Regije ob severnih morjih, ki so bile še nedavno bolj kot ne sinonim zgolj za pivo in žgane pijače, dandanes že presenečajo z resnimi vini, ki na svetovnem trgu sicer še vedno veljajo za eksotiko, so pa jasen znak, da se meje klasičnega vinogradništva premikajo krepko proti severu. Nizozemska, Belgija, Danska, Švedska, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, vse to so države, ki jih še nedolgo nazaj v nobenem primeru ne bi povezovali z vinsko trto, še manj pa z dobrimi vini. Vendar se časi spreminjajo. Pa tudi podnebje in pivske navade. Vina iz severnih krajev, ki jih odlikujejo svežina, visoke kisline in nizke vsebnosti alkohola, ki redko presežejo dvanajst odstotkov, so dandanes zelo moderna. To, da peneča vina iz britanskega otočja na svetovnem trgu že konkurirajo francoskim šampanjcem in pobirajo najvišje mednarodne nagrade, je že nekaj let realnost novega vinskega sveta, a za njimi na vrata pivcev že trkajo tudi vina iz zgoraj naštetih držav.
Švedska vina na svečani Nobelovi večerji
Decembra 2025 je Vilna v Litvi gostila svetovno konferenco o hladno-klimatskem vinogradništvu (cold-climate viticulture) VitiNord 2025, ki je prvič v zgodovini potekala prav v eni izmed držav Baltika, na njej pa je več kot štiristo strokovnjakov iz Kanade, severnih držav ZDA, Skandinavije, in držav ob Baltiku razpravljalo o prihodnosti pridelave grozdja v ekstremno hladnih podnebjih. Ključno sporočilo, ki so ga na koncu poslali v svet, je bilo, da bodo države iz regije ob Baltskem morju v naslednjih dvajsetih letih postale resen igralec na svetovnem trgu. Sicer ne bodo nadomestila vin iz Burgundije ali Piemonta, vendar namesto stare evropske vinske tradicije že ponujajo nov pogled na vino, ki je močno prilagojen novim generacijam vinskih potrošnikov. Večina vin iz teh severnih krajev je pridelana iz tako imenovanih piwi sort, ki so nastale s križanjem evropskih trt z ameriškimi vrstami in so od svojih ameriških prednikov podedovale odpornost na najpomembnejše bolezni, med njimi pa prevladujejo solaris, rondo, cabernet cortis, souvignier gris in druge, a so v zadnjem času tudi že začeli saditi mednarodne sorte, kot so chardonnay, modri, sivi in beli pinot, rizling…
Za trenutno najbolj razvito vinsko državo ob Baltiku velja Danska, kjer naj bi bilo že kakšnih devetdeset komercialnih vinskih hiš. Leta 2018 so dobili celo prvo, s strani EU uradno priznano vinsko regijo Dons, ki se nahaja na Jutlandiji v bližini sedmega največjega danskega mesta Kolding in velja najbolj severno vinsko področje v Evropi. V ledeniški dolini se razprostira približno petsto hektarjev vinogradov, peneča vina Dons pa se prodajajo z zaščitno označbo porekla. Prav tamkaj se nahaja najbolj znana danska vinska hiša Skærsøgaard, cene njihovih vin, med katerimi prevladujejo sveža bela in peneča vina iz sorte soalris ter par rdečih zvrsti, pa se gibljejo med štirideset in petdeset evrov in so že tudi prejela nekaj nagrad na največjem in najbolj pomembnem svetovnem ocenjevanju vin Decanter World Wine Awards. Tudi na Švedskem prevladujejo odporne sorte, za najpomembnejšo velja solaris, večina vinogradov pa je skoncentriranih na jugu države. Najbolj razvita vinska regija je Skåne, ki se razteza ob Baltskem morju in Öresundskem prelivu, med bolj prepoznavnimi so še vina z otokov Öland in Gotland. Paradnim švedskim vinom peneče narave najpomembnejši vinski kritiki, ki nekako narekujejo vinsko modo, že napovedujejo, da bodo kmalu, tako kot britanski mehurčki, konkurirala najboljšim iz Šampanje, čeprav se trenutno cene teh vin gibljejo tam med dvajset in šestdeset evrov za steklenico. Najbolj znane vinske hiše so Kullabergs Vingård, Hällåkra Vingård, Arilds Vineyard, Lottenlund Estate…, vse prihajajo iz regije Skåne. Kako ponosno in pompozno so Švedi zakorakali v mednarodno druščino vinskih držav dokazuje tudi to, da so lani na svečani večerji ob podelitvi Nobelovih nagrad, gostje prvič srebali belo zvrst iz kleti Kullabergs Vingård immelen letnika 2022, postregli pa so ga h glavni jedi v podobi romba polnjenega s pokrovačami.
Latvija, Estonija in Litva sicer še vedno veljajo za periferijo evropskega vinogradništva, a se tudi tam razvijajo ambiciozne vinske hiše, ki dokazujejo, da se da tudi v zelo hladnem podnebju pridelati pitna in všečna vina. Na Norveškem in Finskem zaenkrat trte uspevajo bolj kot ne v eksperimentalnih vinogradih, pogosto celo v rastlinjakih ali na izjemno zaščitenih legah, tako da ti dve državi tudi v prihodnosti verjetno ne bosta postali vinski velesili, so pa redka vina od tam simbolnega pomena in predstavljajo neizpodbiten dokaz, da se meja vinogradništva premika daleč proti severu.
Vinogradi ob Severnem morju
Med nove regije, ki so postale moderne med pivci posebnih vin, lahko prištejemo še Schleswig-Holstein, najbolj severno nemško zvezno deželo, ki meji na Dansko in Severno morje. Čeprav je tradicionalno bolj znana po kmetijstvu, ribištvu in mlečni industriji, se zadnja desetletja uveljavlja kot laboratorij hladno-klimatskega vinogradništva. Za novo vinorodno območje v Nemčiji so to severno nemško deželo razglasili leta 2008, nekaj vinogradov pa leži na severnomorskem otoku Sylt in so najbolj severni vinogradi v Nemčiji. Tudi Nizozemska in Belgija sta tradicionalno bolj poznani po pivu in likerjih kot pa vinih, a se prav tako tamkaj že pojavljajo mlade vinske hiše ob Severnem morju, ki se ukvarjajo s pridelavo vina in kljubujejo specifični klimi. V Belgiji je sicer večina vinogradov v notranjosti države, a trte rastejo tudi v Flandriji, ob obali Severnega morja, na Nizozemskem pa na Zelandiji in na otoku Texel, ki leži ob severni obali. Kleine Schore je na primer ena najbolj znanih vinskih hiš, ki se nahajajo v teh krajih. Štirinajst hektarjev vinogradov v katerih prevladujejo tolerantne trte souvignier grisa, ter sivega in belega pinota jih uvršča med največje na Nizozemskem, njihova vina, večinoma gre za lahka sveža bela ter peneča vina pa se med drugim pijejo tudi v poslovnem razredu letalske družbe KLM Royal Dutch Airlines.
