Čeprav po eni strani vsi komaj čakamo poletje, prvi september – ko se vsaj meteorološko konča, za marsikoga, predvsem starše mlajših otrok – vseeno prinese pravo olajšanje. Življenje se takrat pač vrne v ustaljeni ritem, konča se mrzlično iskanje varstev in številnih načinov preživljanja počitniških dni za otroke ter kaotično prevažanja gor in dol. A čeprav je tega zdaj torej konec, se tudi šolsko leto obrne neverjetno hitro, in ko bo za otroke ali vnučke naslednjič treba iskati zanimiv in doživetij poln poletni počitniški dan, je pravzaprav težko najti kaj bolj atraktivnega, kot je tako imenovani motošportni dan za otroke.
Tega je letos že deseto leto zapored organizirala Avto-moto zveza Slovenije (AMZS). Začeli so leta 2016, sprva le v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem, nato pa so iz leta v leto izvajali več dogodkov in poiskali dodatne lokacije – s ciljem, da motošport in karting na varen način približajo čim več otrokom in tudi njihovim staršem. V vseh teh letih so bili tako dejavni že v šestih krajih v različnih delih Slovenije: poleg centra AMZS na Vranskem še na poligonu GAS v Vrtojbi, v Karting in motošportnem centru AMZS v Slovenji vasi pri Ptuju, letos prvič v Trbovljah in Tacnu, v Novem mestu pa so morali letošnjo izvedbo zaradi slabega vremena na žalost odpovedati. Skupno so tako letošnje poletje izvedli osem motošportnih dni na petih različnih lokacijah, zadnjega, prejšnji teden v Vrtojbi, pa smo obiskali tudi sami in se iz prve roke prepričali, kako vse skupaj poteka.
Sošolke ji bodo rekle, da je zmešana
Prvi dokaz, kako zelo zaželena je udeležba na motošportnih dnevih, sta ponudila osemletni Svit Salčnik in njegova sestra Mila, ki sta se v Vrtojbo pripeljala s povsem drugega konca Slovenije – iz Radelj ob Dravi. »To je bilo divje presenečenje za naju, moja sestrica je namreč včeraj praznovala rojstni dan,« je hitel pripovedovati Svit, potem ko je opravil vožnjo s trialom in krosom. »Najbolj me je do zdaj navdušil kros, ne vem pa še, kakšna je vožnja z gokartom, verjetno je hitrejša in bo še boljše,« še ni potegnil črte pod adrenalinsko obarvanim dnevom. Na motorju ni sedel prvič, ga je pa tokrat prvič peljal sam. »Preden sem prvič poskusil, sem bil malo živčen, me je pa vseeno zelo zanimalo, kako bo. Najtežji so bili ovinki. Ko zavijam, se mi včasih zdi, kot bi me hotelo odnesti na rob steze. Plin zato dodajam šele, ko pridem iz ovinka,« se je dotaknil tehnike vožnje in povedal, da se lahko na motor usedeš šele, ko se z njim podrobno seznaniš. Vedel je seveda tudi, kaj je prvo pravilo vsakega motokrosista. Čelada! »Pa tudi ščitniki, varnostni jopič in še kaj, dosti več, kot ko se doma usedem na kolo,« je prikimal osemletnik, ki je v ponedeljek sošolcem zagotovo povedal tudi to, da je počitnice končal na dirkalnih stezah in na zanj najboljši možen način.
Med njegovim navijanjem je na električni kros sedla njegova sedemletna sestrica. »Ko bom sošolkam ob začetku šolskega leta povedala, da sem vozila kros in gokart, bodo rekle, da sem zmešana,« se je nasmejala. Na vprašanje, na kaj moraš biti med vožnjo posebno pozoren, je izstrelila kot iz topa: »Da ne padeš!« »Bova šla? Si pripravljena? Dodaj plin …« jo je usmerjal inštruktor, ki ji je prej razložil še vse o stopalkah, ročicah in progi. Ker je dosledno upoštevala njegova navodila in se pravočasno ustavila, je lahko drugi krog odpeljala skoraj povsem samostojno.
Osemletni Aljaž Kovačič je bil na motorističnem tečaju medtem drugič. »Lani mi je za to možnost povedal tata, letos pa sem se sam odločil, da grem, da ne bom potem doma najprej padel, ko se bom začel voziti,« je bil iskren. »Vse skupaj je zelo zabavno, najbolj mi je všeč hitrost pri gokartih, tako da najraje peljem po ravnini, kjer grem lahko hitreje. Ustrašil sem se že, da bom padel, ampak se je potem vse dobro izšlo, samo zaupati moraš vase,« je bil odločen. Znal je našteti že večino delov motorja: »Rezervoar za bencin, to bo verjetno nekaj za zrak, ključ za vžig, tukaj so prestave, tukaj zavore, brez blatnikov sploh ni motorja, tu so vzmeti, gume so bolj grobe za po terenu,« ga je opisal in se potem kmalu podal na vožnjo.
Svetleče otroške oči
Na drugem koncu poligona so bile hitrosti višje. Fantje in dekleta, ki so se preizkušali v minimotu, so navdušeno navijali za sotekmovalce. »To so motorji, s katerimi sicer dirkamo, ampak so danes prilagojeni sposobnostim otrok, omejili smo jim hitrost,« je razložil inštruktor Jaka Gorjan. Mladi motorist Črt Stupar je bil navdušen nad zvoki, ki so jih spuščali miniaturni motorji, in čeprav mu je bilo v motoristični obleki vroče, je vedel, zakaj je neizbežna. Če pade, ga bo obvarovala pred udarci, varovalo na hrbtu pa pred tem, da bi si zlomil vrat.
Petkratna državna prvakinja v kartingu Katja Pivk je drugi ekipi predajala znanje v vožnji gokartov. »Najprej jim povem, katero opremo potrebujejo. Ne gre brez čelade, rokavic … Nato jim razložim vse glede stopalk in preostale tehnične podrobnosti, da bo vožnja varna,« je razložila. Sama se je v gokart prvič usedla pri petih letih. »Mlajši ko si, hitreje in bolje se privadiš na občutke, ki jih daje karting. Seveda se lahko tega privadiš tudi kasneje, gre pa nekoliko počasneje,« je razblinila strah, da otroci ne zmorejo. Kot zanimivost je omenila še, da je karting ena redkih športnih disciplin, v kateri moški in ženske tekmujejo skupaj.
Ko so se otroci vračali z voženj, so se jim svetile oči. Vsi so bili navdušeni in vsi bi šli na progo še enkrat. Osemletni Enej Škof iz Ljubljane je pri tem še posebno izstopal, dovolili so mu, da je sedel v največji gokart. »To izkušnjo so mi starši podarili za konec šole. Danes je prišla na vrsto. Sošolcem bom povedal, da je bilo super, staršem pa, da bi rad to treniral,« ni mogel skriti navdušenja. Krogov, ki jih je naredil z gokartom, ni več štel, ampak samo še užival. S sovrstnikom Matejem Knezom sta naštevala vse tehnične podrobnosti ovinkov in tresljajev ter priznala, da je treba med vožnjo kar pošteno razmišljati, da uskladita glavo, roke in noge s progo in vozilom.
Idoli vlečejo
»Otroci bodo danes zvečer zagotovo prijetno utrujeni in bodo navdušeno pripovedovali o svojih doživetjih,« se je strinjal Luka Mežan, ki pri AMZS vodi področje avto-moto športa. Takšne so izkušnje vseh dosedanjih motošportnih dni za otroke, za katere vlada veliko zanimanje, zato je treba marsikdaj čakati v vrsti. »Tudi to je eden od razlogov, da smo si v vseh teh letih prizadevali za širjenje aktivnosti na več lokacij in več terminov. Nekateri termini so zasedeni praktično takoj, ko odpremo prijave, zato imamo vsako leto v 'čakalni vrsti' kar nekaj kandidatov za udeležbo. Število udeležencev za posamezen termin pa smo, z vidika zasnove izvedbe, primorani omejiti na 32. To je tudi številka, ki nam zagotavlja varen in kakovosten način dela, kar je seveda ključno,« ga je dopolnil Erik Logar, vodja področja varna mobilnost, in dodal, da se je v vseh letih motošportnih dni udeležilo že več kot 1500 otrok, nemalo med njimi pa je takih, ki so prišli večkrat, kar jih navdaja z velikim veseljem, saj potrjuje njihovo dobro delo. »Prevladujejo sicer dečki, je pa skoraj pri vsaki izvedbi tudi nekaj deklic,« še pove Logar, medtem ko Mežan prikima tezi, da sta k velikemu zanimanju zagotovo pripomogla tudi slovenska motoristična prvaka svetovnega formata Tim Gajser in Jan Pancar. Idoli pač vlečejo in športniki so od nekdaj vzor mladim.
Ob tem je poudaril še, da želijo na motošportnih dnevih otrokom ponuditi priložnost, ki je nimajo vsak dan. Če za košarko ne potrebujemo drugega kot žogo in nekaj prijateljev, sta za vožnjo z motorjem nujna motoristična oprema in motor, kar seveda stane veliko več od žoge. Hkrati ta šport pri marsikaterem staršu velja za nevarnega. A sogovornik poudarja, da je veliko bolje, če se otrok z njim seznani ob usposobljenih mentorjih, v nadzorovanem okolju in na ustrezni stezi kot pa naskrivaj pri sosedu. »Hkrati jih seveda seznanimo z varnostno opremo in poudarjanje, da se brez čelade ne usedemo ne na motor ne na kolo, jim bo koristilo tudi v vsakdanjem življenju,« je prepričan Mežan, ki je tudi dodal, da se na AMZS trudijo, da bi bil motošport pri nas bolj razširjen, a oviri sta vsaj dve: draga oprema in pomanjkanje ustreznih poligonov, kjer bi mladi lahko trenirali. »Za motokros še imamo nekaj prog, a bi si zagotovo želeli še kakšne zahtevnejše in na višji ravni, za cestno hitrostno dirkanje pa sploh nimamo objekta,« poudari, medtem ko sogovornika kot edino kritiko, če lahko temu sploh tako rečemo, ki jo slišijo, izpostavita tisto glede starostne omejitve oziroma največje višine otrok, saj bi si mnogi želeli, da bi vse skupaj izvajali tudi za starejše (večje) otroke. »Takim svetujemo, naj stopijo v stik z izvajalci posamezne panoge oziroma motošportnih in karting šol, kjer delo poteka ena na ena,« pove Logar in doda, da je osnovni namen pač omogočiti otrokom, starim od pet do osem let oziroma visokim do 130 centimetrov (večji se namreč ne bi mogli usesti v gokart, namenjen tej ciljni skupini), spoznavanje štirih motošportnih panog (karting, minimoto, motokros in trial) na način, da ne potrebujejo svoje opreme. Vse (motorje oziroma gokarte, čelade, rokavice, ščitnike, kombinezone, kjer je to potrebno) namreč zagotovijo sami v sodelovanju z izvajalci posameznih panog.
Iščejo že nove lokacije
Čeprav pri omembi besede šport marsikdo najprej pomisli na tekmovanje, je treba poudariti, da (moto)športni dan ni namenjen temu. Številni udeleženci se namreč sploh prvič usedejo na motocikel ali v gokart in zato so aktivnosti namenjene temu, da se otroci sploh pobliže seznanijo z motošportom in kartingom, da lahko te panoge preizkusijo brez večjega finančnega vložka staršev, saj imajo na voljo vso potrebno opremo. »Največji poudarek je tako na uporabi ustrezne zaščitne opreme, pri čemer otroke spodbujamo, da na primer čelado uporabljajo tudi pri vožnji koles, skirojev … Vse skupaj poteka tako, da se po uvodni predstavitvi vsake panoge otroci razdelijo v štiri skupine, ki potem krožijo od panoge do panoge – na tak način vsi preizkusijo vse. Pri vsaki panogi ima vsak otrok možnost vožnje od deset do 15 minut. Za izvedbo posameznih panog skrbijo trenerji, ki so bili ali so še tudi sami aktivni tekmovalci. Nad njimi bedi predstavnik področja motošporta in kartinga pri Avto-moto zvezi Slovenije,« je še opisal Erik Logar in z veseljem povedal tudi, da v vseh letih, kljub temu da se motošporta drži oznaka nevarnega, še ni bilo poškodb. »Seveda pa se zgodi kak padec, a hitrosti so nizke in vsi uporabljajo ustrezno zaščitno opremo. Prav tako so vsi udeleženci vseeno tudi nezgodno zavarovani, za kar poskrbimo mi kot organizator.«
In prihodnost? Motošportne dneve za otroke bodo seveda nadaljevali, ob tem pa tudi že iščejo morebitne nove lokacije, širitev na starejše otroke pa ni predvidena, saj bi v tem primeru potrebovali večji prostor, ker bi šlo za uporabo hitrejših motorjev in gokartov. Ker se, kot smo že ugotovili, leto obrne izredno hitro, zanimanje pa je gromozansko, so pri AMZS že začeli sprejemati predprijave za prihodnje leto. Z izpolnjeno prijavnico na njihovi spletni strani si tako zagotovite, da vas bodo obvestili takoj, ko bodo prijave za motošportne dneve 2026 odprte.
