O čebelarstvu v slovenskem delu Istre je pravzaprav malo slišati. Marsikdo je zastrigel z ušesi, ko je bilo objavljeno, da sta Slovenija in Hrvaška v okviru EU skupaj zaščitili istrski med z označbo porekla.
V celinski Sloveniji je bilo čebelarstvo res veliko bolj razvito, ker so bili tam pod vplivom Avstrije. V Istri pa je celo veljalo, da je tisti, ki se ukvarja s čebelarstvom, lenuh in beži od dela. Tukaj so se v glavnem preživljali s poljedelstvom in živinorejo, čebele pa so bile zgolj postranski produkt. To je predvsem posledica tega, da zaradi sušnega sredozemskega podnebja ni bilo nikdar tako dobrih čebeljih paš in so čebele dajale malo medu. Zato smo na naš logotip dali kapljico, ki ponazarja, da je medu tod zelo malo. Podobne razmere so tudi v hrvaškem delu Istre, vendar se tam na veliko kupuje med od drugod in ga na stojnicah prodajajo, kot da gre za avtohtoni med, čeprav tega medu največkrat niso videle niti čebele. Med kupujejo od drugod, vanj pa dodajajo eterična olja, kar je sicer v navzkrižju z zakonom, vendar država to tolerira, ker trgovci plačujejo občini za stojnice, državi davek in vsi so zadovoljni. Vključno s turisti, ki pridejo domov z istrskim medom. In ker je tega veliko, so naši kolegi čebelarji iz Hrvaške leta 2016 prišli k nam z idejo, da bi skupaj zaščitili istrski med, ker bi se s tem lahko dober med ločil od slabega. No, na koncu je evropska komisija lani odobrila, da se v register zaščitenih označb porekla vključi proizvod Istrski med/Istarski med. Komisija EU je dodelila istrskemu medu zaščito predvsem zaradi izjemnih organoleptičnih lastnosti.
Je pa istrski med zaščiten v hrvaškem in slovenskem delu. Zakaj ni zraven Italije, saj del Istre sega tudi tja?
Tudi italijanske kolege smo povabili k temu projektu, vendar so nas zavrnili, ker so v delu, ki zavzema italijanski del Istre, v glavnem industrijska območja in nakupovalni centri, čebelarjev pa je le za vzorec. Pravzaprav sta le dva starejša čebelarja, ki pa nista imela volje, da bi se priključila.
So pa v območje, kjer se sme pridelovati istrski med, vključeni otoki Cres, Lošinj, Unije, Ilovik, Susak, ki niso ravno del Istre, temveč Kvarnerja.
To je zato, ker je tam nekoč potekala stara avstrijska meja. Cres in Lošinj pa so želeli hrvaški čebelarji vključiti, ker so na teh otokih ogromna nahajališča žajblja. Žajbljev med pa je od nekdaj veljal za najboljšega in najbolj cenjenega. Sicer so hoteli v ta krog vključiti še Krk, vendar so analize pokazale, da je v žajbljevem medu veliko peloda vinske trte, kar pomeni, da ne gre za sortni žajbljev med.
Večina medu se je nekoč pridelovala na domačih posestvih, danes pa čebelarji večinoma vozite čebele na pašo tudi v bolj oddaljene kraje. Ali to pomeni, da boste lahko čebelarji iz slovenskega dela Istre vozili čebele na pašo tudi na Lošinj ali pa Cres?
O tem se še dogovarjamo, ker gre za mednarodne veterinarske zakone, ki urejajo, kako sploh lahko čebele pelješ čez mejo. Ker se s čebelami lahko prenašajo tudi določene bolezni.
Kako pa je z vrstami čebel? V Sloveniji imamo le eno vrsto čebel, kranjsko sivko, ki je tudi uradno zaščitena in edina dovoljena vrsta v Sloveniji. Katere čebele pa so na Hrvaškem?
Tudi Hrvati imajo kranjsko sivko, ampak pri njih ni zaščitena.
V specifikaciji, ki opredeljuje, katere so vrste zaščitenega istrskega medu, piše, da gre za žajbljev, akacijev, kostanjev, cvetlični, gozdni, šetrajev in lipov med.
V slovenskem delu Istre imamo bolj kot ne zgolj akacijev, gozdni in cvetlični med. Pred leti smo imeli kostanjev med, vendar sta kostanje praktično iztrebila šiškarica in kostanjev rak, svoje so doprinesle tudi podnebne spremembe s segrevanjem ozračja. Za kakšen med gre, vedno pokažejo analize. Ker zakonodaja je jasna. Med mora biti takšen, kot so ga čebele nabrale v naravi. Ničesar mu ne smeš dodati in ničesar mu ne smeš odvzeti.
Torej pri nas žajbljevega, šetrajevega medu ni?
Z analizo smo ugotovili, da ne.
Kaj pa oljkov med? Navsezadnje je menda v Sloveniji oljka najbolj razširjena drevesna vrsta.
Oljkov med ne obstaja, ker so oljke vetrocvetke in jih oprašuje veter. Predvsem ko so v naravi slabše razmere in ni drugih virov, čebele lahko nabirajo le cvetni prah, ker oljke nimajo medičine.
Dandanes je v Istri vse več takšnih, ki se ukvarjajo z gojenjem sivke, rožmarina … Kako to, da ni teh sortnih vrst medu? V Provansi pa tudi ponekod v Italiji in Španiji na primer imajo rožmarinov pa sivkin med, ki sta izredno cenjena.
V Provansi so drugačne razmere kot v Istri. Sivka ima zelo globoko žrelo do čašice, kjer se ustvarja medičina, čebela pa ima zelo kratek rilček in je ne more posrkati. V Provansi je medičine v sivki, ker je drugačno podnebje, veliko več, zato čebela vseeno lahko posrka del te medičine. Pri nas je veliko čebelarjev vozilo čebele na polja sivke, vendar medičine niso mogle nabrati, kar se je kasneje pokazalo z analizami, saj sledu sivke v medu ni bilo zaznati. Rožmarina prav tako ne, saj rožmarin cveti pozimi, ko so čebele v panjih. V toplejših krajih, v Grčiji, na Siciliji ali na jugu Španije, je to drugače. Sicer pa ljudje velikokrat kupijo sivkin in žajbljev med, ki pa mu v primerih, da ne prihaja iz teh južnih držav, dodajajo eterična olja. Sredozemske rastline, kot so sivka, rožmarin, žajbelj, v obliki medu nikoli nimajo arome po rastlini. Če v medu zaslediš aromo po teh rastlinah, lahko takoj veš, da ne gre za pravi med.
Se je s toplejšimi vremenskimi razmerami kaj spremenilo v svetu čebel in čebelarstva v Istri?
Čebelarstvo je zaradi toplejšega podnebja res povsem drugačno, kot je bilo še pred tridesetimi leti. Zime so pretople, zato se februarja narava že prebuja, marca pa so čebelnjaki že polni čebel, ker se dobro razvijejo. Potem pa nastopijo zmrzali in čebele kar naenkrat ostanejo brez hrane, kar se nato nadaljuje še z aprilskim in majskim deževjem. In to je zanje največji stres. Zato ima danes večina čebelarjev čebele na kolesih, da jih lahko peljejo tja, kjer je paša. Če je pri meni v Gračišču akacija pozebla, lahko čebele odpeljem v toplejši predel slovenskega dela Istre, kjer pozebe ni bilo. Ne morem pa jih odpeljati s teritorija Istre, ker potem ne bi mogel več govoriti o istrskem medu.
Danes je na primer tudi veliko bršljanovega medu, ki ga prej ni bilo.
To je res en tak tipični primer podnebnih sprememb. Je pa tudi res, da je bršljan posledica opuščanja kmetijstva in vzdrževanja gozdov. Ptice pozimi zobajo semena bršljana in jih iztrebijo in na tak način se bršljan izredno hitro širi; ob ugodnem vremenu medi dva meseca, od začetka septembra do konca oktobra oziroma do ohladitve. Zato imajo največ bršljanovega medu v hrvaškem delu Istre, kjer je še toplejše podnebje kot pri nas. Je pa res, da bršljanov med v satju zelo hitri kristalizira in ga je težje iztočiti.
Kako pa je s količinami tega zaščitenega istrskega medu? Skupaj s Hrvaško imamo zaščiten istrski pršut, a je pri nas en sam proizvajalec, pa še ta naredi nekaj pršutov za domačo uporabo. Skupaj imamo poleg svojega ekstra deviškega oljčnega olja zaščiteno oljčno olje Istra, pa tudi ni kaj veliko pridelovalcev. Kako je z medom?
V slovenskem delu Istre se nas je od tristo registriranih čebelarjev le sedem vključilo v skupino proizvajalcev istrskega medu ZOP. Razlog je v tem, da potrošniki še ne prepoznajo kakovosti in zanjo niso pripravljeni plačati več kot za druge pridelke. V slovenskem delu Istre ob dobrih letinah pridelamo dvajset, trideset ton medu in nič več, zato večina čebelarjev raje vozi čebele na pašo v notranjost Slovenije, kjer so donosi bistveno večji kot v Istri. Smo pa z analizami pri cvetličnem medu ugotovili, da je v medu, ki ga čebele naberejo v Istri, kar 110 pelodov različnih rastlin. In prav ta pestrost različnih rastlin daje temu medu posebno harmonijo. Tudi akacijev med ima večji delež peloda akacije kot drugje. Ker rastline zaradi suše trpijo, medičina, ki jo dajejo, pa je veliko bolj skoncentrirana in vsebuje več eteričnih olj, je naš med bolj aromatičen. Naš med, pridelan s strožjimi standardi, želimo ponuditi potrošnikom, ki cenijo kakovost. Nad pridelavo bdi stroga notranja in zunanja kontrola, ki zagotavlja sledljivost ter jamči, da je med, pridelan v Istri, višje kakovosti.
