V osrčju poletja, ko se Ljubljana kopa v soncu, mesto postane tudi stičišče mladih src z vsega sveta, ki jih povezuje ena sama, a močna vez – slovenski jezik. Letos je v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri ljubljanski filozofski fakulteti potekala že 20. mladinska poletna šola slovenskega jezika. Dogodek, ki je v dveh desetletjih gostil že več kot 2000 mladostnikov, je znova dokazal, da ljubezen do jezika ne pozna meja. Letos se je zbralo več kot sto udeležencev iz 21 držav, od velike organizirane skupine iz Argentine in Kanade do posameznikov iz ZDA, Srbije, Belgije, Finske, Švedske, Ukrajine in s Cipra. Za dva tedna so svoj čas namenili poglabljanju v slovenščino, odkrivanju kulture in tkanju novih prijateljstev.
Jezik kot most do korenin in identitete
Vsak udeleženec nosi svojo edinstveno zgodbo, zakaj se uči jezika, ki ga številni v Sloveniji jemljemo za samoumevnega. Za 17-letnega Adriana Martinsa iz Argentine je slovenščina vez z babico, ki je morala po drugi svetovni vojni zapustiti domovino. »Od malega se učim slovensko. Zanima me, kakšno je življenje tukaj,« pravi in dodaja, da je Slovenija zanj »drug, a zelo lep svet«. Njegovo učenje je iskanje povezave z družinsko zgodovino.
Podobno o svojih slovenskih koreninah razmišlja tudi 17-letni David Konecky iz Novega Sada v Srbiji, čigar stari starši so Slovenci. V Slovenijo, kjer so ljudje po njegovih besedah »tako veseli in se radi pogovarjajo«, bi se v prihodnosti rad vrnil kot študent. Tudi 16-letno Lili Žemva Geibel iz Belgije, katere mama je Slovenka, je v Ljubljano pripeljala želja po izboljšanju znanja jezika. Sprva je mislila, da bo v skupini le peščica učencev, zato jo je število več kot sto udeležencev pozitivno presenetilo. »Mislila sem, da jih bo okoli 14, a nas je čez sto. Zelo zanimivo je, da je bilo veliko ljudi tudi z drugih koncev sveta,« pripoveduje in poudarja pomen skupne izkušnje, in sicer »da so mnogi v enaki situaciji kot jaz, da živijo v tujini in se hočejo malo bolj povezati z jezikom«. Uči se ga tudi iz ljubezni do mame, »saj se vedno trudi, da ga ohranja«.
Poseben primer je 17-letni Matteo Fabris iz Trsta, ki prihaja iz italijanske družine, a so ga starši zaradi bližine meje vpisali v slovensko šolo. Zanj je poletna šola priložnost za srečanje z vrstniki, ki imajo drugače kot on močne družinske vezi s Slovenijo. »Vsak ima korenine iz Slovenije, denimo, prijatelji iz Argentine imajo starše ali stare starše. To so velike družine. Sam nimam česa takega, kljub temu pa se počutim tesno povezanega s Slovenijo, saj jo pogosto obiskujem s prijatelji in prihajam na treninge.« Tudi on resno razmišlja o študiju v Ljubljani in bi bil takšne priložnosti »zares vesel«.
Sladke muke učenja: od sklonov do glagolov
Kljub navdušenju se vsi strinjajo, da slovenščina ni lahek jezik. »Slovenščina je težka,« priznava Matteo in dodaja: »Če jo primerjamo z italijanščino, je prav drugačen jezik.« Največ preglavic mu povzroča ločevanje med glagoloma »morati« in »moči«, predvsem pri pisanju spisov. Tudi Adriana »malo moti slovnica, končnice pa mi prav tako ne gredo tako dobro«. Davidu so najtežji skloni.
Toda teh ovir se ne ustrašijo. Nasprotno, pomenijo jim izziv in motivacijo. »Vsak dan hočem boljše znanje,« v lepi slovenščini odločno pravi Adrian. Matteo mu pritrjuje in dodaja, da se je s profesorji dogovoril za dodatne ure slovenščine, saj želi odpraviti težave pri pisanju. Ta zagnanost in ponos ob vsakem napredku sta tisto, kar šteje.
Kot pravi ena od organizatoric, dr. Damjana Kern Andoljšek, poskrbijo, da so učenci v skupinah, ki ustrezajo njihovi ravni znanja, zato so zanje naloge obvladljive. »So pa zelo ponosni, ko vidijo napredek,« dodaja.
Več kot le pouk
Mladinska poletna šola je veliko več kot le učenje v učilnicah. Gre za celostno izkušnjo, ki mlade potopi v slovenski jezik in kulturo. Program je zasnovan tako, da udeleženci Slovenijo doživijo z vseh zornih kotov. Dopoldnevi so namenjeni intenzivnemu tečaju jezika v manjših skupinah, ki jih izvajajo v prostorih srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije za Bežigradom, popoldnevi, večeri in konci tednov pa so zaznamovani z raziskovanjem.
Letošnji udeleženci so si tako že prvi dan ogledali Ljubljano in se popeljali z ladjico po Ljubljanici. Ob koncu tedna so obiskali Kočevje in Ribnico, si ogledali Škocjanske jame in se kopali v morju v Fiesi pri Piranu. Bili so tudi na Bledu. Poseben dogodek je bil izlet v Novo Gorico in nato čez mejo v staro Gorico, kjer so bili povabljeni na argentinski večer v okviru prireditve Dobrodošli doma, ki jo organizira vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na tej prireditvi so dijaki iz Argentine tudi sami nastopali in predstavili svoje doživljanje slovenstva.
Udeleženci so se odpravili tudi na tradicionalni obvezni pohod za vse na Šmarno goro. Poleg izletov je program obogaten z delavnicami. Izbirali so lahko med različnimi delavnicami. Na voljo so bile kuharska, plesna, šiviljska in likovna ter tehniška delavnica, na kateri so fantje z zrakom polnili plastenke in merili, katera bo poletela najvišje. Posebno zanimiva je bila nogometna delavnica, ki jo je vodila študentka slovenistike in državna nogometna reprezentantka Mirjam Kastelic.
Dvajset let ustvarjanja skupnosti in znanja
Zgodba o mladinski poletni šoli se je, kot pojasni vodja dr. Mihaela Knez, začela na prelomu tisočletja, ko so na poletno šolo slovenskega jezika za odrasle začeli prihajati dijaki iz Argentine. Ker program zanje ni bil povsem ustrezen, se je rodila ideja o posebnem programu. Leta 2005 je bila zanje prvič organizirana posebna skupina, leta 2006 pa je na pobudo takratnega ministrstva za šolstvo in šport ter vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu zaživela prava mladinska poletna šola.
Za Center za slovenščino je šola tudi »inkubator novih idej na didaktičnem področju« in »zelo velika dragocenost«, saj omogoča dvajsetletni vpogled v jezikovno zmožnost mladih govorcev v posameznih slovenskih skupnostih po svetu. Hkrati je to priložnost za usposabljanje novih generacij učiteljev. Pri programu namreč kot asistenti sodelujejo študenti slovenistike in drugih smeri, ki se tako prvič srečajo s poučevanjem slovenščine kot drugega jezika. »Velikokrat potem preidejo tudi v učiteljske vrste in jih to nekako zaznamuje za vse življenje,« poudarja dr. Knezova.
Prihodnost šole je odvisna predvsem od rednega financiranja, saj je skoraj 90 odstotkov udeležencev štipendistov ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter omenjenega vladnega urada. Kljub prepoznavnosti in velikemu pomenu programa se na Centru za slovenščino nenehno bojujejo za sredstva, ki bi omogočila normalno delovanje. A želja ostaja, da bi ta program, ki mladim iz tujine odpira vrata v slovenski jezik in kulturo ter jim, kot so v kratkem filmu ob 20-letnici povedali nekdanji udeleženci, spreminja življenja, živel še naprej. Je namreč živi dokaz, da slovenščina ni le jezik majhnega naroda, temveč jezik, ki ima svoje mesto v srcih mladih po vsem svetu.
