Primus je star osem let, ima tri naslove najlepšega psa na svetu in še celo vrsto drugih priznanj. Doma je v Dutovljah na Krasu in je pravi kraševec. Kraški ovčar. Karizmatičen in ponosen predstavnik edine slovenske avtohtone pasme psov, a hkrati umirjen in poslušen. Ni samo najlepši, ampak je tudi prizadeven terapevtski pes pri društvu Tačke pomagačke. Niti Primusova mama Mila po lepoti ne zaostaja, okitila se je že s številnimi titulami, je velešampionka Slovenije. »Mila je rojena za ring, zna pozirati in šarmirati sodnike. Seveda je bilo treba na začetku veliko vaditi,« pravi Damjana Lisjak iz psarne Miliruj v Dutovljah. Mogoče uradna beseda psarna skrbnim vzrediteljem dela krivico, pri Lisjakovih nam prej kot psarna pride na misel zibelka kraševca. Lani so imeli nadvse plodno leto, kar 19 mladičkov se je skotilo pri njih. Prav vsi kraševčki so dobili nov dom.
Že v leglu pokažejo značaj
Ko se pripeljemo na domačijo Miliruj, nas sprejme gromek pasji lajež. V ogradi na vrtu štirje kraševci kažejo, da so pravi čuvaji, poleg Primusa in Mile sta to še Tiara in Vera. »Naj vas ne bo strah, zdaj bodo pridrveli, da vas spoznajo,« posvari gospodar Davorin Lisjak, ko jim odpre ogrado. Kako so se zapodili do nas! Povohali, ugotovili, da je vse v redu, se naslednji trenutek že dobrikali, ponujali taco in čakali, da jih pobožamo po gosti dlaki, ali pa se ležerno zleknili na soncu.
Najprej je v družino Lisjak iz zavetišča prišla psička mešanka Fer, ki je po 13 letih še danes z njimi in se s kraševci odlično razume. Ko so čez nekaj let kupili nekaj koz in so te nekega dne izginile z ograjenega pašnika, so ugotovili, da bi zanje potrebovali čuvaja. Prišel je čas za kraškega ovčarja, ki so si ga že dolgo želeli. Na Vipavskem so kupili Milo. »Ko smo to kepico dobili v naročje, nam je bilo prvi hip jasno, da ona ne bo čuvaj ali pastir za naše koze in ovce, ampak naša ljubljenka,« se spominja Davorin Lisjak. »Hkrati pa je vsak kraški ovčar že po naravi tako pozoren čuvaj, da niti muha ne prileti brez njegove vednosti. To ima kraševec v genih,« dodaja.
Ko je Mila imela prvo leglo mladičev, so obdržali še Primusa. »Že v leglu se je videlo, da je poseben. Bolj samotarski, umirjen, tih, potrpežljiv, ubogljiv. A odločen. Drugim psom samo s pogledom pokaže, da se ni dobro zafrkavati z njim,« ga opisuje gospodar. Že v leglu se vidi, da ima vsak pes svoj značaj. »Seveda je nadvse pomembna vzgoja. Kraški ovčar ne prenese grobosti, niti kričanja,« poudarja Damjana Lisjak. Zdravje je na prvem mestu, Primus, Mila, Vera in Tiara v svoje posode za hrano ne dobijo briketov ali pasjih konzerv, ampak surovo meso iz mesnice, govedino ali divjačino. In seveda kakšen priboljšek za pohvalo, ko se izkažejo, tudi ko se vsi štirje nastavijo našemu objektivu.
Lepa kraševka brez lepotilnega salona
Lisjakova sta samouka, skupaj s prvo kraševko sta se učila tudi sama. Za pasje razstave sta prvič slišala v pasji šoli, ko je inštruktorica občudovala njihovo takrat devet mesecev staro Milo. Že na prvem nastopu so se razveselili uspeha in dobili spodbudo za resno vključitev v svet pasjih tekmovanj. Na razstavah sodniki ocenjujejo številne kriterije, videz, razmerja, skladnost, gibanje, hojo, obnašanje …
Naslednje leto so se odločili odpotovati v Moskvo na svetovno prvenstvo. Temeljito so se pripravili, z Milo veliko trenirali, tudi pri Elizabeti Košuta Arčon v zavetišču in pasji šoli v Vitovljah. »Do zadnjega trenutka smo se lovili z urejanjem dokumentov za Milo in vizumov za vse nas. A na koncu se je izšlo in to je bila res lepa izkušnja, Rusi so razstavo organizirali na najvišji možni ravni. Mila je prejela naslova svetovne prvakinje in ruske prvakinje. Na poti domov na moskovskem letališču, ko smo čakali v vrsti za prijavo na polet, so nas policisti poklicali iz vrste. Ko smo prestrašeno gledali, kaj je narobe, so nas pomirili, češ da imajo psi prednost. Preverili so naše vozovnice in zmajali z glavami: 'Nekaj pa je narobe. Pes ni prtljaga, kot piše na vaši vozovnici, pes je živo bitje!' Zelo nas je presenetil tako skrben odnos,« pripoveduje Damjana Lisjak.
Po uspehu v Moskvi so želeli prihodnje leto ponoviti naslov na svetovnem prvenstvu v Leipzigu v Nemčiji. »Zdaj mora biti še lepša, sem si rekla – in jo pred tekmovanjem peljala v pasji lepotilni salon. A sodnik na ocenjevanju je šel kar mimo naju, Mile ni niti pogledal … To je vendar pastirski pes in mora biti naraven. Mila je bila od tretmaja vsa puhasta kot kakšen pudelj. Pa nas je izučilo,« se smeje Damjana Lisjak. Danes se lahko kraševci, skoteni v psarni Miliruj, pohvalijo z že več kot 60 naslovi šampion na razstavah psov.
Ljubljenec, terapevt in pastir
Kraški ovčarji so dobrodošli gostje v vrtcih, šolah, domovih za upokojence in v bolnišnicah. »Včasih si mislim, da našega Primusa že preveč zaposlujem s temi obiski, a ko vidim, kako so ljudje zadovoljni, je to veliko zadoščenje,« pravi Damjana Lisjak. Kraški ovčarji imajo posebno radi otroke in so do njih zelo zaščitniški. »Tudi otroci, ki se bojijo psov, z nekaj potrpljenja po nekaj urah izgubijo strah,« opaža.
Svoje varovance so Lisjakovi predstavljali že marsikje po svetu, povsod jih občudujejo. »Marsikatera država bi si še danes želela imeti našo pasmo, Italijani in Hrvati nam jo zelo zavidajo. Samo enega slovenskega psa še imamo, dajmo mu možnost, da se udomači in razvija, da ne izgubimo še tega,« poziva Damjana Lisjak.
Zanimanje za kraškega ovčarja se v zadnjih letih nekoliko povečuje, a še vedno premalo, da bi lahko bili povsem mirni za obstoj pasme. »Kraševci iz našega legla dobijo svoj dom v Sloveniji, Italiji, na Češkem, Slovaškem, celo v Kanadi. Z vsemi lastniki naših psov smo v rednih stikih, tudi sicer se lastniki kraških ovčarjev radi srečujemo in si izmenjujemo izkušnje. Če ocenimo, da nekdo ne bo primeren lastnik za kraškega ovčarja, mu nakup raje odsvetujemo,« poudarja.
Nekateri iz legla postanejo družinski psi, drugi pa so poleg tega pastirski psi in varujejo drobnico pred plenilci. »Je izjemen čuvaj, a hkrati se zelo rad pocrklja, zato jih imajo vsi radi. Ovčerejci pravijo, da odkar imajo kraškega ovčarja, naokoli ni več šakalov in divjih prašičev,« pravi Davorin Lisjak.
Kraševci so kulturna dediščina
Kraški ovčar je za Slovenijo neprecenljiv, saj je to edina ohranjena avtohtona pasma psov in je dokaj ogrožena. Kraševec je tesno povezan z zgodovino kmetovanja z drobnico, ki so jo v preteklosti, tako kot danes, ogrožali napadi divjih zveri. Sprva so ga vzrejali predvsem na Krasu in Pivškem, danes pa je vzreja razpršena po vsej Sloveniji.
Vzreja kraškega ovčarja je od letos vpisana na seznam nesnovne kulturne dediščine. Za to so si prizadevali v Kinološki zvezi Slovenije skupaj z Društvom ljubiteljev in vzrediteljev kraškega ovčarja ter Klubom kraških ovčarjev. S pomočjo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so vzpostavili informacijski sistem za sledljivost genetike pasme.
Kraševce opisujejo kot pse z dolgo, železnosivo dlako, plemenito, zaobljeno glavo, spuščenimi ušesi in prijaznim izrazom. »Njihova prvotna naloga je bila varovanje črede pred plenilci. Ko se je po drugi svetovni vojni zaradi upada reje drobnice skrčila tudi vzreja kraških ovčarjev, so postali čuvaji domov. Kot družinski psi so zaščitniški, navezani na gospodarja in družino ter nezaupljivi do tujcev. So odlični čuvaji. Ker so kot varuhi črede značajsko neodvisni, sta pri njih nujni dosledna vzgoja brez grobosti in zgodnja socializacija,« so njegove osnovne poteze našteli pri vpisu na seznam nesnovne kulturne dediščine.
Izvor kraškega ovčarja sega v čas pastirskih nomadskih plemen, ki so ga s seboj pripeljala z Balkana. Genetske raziskave kažejo, da je v sorodu z drugimi balkanskimi pastirskimi psi, kot sta šarplaninec in tornjak. Najverjetneje se je pasma razvila iz grškega molosa, nato pa je bila križana s psi, ki so jih imeli Rimljani in Iliri, ali s psi, ki so jih s seboj pripeljali Slovani. Prvi pisni viri o kraškem ovčarju kot pastirskem psu segajo v leto 1558 v povezavi z varovanjem plemenskih kobil v Lipici. O mogočni pasmi kraševcev, ki jih gojijo ob reki Pivki, je v knjigi Slava vojvodine Kranjske pisal Janez Vajkard Valvasor leta 1689. Pasma je prvič dobila ime »kraški ovčar« leta 1925 v kinološki študiji kinologa Ivana Lovrenčiča. Leta 1939 jo je mednarodna kinološka zveza prvič priznala pod imenom »ilirski ovčar«. Z drugo svetovno vojno je pasma skoraj izumrla, a je bila leta 1968 znova mednarodno priznana kot kraški ovčar. Skupno lahko danes naštejemo le nekaj več kot tisoč kraševcev, večina jih živi v Sloveniji. Med njimi so tako družinski psi kot čuvaji drobnice.
