V ponedeljek, 23. septembra 2024, je šestčlanski družini Grm-Zupančič s Ponikev v občini Dobrepolje pogorela hiša. Morali so jo porušiti in začeti graditi novo. Pri nabavi materiala jim denarno pomaga tudi Iskrica. Sedem mesecev po tragediji smo preverili, kako napreduje gradnja. Zaradi pomanjkanja denarja počasneje, kot bi si družina želela, zato se, dragi prijateljice in prijatelji Iskrice, znova obračamo na vas s prošnjo za pomoč družini, v kateri so štirje mladoletni otroci, stari štiri, osem, štirinajst in petnajst let.
Prvo noč v avtu, naslednje štiri pri gospe Zori
»Dopoldne se je zgodilo. Pomivala sem posodo, ko sem zavohala dim. Stopila sem na hodnik, se povzpela v zgornje nadstropje in videla, da je soba že gorela. Otroke sem hitro spravila ven. Hišo sem skušala gasiti, vendar ji ni bilo več pomoči. Štiri minute do dvanajstih sem poklicala gasilce. Zgornjega nadstropja niso mogli rešiti, spodnje je zaradi gašenja popolnoma razmočeno. Kar mi je uspelo rešiti, sem rešila tako, da sem na hitrico zmetala skozi okno. Hud šok je bil. Teden dni nisem ne spala ne jedla. Prav tako najmlajša hčerka. Ves čas je iz zabojnika pogledovala proti hiši in se tresla, ali bo znova zagorelo. Prvo noč smo preživeli v avtu. Z možem Brankom sva sedela spredaj, otrokom sva podrla zadnje sedeže, da so se lahko ulegli. Naslednje štiri dni, dokler nismo od civilne zaščite dobili bivalnega zabojnika in mobilne hiške, smo bili pri zlati gospe Zori, ki živi v bližini. Prej nas ni poznala, a nas je kljub temu vzela pod svojo streho. Kako pogumno. Vsa čast ji. Če ne bi bilo nje, bi morala še danes z otroki spati zunaj,« nam je nekaj dni po požaru pripovedovala gospa Stanka.
Minuli četrtek smo Grm-Zupančičeve znova obiskali. Stanka in soprog Branko sta nam razkazala gradbišče. Njuna nova hiša je za zdaj zrasla do prve plošče. Beton zanjo smo kupili, cenjeni darovalke in darovalci, z vašo pomočjo, za kar sta vam zakonca Grm-Zupančič nadvse hvaležna. »Romska družina smo, pa so nam vaši bralci tako izdatno pomagali. Nerada prosim kogar koli za kar koli. Tega nisem nikoli počela,« je dodala skromna Stanka. Ju pa z Brankom skrbi, kako naprej, saj denarja, ki so jima ga za pomoč doslej namenili dobrodelne organizacije in posamezniki, ne bo dovolj. Če bosta dobila obljubljeno donacijo lesa, si želita, da bi hišo spravili pod streho čim prej, da ne bi dež uničil, kar so doslej naredili. »Do konca leta bi si nato radi uredili vsaj pritličje, da bi se lahko preselili iz zabojnikov, kjer trenutno bivamo. Preostalo bomo urejali postopno,« nam je pojasnil Branko, ki smo ga tokrat prvič ujeli doma. Kot voznik tovornjaka je namreč zaposlen v gradbenem podjetju in dela tudi po deset ur na dan. »Zelo je priden,« ga pohvali Stanka.
Skupaj se učita in vrtnarita
Preden smo se prvič odpravili k družini Grm-Zupančič, smo se o njej, kot to zmeraj naredimo, pozanimali na centru za socialno delo. »Družina je urejena, lokalno prebivalstvo z njo nima težav, otroke pošiljajo v šolo. Iskričino pomoč potrebujejo in si jo zaslužijo,« so nam dejali. Podobne pohvale smo slišali tudi na grosupeljskem območnem združenja RK Slovenije. Predlagali so nam, naj pokličemo njihovo prostovoljko Zoro Korošec Koruza, ki živi blizu Grm-Zupančičevih in jim izdatno pomaga. To je bilo oktobra lani in tako je na srečo še danes, pol leta kasneje.
»Gospa Zora nam zelo veliko pomaga. Hvaležen sem ji. Je prijazna. Rada nas ima in mi njo. Kot babi mi je,« je dr. Zori Korošec Koruza, upokojeni profesorici Biotehniške fakultete v Ljubljani, polaskal petnajstletni G. S pohvalami na račun Zore nista skoparili niti Stanka in osemletna D.. »Ful je prijazna. Na vrtu sadiva paradajzke in bučke, zdaj bova še rože. Tudi kuha odlično in mi zelo pomaga pri učenju,« je naštevala klepetava deklica in vriskala od veselja, ko je pregledovala oblekice, majčke, puloverje in druga oblačila, ki sta jih zanjo namenili Naja iz Ljubljane in Dragana iz Novega mesta. Lepa hvala obema!
Z občutkom za različne ljudi
Ker Grm-Zupančičevi nikakor ne morejo prehvaliti srčnosti in požrtvovalnosti gospe Zore, smo se odločili, da jo obiščemo in predstavimo tudi vam. Stanka nas je pred odhodom k njej opomnila: »Skromna je, noče se javno izpostavljati in se postavljati, kako pomaga.« O tem smo se prepričali tudi sami. To, da se razdaja za druge, se Zori Korošec Koruza ne zdi nič posebnega. »Pravijo, da imam občutek za različne ljudi. Res je, ne vidim razlik med Slovenci, Makedonci, Ukrajinci, Romi … Moj oče je bil oficir, vojaki pa so bili različnih narodnosti. Doma nismo smeli reči, da je nekdo na primer Bosanec. Za očeta je bilo to slabšalno. Vedno je rekel, da se tako ne govori. Ljudi je presojal zgolj po tem, ali so pošteni ali ne. Sprejemanja različnosti sem se naučila tudi pri delu s študenti. Spoznala sem, da jih ne smemo soditi po tem, kaj govorijo, ampak po tem, kaj naredijo, ko gredo na primer na teren, ali kako kdo pri seminarju vodi kakšno skupino. Nekateri so me po tej plati prijetno presenetili,« je dejala.
Naj pojasnimo, da je bila gospa Zora vso svojo poklicno kariero zaposlena na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poldrugo leto je preživela v ZDA, kjer je začela magistrski študij iz biologije in ga končala v Zagrebu. Tam je tudi doktorirala iz agronomije. Bila je strokovnjakinja za virusne bolezni vinske trte. Pred dvanajstimi leti se je upokojila – ne prostovoljno, ampak po zloglasnem Zujfu (zakonu o uravnoteženju javnih financ). Takrat je prejela šokantno obvestilo: »S 1. avgustom greste v pokoj ali pa vas odpustimo.«
Prejemniki pomoči pomagajo tudi sami
Gospa Zora in njena družina sta se v vasico Predstruge v občini Dobrepolje preselili pred šestnajstimi leti, in sicer v hišo, v kateri je imel prejšnji lastnik mizarstvo. »Leto dni po naši preselitvi je bila tukaj huda poplava. Hišo nam je zalilo do tretje stopnice. Bili smo kot otok sredi morja. Naslednji dan, ko se je voda umaknila, so prišli sosedje ter ljudje iz Karitasa in Rdečega križa. Prinesli so nam pakete mleka in vode, prav tako moko, riž …« se spominja sogovornica, ki se je kasneje, ko je oblikoval svoje krajevne organizacije, imenovane KORK, Rdečemu križu iz hvaležnosti kot prostovoljka pridružila tudi sama. Sprva je bila le članica, zdaj pa je že vrsto let tajnica KORK Dobrepolje. Poudarila je, da prostovoljci delajo vse brezplačno in po načelih Rdečega križa, po katerih so vsi ljudje enaki, ne glede na vero, spol in drugo. Tistim, ki so v stiski, pomagajo materialno, vendar ne delijo le makaronov. Ponujajo tudi psihosocialno pomoč, pomagajo urediti dokumentacijo ali prevoz, marsikdo se nanje obrne, ko potrebuje zgolj pogovor, mlajši prostovoljci na RK pa obvladajo računalnike, če jih je treba popraviti otrokom.
Tiste, ki na Rdeči križ oddajo vlogo za pomoč, prosijo, naj v zameno tudi sami na različne načine pomagajo njihovi organizaciji, denimo pri prenašanju težjih bremen, pri razvažanju hrane, na različnih prireditvah … »Stanka Grm je to takoj vzela zares. Ob vseh obveznostih, ki jih ima s štirimi otroki in pri gradnji hiše, za Rdeči križ razvaža hrano, ko me nekaj dni ni bilo doma, je hranila tudi moje mucke,« je gospa Zora pohvalila Stanko. Se pa zelo boji zanjo, da ne bi zaradi preobilja obveznosti zaradi otrok in skrbi, povezanih tudi s pomanjkanjem denarja za gradnjo hiše, izgorela.
»Pomoč si zaslužijo, ker se zelo trudijo«
»Položaj družine Grm-Zupančič zaradi socialne izključenosti in materialne stiske že prej ni bil rožnat, potem je prišla še nesreča s požarom. Pred leti so si kupili leseni vikend in ga počasi urejali, zdaj so ostali še brez tega. Njihovi otroci si zaslužijo, da imajo svojo mizo, na kateri lahko pišejo naloge. V zabojniku to ni mogoče. Ker nimajo kam zložiti oblačil, imajo pri meni vsak svojo škatlo. Osemletna Daša ima rada lepe stvari. Pri meni opazuje in občuduje, kako je vse na svojem mestu. Zakaj ne bi imela tudi ta deklica svoje sobe z zavesami, vazico in denimo leseno mucko, v katero bi zložila svinčnike?« se sprašuje Zora. Ker deklica v zabojniku nima kje pisati domačih nalog, jo gre velikokrat iskat v šolo, jo odpelje k sebi domov in ji pomaga tudi pri učenju. Prepričana je namreč, da je šolo sposobna končati, mora pa z njo nekdo malce več delati. Toda šolski sistem, v katerem so učitelji preobremenjeni, te pomoči žal ne zagotavlja, zato je tudi to skrb nase herojsko prevzela gospa Zora.
Družine Grm-Zupančič, preden ji je požar uničil hišo, ni poznala. »Nikoli niso prihajali k nam po pomoč, saj so znali sami poskrbeti zase. Na njihovo stisko nas je takoj po požaru opozorila civilna zaščita. Ko sem videla prestrašene očke štirih otrok in ugotovila, da je šestčlanska družina prvo noč prespala kar v avtu, sem jim ponudila, da so lahko nekaj dni pri meni. Ostali so, dokler jim ni civilna zaščita priskrbela bivalnega zabojnika in mobilne kuhinje, kjer trenutno bivajo,« je pojasnila dobrotnica Grm-Zupančičevih. Ta družina si po njenih besedah zasluži pomoč. »Zaslužijo si jo zato, ker se zelo trudijo in ker morajo imeti tudi romski otroci, tako kot vsi drugi, lepšo prihodnost,« je sklenila.
