Milovan Mića Stojanović je ena največjih legend, ki je v kuharskem smislu zaznamovala nekdanjo Jugoslavijo. Je človek, ki je 25 let kuhal za Josipa Broza in njegove številne ugledne domače in svetovno znane goste, bil je dvakratni svetovni kuharski prvak, predvsem pa avtor več kot dvesto najrazličnejših jedi, med katerimi je najbolj znan Karađorđev zrezek oziroma Karađorđeva šnicla.
Izumil je več kot dvesto jedi, med katerimi so najbolj znane Karađorđev zrezek, Teslova teletina, Pupinovi medaljoni, njeguški stek, medaljoni Anjeli, in spisal okrog sto izvirnih receptov, od katerih jih je veliko patentiral. Dolga leta je bil profesor na gimnaziji in srednji gostinski šoli v Beogradu, kasneje pa je v Zemunu odprl svojo restavracijo Mićina domaća kujna, ki jo zdaj vodi njegov sin Milan, sam pa prav tako še vedno z veseljem pozdravi goste. Stojanović je najbolj znan po tem, da je bil petindvajset let osebni kuhar tovariša Tita ter njegovih takšnih in drugačnih gostov. Kot je zapisal v avtobiografiji Kako sem kuhal zgodovino, v kateri je opisal svojih petdeset let s kuharsko kapo na glavi, je poleg predsednika Jugoslavije s svojimi jedmi razvajal Winstona Churchilla, Josipa Stalina, številne kralje in cesarje, pa Indiro Gandi, Leonida Brežnjeva, Moamerja Gadafija, tri ameriške predsednike, Elizabeth Taylor in bogataša vseh bogatašev v podobi Rockefellerja in Rothschilda. Svoje kulinarične spretnosti je začinil še s partijo šaha z Anatolijem Karpovom, igral nogomet z Dragoslavom Šekularcem, se družil z lastnikom Fiata Giannijem Agnellijem, spremljal kraljico Elizabeto, sodeloval pri promociji filma Zbiralci perja v Cannesu 1967, preživel večer z ameriškim predsednikom Nixonom, kuhal s Sophio Loren, pil z Richardom Burtonom in bil seveda priča še drugim številnim epizodam iz Titovega javnega in tajnega življenja.
Kuhar postal po Leninovi zaslugi
Mića Stojanović se je kot vojna sirota rodil v Gruži pri Kragujevcu leta 1935. Med drugo svetovno vojno so njegovi starši padli kot talci pod streli nemških vojakov, zato je odraščal kot vojna sirota. Po vojni je bil nameščen v dom za sirote v Kragujevcu, kjer je usoda nanesla, da je postal kuhar. »Skoraj sem postal natakar. Ko so leta 1948 zaradi informbiroja pripeljali nazaj sirote iz Češkoslovaške, so nas postavili v vrsto: 50 nas je šlo za mizarje, 50 za krojače … Mene je vleklo, da bi bil natakar, čeprav sploh nisem vedel, kaj je to. Poslali so me v kavarno Dinara, da dobim uniformo. No, tam je bil v kuhinji neki Rus, ki je rekel, da Lenin misli, da so vsi natakarji tatovi. To je bilo takrat zelo pomembno in po zaslugi Rusa se mi je uspelo prepisati h kuharjem,« je pred leti v enem izmed pogovorov za medije povedal Stojanović.
Nato se je kot dijak preselil v dom Đura Đakovića v Beogradu, kjer je končal srednjo gostinsko šolo, nato pa še višjo, mojstrsko šolo in bil po študiju eden izmed enajstih mladih kuharjev, ki so jih poslali na nadaljnje izobraževanje v Bruselj in Amsterdam. Sledil je staž v nekaj restavracijah v Švici in Avstriji, potem pa se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal po hotelih in restavracijah v Novem Sadu, Subotici, Boru, Zaječarju. Med drugim je opravljal šestmesečno prakso v hotelu Imperial, kot je kasneje pripovedoval, je spal v isti sobi kot leta 1892 Nikola Tesla, ter na koncu kot glavni kuhar pristal v beograjskem hotelu Intercontinental in restavraciji Golf. Kot kuharja so ga kasneje zaposlili v zveznem izvršnem svetu, leta 1956 pa je postal glavni kuhar Josipa Broza - Tita in skrbel za njegovo dobro počutje vse do Titove smrti leta 1980.
Zanimivo je, da je najbolj znano jed, ki je postala sinonim za visoko srbsko kuhinjo – Karađorđev zrezek, izumil, še preden je začel delati za Tita. Za nastanek te jedi je bila »kriva« prav Titova snaha oziroma žena sina Žarka Broza in radijska napovedovalka na Radiu Beograd Tamara Broz. Kot redna gostja je med enim izmed obiskov restavracije naročila svojo najbolj priljubljeno jed – kijevski zrezek. Ker kuhar Mića v tistem trenutku v kuhinji ni imel ne masla ne piščanca, potrebnih za pripravo te specialitete, je moral, da ohrani svoj pa tudi ugled restavracije, improvizirati. Odločil se je, da bo uporabil telečji zrezek, ga namazal s kajmakom, zvil kot palačinko ter ocvrl. Ker z okusom novotarije ni bil povsem zadovoljen, je zrezek prelil s tatarsko omako in ga okrasil z limono. Ker je bila novonastala specialiteta gostji silno všeč, je nekaj let kasneje, leta 1967, na tekmovanju kulinaričnih inovatorjev v restavraciji Sunce v beograjskem Domu mladine (Dom omladine) Srbiji in svetu predstavil svoj izum in ga poimenoval zrezek Karađorđe (Karađorđeva šnicla) v spomin srbskemu narodnemu junaku in voditelju prve srbske vstaje proti Turkom v letih 1804–1813 Đorđu Petroviću, bolj znanemu kot Karađorđe. Kot je kasneje pripovedoval, ni ravno prepričan, da je Tita in njegove može kabineta prav ta jed prepričala, da ga zaposlijo kot osebnega kreatorja jedi za predsednika in njegove goste, je pa res, da je še istega leta, torej 1956, prvič kuhal za maršala v Starem dvoru v Beogradu na kongresu antifašističnega sveta žensk.
Tudi Sophia Loren je kuhala za Tita
Stojanović se dandanes o zaposlitvi v predsedniški kuhinji z novinarji ne pogovarja več, saj, kot pravi, je vse zapisal v svojih spominih. Je bil pa zato bolj gostobeseden pred leti. O svojem delodajalcu je imel precej lepo mnenje. Tako je na primer v eni izmed svojih izpovedi povedal, da je Tito jedel za dva, pil za tri in delal za štiri ljudi, da je bil največji politik, najboljši državnik in najboljši prevarant v dobrem pomenu te besede, saj je ukanil tako Ruse kot Američane in ustanovil gibanje neuvrščenih. S predsednikom je nato tudi sam potoval po svetu, kot se spominja, je obiskal kar 27 držav, doma pa je kuhal za najmanj dvesto svetovno znanih osebnosti, s tem, da je moral vedno vedeti, za koga naj kuha košer, kdo kakšne stvari ne jé, kakšni so njihovi običaji … Dejal je, da nihče nikoli ni imel nobene pripombe k hrani, Tito pa se mu je po vsaki večerji vedno osebno zahvalil. Edina gostja, ki je sama kuhala za Tita, je bila Sophia Loren. V zasebni vili, ki jo je imel Tito na enem izmed brionskih otokov, na otoku Vanga, mu je po pripovedovanju Stojanovića pripravljala špagete po neapeljsko oziroma špagete v paradižnikovi omaki z oljčnim oljem, česnom in baziliko.
»Posvetila se je kuhanju, medtem ko jo je Tito opazoval. Ali je bilo med njima še kaj več, pa ne morem povedati. Nikoli ne bom govoril o takšnih podrobnostih,« je zatrl namigovanja, da sta bila Broz in Lorenova več kot samo prijatelja. No, včasih mu je ušla tudi kakšna zanimiva prigoda. Danimo: ko sta Tito in eden njegovih najtesnejših sodelavcev Ivan Steva Krajačić nekoč praznovala srbski božič, sta popila do zadnje kapljice vse, kar je pripravil za večerjo za deset ljudi. »Mislil sem, da ju bodo morali odnesti z vlaka, ko bomo prišli v Pulj, ali da se bosta skotalila s stopnic. Ampak ne, hodila sta naravnost, kot da ne bi ničesar popila,« je natresel nekaj zanimivosti o predsednikovih občasnih pivskih ritualih. Da je Tito vse do svoje smrti rad dobro jedel, pa je spomnil z anekdoto. Ko je imel jugoslovanski predsednik operacijo žolčnika, je njegov osebni zdravnik Stojanoviću zabičal, da naj mu nikar ne daje rumenjakov v umešana jajca, če jih bo zahteval. »Prav, poslušam zdravnika. In kaj se zgodi? Gremo z vlakom v Romunijo in mi Tito vrne umešana jajca, rekoč: 'Za božjo voljo, Mićo, kaj je to?' Rečem mu: 'Omleta iz jajc, tovariš predsednik, zdravnik je rekel, da rumenjaki in maščoba niso dovoljeni.' 'No, potem pa daj njemu to omleto, meni pa prinesi umešana jajca.'«
