Šest let sta romunska raziskovalna novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bumbuț potovala po Evropi v svojem bivalnem kombiju in dokumentirala romunske migrantske delavce, največjo skupnost v Evropi, ki živi zunaj svoje države. Okoli 5,7 milijonov Romunov si namreč služi denar v tujini, ne da bi imeli višji standard življenja, njihov razlog je veliko bolj osnoven, da preživijo. Zgodbe, ki so jima jih zaupali migrantski in sezonski delavci, so bile velikokrat srce parajoče.
To namreč niso le zgodbe izkoriščenih delavcev, ki delajo za minimalno plačilo v težkih pogojih in pogosto živijo v človeku nedostojnih bivališčih, temveč tudi zgodbe o travmah njihovih otrok in razseljenih družinah. Da sta veliko jokala, skupaj z delavci med intervjuji ali sama v svojem kombiju, jima ni težko priznati. Sledil je objem in nato nadaljevanje zgodbe. Toda njuno raziskovalno delo, ki sta ga poimenovala Away (Plecat), si prizadeva spodbujati empatijo in razumevanje migracijskih vprašanj, obenem pa je najobsežnejši dokumentarni projekt o romunskih migracijah v Evropi. Zanj sta prejela štipendijo Pulitzerjevega centra, več romunskih nagrad, bila nominirana za nagrado True Story Award 2025 in Evropsko nagrado za tisk 2023. Pretekli teden sta na povabilo Focusa, društva za sonaravni razvoj, obiskala Slovenijo in z nami poklepetala o svojem potovanju po 12 evropskih državah, ki ga niso zaznamovale lepe španske plaže, temveč morje rastlinjakov in plantaž.
Blizu ljudem
Elena in Cosmin sta bila dolga leta vpeta v svet mode, ona je bila namestnica odgovorne urednice pri reviji Marie Claire, on samostojni fotograf. Tam sta se tudi spoznala in kmalu ugotovila, da oba delita enako strast do dokumentarnih zgodb in fotografije. Potem sta leta 2013 dobila štipendijo Carter centra za projekt družinskega nasilja v Romuniji. Preselila sta se v kombi, da sta bila bliže družinam, ki sta jih dokumentirala, toda svoje delo sta po letu dni razširila še na druge pomembne družbene teme, kot so skrajna revščina, zaporniški sistemi, opustitev šolanja in romske skupnosti. Nato sta napisala knjigo Doma na cesti, ki podrobno opisuje njuno petletno pot.
»Življenje v kombiju je bila najboljša možnost za tako delo, kajti če se želiš poglobljeno lotiti neke teme, pomeni, da moraš biti nekje dlje časa. To pa je drago in romunski mediji so se takrat sesuvali. Tam, kjer je huda revščina, je težko najti tudi primerno prenočitev, od ljudi pa pridobiš zaupanje, če postaneš del njihove skupnosti, se z njimi zbudiš in greš z njimi spat,« je povedal Cosmin. Takšen pristop sta ubrala tudi kasneje, ko sta dokumentirala migrantske delavce.
Po petih letih sta tako kupila nov bivalni kombi ter odprla pomembno, vendar v romunski politiki nepriljubljeno temo migracij.
»Migracije so pomembno poglavje naše sodobne zgodovine, Romunija je država, ki ima v celotni EU največji delež ljudi, ki živi v tujini. Približno 25 odstotkov romunske delovne sile živi v tujini,« je povedala Elena.
Elena in Cosmin pa nista zbrala le zgodb ljudi, temveč raziskala tudi zgodovino migracij, saj te predstavljajo 20 ali celo 30 let njihove zgodovine. »V Italiji in Španiji so romunske migrantske skupnosti že zelo stare in segajo vse tja do leta 2000, zato obstaja že druga generacija migrantov, otrok in mladih, ki so se tam rodili in odraščali,« je poudarila Elena.
Badanti in copsunari
Prvi val migracij se je zgodil po padcu komunizma, ko je veliko Romunov odšlo iz države, da je ušlo revščini in obdobju tranzicije. Največji val migracij je tako napočil po mineriadi, seriji protestov v začetku 90. let, ko je veliko mladih in izobraženih zapustilo državo. Drugi večji val je napočil v začetku leta 2000, to je bilo obdobje tako imenovanih 'badanti', žensk iz vzhodne Evrope, ki negujejo starejše, predvsem v Italiji, in 'copșunari', nabiralcev jagod v južni Španiji. Po letu 2007, ko je Romunija vstopila v EU, se je število migracij še povečalo, čeprav je sprva precej evropskih držav uvedlo omejitve dela za romunske in bolgarske delavce, med njimi tudi Nemčija, Anglija, skandinavske države in Belgija.
»Ker še sedem let po vstopu v EU niso smeli delati v teh državah, so ostajali v Španiji in Italiji, kjer so delali pogosto brez papirjev in pogodb. Ko po letu 2014 omejitev ni bilo več, so se razselili tudi po drugih državah in v Španiji je ostalo le okoli 600.000 Romunov. V Italiji je danes največja romunska skupnost, tam jih živi 1,2 milijona, tudi v Veliki Britaniji in Nemčiji je okoli milijon Romunov,« je osvetlila zgodovino selitev Elena.
Pogoji, v katerih so delali in živeli migranti, ki so zapustili Romunijo, še preden je ta vstopila v EU, so bili precej slabši, kot jih imajo delavci sedaj. V Španiji so pogosto spali kar v nasadih pomaranč, niso imeli vode za umivanje, kaj šele pralnega stroja, ne denarja, da bi kupili hrano, zato so kradli iz trgovin ali brskali po smeteh. Včasih so po dva ali tri mesece spali v majhnih avtomobilih, pripovedujeta sogovornika o obdobju drugega vala migracij. Po vstopu v EU se je položaj za delavce bistveno izboljšal, toda te spomine nosijo s sabo in prenašajo na naslednje generacije.
»Spoznala sva fanta v Španiji, ki je prišel prvič tja z očetom, ko je imel le sedem let. Skupaj z njim in bratom je spal v sadovnjaku ter prejemal hrano in oblačila od Rdečega križa. Čeprav so bili nelegalni delavci, so otroci obiskovali šolo, tam pa so se jim posmehovali, ker so bili revni, iz Romunije in migranti. To travmo imamo že kot narod, s sabo jo nosimo že generacije,« je pomenljivo odvrnila Elena.
Zlorabe in otroške travme
Posamezne zgodbe delavcev so nič manj kot grozljive. Dokumentirala sta pripoved delavke, ki so jo dobesedno iztrgali iz parka v Italiji in odpeljali na hribovsko kmetijo, ji vzeli telefon in potni list. Mesec dni je bila sužnja, doživela zlorabe, izgubila 20 kilogramov, ker je lahko jedla le ostanke s krožnikov svojih gospodarjev. Če so jo videli, da kakšen trenutek ni delala, je bila kaznovana. Da jo je mož vendarle našel, je moral poiskati pomoč pri lokalni mafiji, ker policija ni ukrepala.
Deset mesecev sta Elena in Cosmin preživela v Nemčiji, kjer sta prav tako opazila največ kršitev pri delavcih v kmetijstvu. Ti so imeli pogodbe le za začasno delo, čeprav so živeli v Nemčiji deset mesecev, se nato za dva meseca vrnili v Romunijo in po tem ponovno v Nemčijo. Nekateri so na tak način delali tudi deset let.
V Nemčiji sta spoznala takrat 28-letno Oano in njenega moža Steliana. Oana je zapustila še doječo hči, da je lahko delala, za sedem dolgih let.
»Hči je zelo trpela in vsakič, ko se je njena mama vrnila domov za dva meseca, se je deklica prilepila nanjo. Kamorkoli je šla mama, je šla tudi hči, ker se je bala, da jo bo ponovno izgubila. Ko je napočil čas, da Oana odide v Nemčijo, je pakirala na skrivaj. Veliko delavcev odhaja od doma ponoči in ko se zjutraj otroci zbudijo, staršev preprosto ni več, da izognejo solzam,« je dejal Cosmim.
Manj vidni del delavskih migracij so namreč otroci, ki ostanejo doma brez staršev in v oskrbi sorodnikov. Nekateri postanejo tudi žrtve spolnih zlorab s strani sorodnikov ali prijateljev, ki skrbijo zanje. »Za otroke so to travmatične izkušnje, ki jih nosijo s sabo vse življenje in jih nekateri nikoli ne razrešijo,« je dodala Elena.
Golo preživetje
Elena in Cosmin vidita največji problem romunskih migracij, da so ti ljudje obravnavani kot številke. Številke, ki pa pošiljajo denar v domovino. »Romunsko gospodarstvo je z migracijami veliko pridobilo, saj so migranti še vedno največji tuji vlagatelji vanj. Romunska politika ta gospodarski model tolerira, ker s pomočjo sezonskih in migrantskih delavcev naše gospodarstvo raste. V začetku leta 2000 in pred vstopom v EU je bila v Romuniji huda revščina. Ko rečem huda, mislim na golo preživetje, ne da so si želeli ljudje kupiti nove hlače. Denarja niso imeli niti za hrano. Druga stran romunskih migracij pa so korupcija in nezmožnost politikov poskrbeti za državljane, to, da Romuni nismo bili sposobni po padcu komunizma postati skupnost in pritisniti na oblasti,« je dejala Elena.
Vse do sedaj so bile zgodbe migrantskih delavcev v romunski družbi obravnavane površno in brez kompleksnosti, kar pa migracije so. »Ne gre le za migracije, gre tudi za razredno diskriminacijo, za pomanjkanje priložnosti, za razseljene družine, za preživetje, revščino, nasilje in mladoletne matere. In za travme kot posledica migracij,« je poudarila Elena.
Zgodbe migrantskih delavcev nam tako veliko povedo tudi o posameznih državah in Evropi, ki izkoriščanja še vedno dopušča. »Če pogledamo samo Italijo in primer badanti. Država je vedela takrat in ve tudi danes za ta sistem, a ga tolerira, saj na tak način privarčuje veliko denarja, vso odgovornost pa prelaga na družine, ki negovalce izkoriščajo. Če družina prejme od italijanske države okoli 1800 evrov za negovalko, a jo plačajo 1200 evrov, priskrbijo obrok slabe kakovosti, potem nekaj denarja tudi privarčujejo in obdržijo zase. Negovalka, ki je skrbela za moškega z Alzheimerjevo boleznijo, je razlagala, kako je družina, kjer je delala, štela piškote, ki jih je pojedla, in število žličk, ki jih je zjutraj uporabila,« je izpostavila Elena.
V Italiji še vedno skrbi za starejše okoli 230.000 Romunov, toda tudi njih že izpodrivajo cenejše negovalke iz Moldavije, Romuni pa odhajajo drugam.
Človečnost, ne žalost
Toda prav vsi Romuni, ki gredo na delo v tujino, ne prihajajo iz ranljivih okolij. Elena in Cosmin sta se srečala tudi z delavci, to so bili izobraženci, ki so odšli v tujino zato, da bi sledili novim priložnostim. In ti se počutijo kot evropski državljani, so povsem integrirani, govorijo tuje jezike, njihove izkušnje pa so popolnoma drugačne od delavcev, ki so bili prisiljeni oditi zaradi revščine.
»Veste, kaj je res zanimivo. Da Romuni, ki imajo boljše izkušnje in so bolje plačani, ne želijo biti postavljeni v isto kategorijo migrantov kot delavci v kmetijstvu. To je ustvarilo kar velik razkol v romunski družbi. Ker se veliko najinih zgodb hitro širi po internetu, je veliko tudi sovražnih komentarjev na družbenih omrežjih, da te zlorabe ne držijo. Toda če ste kirurg v Nemčiji, bo vaša izkušnja gotovo veliko boljša od delavca na kmetiji. Kajti diskriminacija kot posledica migracij zelo redko temelji na nacionalnosti, to je vedno razredna diskriminacija,« je jasno poudarila Elena.
Toda sporočilo njunega dela ne sme biti žalost. »To je zgolj resničnost,« odvrne Elena, »rada imam zgodbe, ljudi in človečnost, ki jo najdemo v teh zgodbah. Življenje na španskih poljih je zelo težko, bila sva tam in izkusila to. Toda delavci so se prav tako smejali, šalili in peli. Ohranili so svojo človečnost in upanje. V vseh teh letih sva ugotovila, da ti ljudje niso žrtve, ampak junaki. Poglejte samo primere badanti, veliko teh žensk je uspelo pobegniti iz nekih nasilnih razmerij, v katerih so živele. Ali pa primeri mladih, ki se lahko gredo na univerze in se šolajo zaradi svojih staršev, ki delajo v tujini. Vsi ti ljudje preživljajo svoje družine v domovini, zato so to pozitivne zgodbe in kot take jih želiva predstaviti. Seveda je vmes veliko travm, toda tudi veliko lepih zgodb o življenju. V Španiji so si migrantski delavci iz Bolgarije, Maroka in Romunije ustvarili prava mesteca, kjer imajo svoje trgovine, kjer najdete njihovo lokalno hrano, kjer poslušajo glasbo iz domovine, prodajajo oblačila, cigarete, imajo celo svojo bencinsko črpalko. Ustvarili so si torej nek lepši paralelni svet v resničnem svetu.«
