudi esejistična zbirka Mance G. Renko, Živalsko mesto, k njej se bom zagotovo še vrnila. Sicer pa večkrat ponovno prebiram določene avtorje in avtorice, ki jih imam rada, in med njimi so tudi slovenski, recimo Ana Pepelnik mi je zelo ljuba pesnica. Njene verze sem uporabila tudi na začetku romana.
Kdaj ste začeli pisati?
Pisala sem že v srednji šoli, ampak samo poezijo. Do nekje 20. ali 21. leta se sploh nisem dotaknila proze, to me ni tako zanimalo, poezija je bila moja prva ljubezen. Potem pa sem začela pisati kratke zgodbe in nato še roman.
S čim se trenutno ukvarjate?
Trenutno sem v procesu raziskovanja, kaj bi me zanimalo za naslednjo knjigo. Nekaj idej imam, a ne bi rada preveč govorila o tem, ker verjamem, da se ti lahko v tem primeru kaj sfiži. Vse ideje moram najprej premleti pri sebi.
