Pred desetimi leti so bralci Nedeljskega dnevnika in Iskrice odprli svoja srca za Anžeta in Eneja, dvojčka s cerebralno paralizo, ter jima omogočili ključne fizioterapije. Danes sta omenjena fanta najstnika, ki sta se s paraiger mladih v Turčiji na začetku avgusta vrnila z medaljo in sanjami o paraolimpijskih igrah.
Marsikdo se ju spomni. Dva majhna fanta, Anže in Enej Strazberger, katerih zgodba se je pred desetletjem dotaknila src bralcev. Družina je takrat zbirala sredstva za nujno potrebno intenzivno fizioterapijo v Zagrebu, ki jima je, kot pravi mama Darja, izjemno pomagala. V članku iz tistega časa smo brali o neizmernem upanju staršev, da bosta njuna sinova, za katera so zdravniki v Sloveniji menili, da bosta za vedno na invalidskem vozičku, nekoč shodila. Danes, desetletje pozneje, sta Anže in Enej, ki bosta 15. avgusta praznovala svoj 16. rojstni dan, dokaz, da sta volja in podpora skupnosti močnejši od najtežjih diagnoz. Presenečata namreč v športu invalidov.
Na začetku avgusta sta se vrnila z evropskih paraiger mladih v Turčiji, kjer sta barve Slovenije zastopala v boccii, posebni vrsti dvoranskega balinanja za invalide. In to kako! Anže Strazberger si je v kategoriji BC2 pribojeval srebrno medaljo, njegov brat Enej pa je v isti kategoriji dosegel izjemno četrto mesto. To je bil njun prvi nastop na tako velikem tekmovanju, kjer sta si priigrala tudi prve točke za svetovno lestvico, kar je ogromen uspeh.
Boccia – šport moči
Boccia je paraolimpijski šport, ki zahteva izjemno zbranost, taktično razmišljanje in natančnost. Podobna je balinanju, a prilagojena tekmovalcem z najtežjimi oblikami invalidnosti, kot je cerebralna paraliza. Igralci poskušajo žoge vreči čim bližje beli ciljni žogici, imenovani »jack«. To je šport, pri katerem je treba, kot pravita Anže in Enej, veliko razmišljati in načrtovati poteze vnaprej. Prav ta miselni izziv, združen z druženjem in veseljem do igre, ju navdušuje.
Na tekmovanju v Turčiji je Anže v finalu moral priznati premoč izkušeni Slovakinji Eliški Jankechovi, ki je lani nastopila celo na paraolimpijskih igrah v Parizu. Kljub porazu je bil s svojim uspehom izjemno zadovoljen. »Zelo sem zadovoljen z rezultatom, dosegel sem drugo mesto, to je moj največji uspeh. Zahvala gre trenerki Maji Bobnar in staršema,« je povedal po tekmovanju. Enej je bil le korak od medalje, a ga je v napetem boju za bron premagala Slovakinja Nina Melicherova. »Med tekmo za bron sem bil malce živčen. Tokrat se ni izšlo, bo pa to dobra šola za naprej. Prihodnjič bom osvojil zlato,« je odločno dodal Enej, ki bratu iz srca privošči medaljo.
Trenerka Maja Bobnar je na oba izjemno ponosna: »Za Eneja in Anžeta je bilo vse novo in stresno. Odlično sta se kosala s stresom in bila potrpežljiva do konca. Za še eno medaljo je zmanjkalo nekoliko sreče in tudi tekmovalnih izkušenj, a smo z osvojenim in prikazanim več kot zadovoljni.«
Pot, tlakovana z bojem
Pot do tega uspeha ni bila lahka. Če se ozremo za desetletje v preteklost, v čas, ko je družina bivala v Zagrebu, vidimo sliko neverjetnega boja. Zdravniki v Sloveniji so staršem rekli, da imata dvojčka slabe obete. A starša nista obupala. Novo upanje jima je vlila hrvaška zdravnica dr. Maja Roje Novak s svojo inovativno metodo integralne nevrorehabilitacije. Obljubila jima je, da bosta fanta, če bodo vztrajali, izjemno napredovala, morda celo shodila.
Sledila so leta odrekanj in napornih terapij, ki so trajale tudi po tri do štiri ure na dan, od ponedeljka do sobote. Spomini na tisti čas so, kot pravi eden od dvojčkov, »muke«. A prav ta intenzivna terapija, ki ste jo s svojo pomočjo omogočili tudi vi, dragi bralci, je prinesla neverjeten napredek. Fanta sta se naučila samostojno sedeti, se plaziti, napredovala sta tako gibalno kot govorno.
Eneja in Anžeta je 27. oktobra 2015 v St. Louisu v ZDA operiral priznani zdaj že pokojni nevrokirurg T. S. Park, ki je na hrbtenicah naredil SDR-operacijo (selektivno dorzalno rizotomijo) – ta naj bi fantoma sprostila mišice in tako odpravila zakrčenost, ki je pri ljudeh s cerebralno paralizo najtežavnejša. To je izvedel že več kot 3200-krat. Po okrevanju sta imela še eno operacijo, in sicer ortopedsko, ki jo je izvedel priznani dr. Dobbs.
Po vrnitvi v Slovenijo sta začela šolanje v centru CIRIUS Kamnik, kjer sta imele zagotovljene vse potrebne terapije, čeprav mamica Darja Strazberger obžaluje, da fizioterapije ne potekajo tudi med počitnicami, saj sta tako več kot dva meseca brez, kar se zelo pozna.
Sanje o prihodnosti
Družina se je preselila v stanovanje v Ljubljani, ki so ga prilagodili za njune potrebe, a življenje še vedno prinaša izzive. Ker živijo v prvem nadstropju brez dvigala, uporabljajo stopniščni goseničar, a mama Darja ju mora še vedno nositi iz hiše in v kombi.
Kljub vsem preprekam sta Anže in Enej polna življenja, strasti in sanj. V prostem času se rada sproščata ob igranju računalniških iger, posebej košarke. Če ne bi bila invalida, bi zagotovo igrala košarko, pravita. A svojo športno strast sta našla v boccii. In njune sanje so velike. Na vprašanje, kaj je njun cilj, odgovorita brez pomisleka: »Priti na paraolimpijske igre in tam osvojiti zlato!« povesta, medtem ko nam na računalniški tablici kažeta posnetke olimpijskega zmagovalca iz Tajske.
Zgodba Anžeta in Eneja je zgodba o tem, kaj vse je mogoče, ko se združijo neizmerna starševska ljubezen, neverjetna vztrajnost dveh fantov in srčnost širše skupnosti. Pred desetimi leti smo jima skupaj pomagali na poti do prvih samostojnih gibov. Danes ju z občudovanjem spremljamo na poti proti paraolimpijskemu odru. In sporočilo, ki nam ga pošiljata s svojim bojem in uspehi, je neprecenljivo: upanje, vera in trdo delo lahko premagajo vse ovire. Na mladih, kot sta Anže in Enej, zares stoji svet.
