Prebivalci Goričkega v Prekmurju, ki jim je 3. junija letos toča uničila strehe hiš in gospodarskih poslopij ter pridelke na vrtovih in njivah, so še vedno v šoku. »Grozno je bilo, res grozno. Stiska me pri srcu in slabo spim,« nam je potožila Irenca Serec - Šarkanj, mamica treh mladoletnih otrok iz Šulincev v občini Gornji Petrovci. Skrbi jo, kako bodo finančno zmogli odpraviti posledice ujme. Škoda, ki so jo utrpeli samo na strehah hiše in gospodarskih objektov, je namreč ocenjena na okoli 43.000 evrov, dodatnih deset tisoč evrov je je še na sončni elektrarni in kolektorjih, poškodovana je tudi fasada hiše, uničen del pšenice, buč … Zavarovalnica naj bi jim izplačala med 23.000 in 26.000 evri odškodnine.
Ko se pooblači, se razidejo
Kakšne posledice je neurje pustilo tudi na ljudeh, nam je slikovito predstavila evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, ki nam je pomagala poiskati prizadete družine z mladoletnimi otroki in navezati stik z njimi. »Neurje je bilo v torek. V nedeljo smo imeli v Bodoncih shod evangeličanske humanitarne organizacije EHO – Podpornica. Ko so se začeli zgrinjati temni oblaki, so ljudje takoj odšli domov. Strah jih je bilo,« je povedala.
Denarno pomoč za prizadete v neurju zbira tudi EHO – Podpornica. »Najhuje je, da je toča povečini prizadela starejše ljudi, ki živijo sami in hiš nimajo zavarovanih,« ugotavlja duhovnica in poudarja, da Goričanci drage sanacije sami, brez pomoči države, denarno ne bodo zmogli. »Veliko naših ljudi sicer dela v Avstriji, toda tam so delavci, kar pomeni, da na mesec zaslužijo od 1200 do 1300 evrov,« je pojasnila.
Ob toči še nesreča pri delu
Med tistimi, ki so šli s trebuhom za kruhom v Avstrijo, je tudi Irenca Serec - Šarkanj - Ika, kot ji rečejo domači in prijatelji. Tam dela že skoraj dvajset let, medtem ko je mož Dušan zaposlen pri zasebniku v Murski Soboti. »Skoraj iz vsake tukajšnje hiše dela kdo v Avstriji. Še sreča, da živimo ob meji z njo,« je poudarila Ika in dodala, da se ne bi branila niti dela v gostinstvu, a kaj, ko v tem primeru ne bi imela prostih niti nedelj, tega pa ob bolehni mami Irinki in treh mladoletnih otrocih (sin je končal prvi letnik srednje šole, hčerki pa peti oziroma tretji razred osnovne šole) ne bi zmogla. Končala je triletno tekstilno šolo. Dodatno se je dve leti šolala za modno oblikovalko, saj je bila to njena največja poklicna želja, a ji je študij v Mariboru preprečila očetova bolezen. Ker so v Prekmurju zaposlitvene možnosti skromne, je Ika opravila še prekvalifikacijo za mesarstvo, da bi imela več možnosti za službo. Sprva je, enako kot mama, delala v tem poklicu, ko je lastnik mesarijo zaprl, pa se je zaposlila, prav tako v Avstriji, v trgovini, na delikatesnem oddelku.
Tisti dan, ko je po Goričkem klestila debela toča, je bila v službi in je hkrati z opustošenjem doma doživela še delovno nesrečo. Porezala se je namreč na mesoreznici, zato so jo odpeljali v bolnišnico na šivanje. Še sreča, da se ji je to zgodilo v Avstriji, ne v Sloveniji, saj so jo oskrbeli v pičle pol ure.
Streha je tri toče zdržala, četrte ne
A ker je Ika po prihodu domov naletela na razdejanje, si počitka, ki bi ga po poškodbi nujno potrebovala, ni mogla privoščiti. »Mož me je prosil, naj grem v posteljo, a nisem mogla. Rekla sem, da v takšnem ne morem ležati. Eno roko imam zdravo, tukaj mi strešnike odloži na kup, jih bom znosila stran. Grozen šok je bil, zato bolečin v roki nisem čutila, dokler si nisem potrgala šivov in sem morala ponovno k zdravniku, da so mi rano zlepili,« se spominja Ika, ki je poleg vsega prostovoljna gasilka, zato je posledice neurja pomagala odstranjevati tudi starejšim sokrajanom, ki živijo sami in nimajo nikogar, ki bi jim ponudil roko.
Toča je družini Serec - Šarkanj uničila strešnike tako na hiši kot na gospodarskih poslopjih. Polomljene strešnike na hiši so za silo zlepili, toda po skrbnejšem pregledu so opazili, da so poškodovani (počeni vzdolžno po sredini) prav vsi, zato bodo morali streho na novo prekriti. To so nazadnje storili leta 2008, zato enakih strešnikov ni več na voljo. »Tri toče je zdržala, četrte ne. Kar koli bi bilo ob tako debeli toči na strehi, bi bilo uničeno,« je prepričana Ika. Dodala je, da v Avstriji toče tisti dan ni bilo, je pa močno deževalo. Tam so letala s srebrovim jodidom posipavala točonosne oblake, edino slovensko letalo za ta namen, katerega delovanje poleg države sofinancira tudi 67 občin, pa je iz Maribora na Goričko priletelo, ko je toča že naredila svoje. »Ko v Gradcu nevihtne oblake pošljejo naprej, dobimo mi porcijo. Sodelavec mi je povedal, da je bil cirkus tudi ob Blatnem jezeru na Madžarskem,« je poudarila Ika.
Prizadeti so tudi kmetijski pridelki
Ogledali sva si tudi hlev, v katerem imajo nekaj prašičev, in skedenj, kjer sta med drugim parkirana traktorja starejšega datuma. Streho hleva imajo za zdaj prekrito s folijo, strehe skednja pa ne, zato je tam lepo vidno, kako so jo prerešetala ledena zrna. Družina ima tudi kmetijo, skupaj z gozdom veliko približno deset hektarjev. Na šestih poljih med drugim pridelujejo pšenico in buče. Večji del pšenice je toča uničila, kar je je ostalo, so jo podarili za krmo. Buče, iz katerih si v lastni oljarni stiskajo olje, je dodatno prizadela dolgotrajna suša, zato se bojijo, kakšen bo letos pridelek. Ikina mama cele dneve gara tudi na vrtu ob hiši. To je takoj opaziti, saj je vzorno urejen. Tudi vrtnine je toča dodobra obdelala, a jim je nekaj velikodušnih vrtnarij podarilo sadike, da so jih na novo zasadili. Obilo veselja so v hišo prinesli tudi pepelnato sivi mucki, skoteni le nekaj dni pred točo. Zanje še posebej vestno skrbi najmlajša družinska članica Lili.
Mamica Ika pa je bila vesela še enega darila – obilja sukancev iz propadle tekstilne tovarne v Gornjih Petrovcih, nekdanjem obratu murskosoboške Mure. Zadnji žebelj v krsto ji je januarja lani zabil poslovnež Joc Pečečnik, ki je bil takrat 80-odstotni lastnik, a je ocenil, da podjetje zaradi pomanjkanja delovne sile nima prihodnosti, zato ga je poslal v stečaj. Aprila letos so objekte na dražbi kupili Madžari, ki nameravajo v njih proizvajati rezervne dele za avtomobile, zato jih je treba popolnoma izprazniti. Nekaj sukancev je z veseljem sprejela Ika, sicer bi končali v zabojniku za smeti.
Jim bodo župana zaprli?
Občane Gornjih Petrovcev skrbi tudi to, kaj bo z njihovim županom Francem Šlihthuberjem, saj je bil nedavno pravnomočno obsojen na štirinajst mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Očitali so mu, da je prednostno, po lastnih merilih, poplačeval upnike občinskega komunalnega in gostinskega podjetja Pindža. Župan je posledično slabo odziven, kar je dodatna težava pri prepotrebnem čimprejšnjem odpravljanju strašljivih posledic ujme s točo. Župan bi moral pritisniti na vlado, da bi prizadetim pomagala tudi država, ne le posamezni dobrotniki, med katerimi ste prek Iskrice tudi vi, dragi prijateljice in prijatelji Nedeljskega dnevnika. Družina Serec - Šarkanj je tretja na Goričkem, ki ji pomagamo. Nedavno je humanitarno akcijo organizirala tudi murskosoboška obrtno-podjetniška zbornica. V sodelovanju s številnimi krovci, kleparji, podjetji in organizacijami so obnovili poškodovano streho ene od prizadetih družin.
Dodajmo, da občina Gornji Petrovci, sestavljena iz štirinajstih vasic (Šulinci so med večjimi), sama sanacije škode po toči ne bo zmogla tudi zato, ker že dobro desetletje nosi neslaven naziv najbolj zadolžene slovenske občine. Upoštevaje zamudne obresti dolg na prebivalca presega 4000 evrov.
