Zaradi več kot dvajsetih let dela na področju promocije slovenskih vin je letos dobila tudi državljanstvo Slovenije. Gilbyjeva v deželi svojega drugega potnega lista sicer ne živi, je pa svetovalka mnogim slovenskim pridelovalcem vin, prav tako jim pomaga pri promociji in prodaji.
Slovenijo obiskujete že več kot dvajset let, sodelovali ste in še sodelujete z mnogimi vinskimi hišami po Sloveniji. Pred leti ste dejali, da ste bili v vseh teh letih priča slovenski vinski revoluciji. Kako je bila ta revolucija videti iz vaše perspektive?
Po doktoratu iz biologije in botanike sem se zaposlila pri enem večjih distributerjev vina za trgovske verige in se ukvarjala z nabavo vina iz regij srednje in vzhodne Evrope, tako da sem za britanske trgovine kupovala velike količine slovenskega laškega rizlinga. Šlo je za polsuho vino, ki se ga je v Veliki Britaniji popilo ogromno, tudi zato, ker je bilo cenovno ugodno. Danes vemo, da je prav sladkor ta, ki skrije mnoge napake v vinu. Skratka, če primerjam vina, ki se pridelujejo v Sloveniji danes, s tistimi iz devetdesetih let, je razlika v kakovosti velikanska. Kasneje sem v začetku tisočletja v Angliji obiskala degustacijo slovenskih vin in začela spoznavati vina iz vinske hiše Edija Simčiča, Kupljena, Protnerja … Še vedno imam spravljene zapiske s te degustacije. Pozneje, ko sem začela pisati knjigo Wine Report in sem tudi prvič obiskala Slovenijo, mislim, da je bilo to leta 2002, se je moje zanimanje za to regijo še poglobilo. Že takrat sem videla, da imajo nekatera vina v Sloveniji velik potencial. Nato sem leta tudi od blizu spremljala, kaj se dogaja s pridelavo vin v Sloveniji in kako so ta napredovala ne le v kakovostnem smislu, ampak se je predvsem začelo delati vino v vinogradih in manj v kleteh. Mislim, da je za ta preskok, ki se je zgodil, beseda revolucija kar primerna.
Dandanašnji ustroj vinskega sveta v veliki meri poganjajo mednarodna ocenjevanja, kot je na primer Decanter World Wine Awards (WWA), in ocene vplivnih vinskih kritikov, kot so Robert Parker, Jancis Robinson, James Suckling in številni drugi. Njihove ocene so vodilo, po katerem se ravnajo kupci in vinski trgovci z vsega sveta. Tudi sami ste ocenjevalka slovenskih vin in sopredsednica komisije na Decanterjevem ocenjevanju. Kako vidite Slovenijo v tem kolesju?
V okviru WWA se z ocenjevanjem vin ukvarjam že od samega začetka, torej že več kot dvajset let. Sama sem predsednica odbora za celotno regijo, ne le za Slovenijo. In tudi v tem okviru lahko rečem, da so vina, ne le slovenska, iz te regije močno napredovala. Na začetku je bilo že veliko vzhičenosti, če je kakšno vino dobilo bronasto ali srebrno medaljo. Danes ni nič nenavadnega, če kakšno slovensko vino dobi najvišjo nagrado best in show, kar se je zgodilo tudi letos. Potem so tukaj še platinaste in zlate medalje. Na teh tekmovanjih se vina ocenjujejo po globalnih standardih, zato so takšni rezultati dokaz, da so slovenska vina res del svetovne vinske elite.
Na Decanterjevem ocenjevanju slovenska vina iz leta v leto res dosegajo izvrstne ocene in osvajajo najboljše nagrade, s čimer se vinarji zelo radi hvalijo. Ampak kljub temu na svetovnem vinskem trgu Slovenija ne pomeni prav dosti.
Slovenija je na vinskem zemljevidu s 14.000 hektarji vinogradov res miniaturna država. Zato so takšni rezultati na ocenjevanjih, kot je WWA, pomembni, da vinski svet sliši, da se tudi v Sloveniji nekaj dogaja. Po drugi strani je to priložnost za druge slovenske pridelovalce vin, da se seznanijo s trendi in vidijo, kakšna vina dobivajo nagrade v globalnem smislu, tako da lahko tudi sami začnejo pridelovati boljša in bolj všečna vina. Največji problem, ki ga ima Slovenija kot vinska država, vidim v tem, da ni enotne strategije, kako nastopati na globalnem trgu. Sicer obstaja kar precej organizacij, ki se trudijo s promocijo, ampak na koncu kakšnega posebnega učinka ni. Tudi vinarji svoja vina najraje prodajajo sami in nimajo neke skupne agencije ali organizacije, ki bi se ukvarjala zgolj s promocijo in trženjem slovenskih vin.
Po eni strani vinarji v en glas zatrjujejo, da je vina najlepše prodajati na domačem dvorišču, po drugi pa vsi prisegajo na tuje trge, od Azije do ZDA.
S tem se res pogosto srečujem. Vprašanje, ki se mi pri tem vedno zastavi, pa je, ali na tuje trge hodijo zato, ker imajo doma polne kleti in vina ne morejo prodati v svoji bližini, ali pa je to, da se trudijo vina prodajati na Kitajsko, v ZDA ali pa London, zanje stvar prestiža. Mnogi se potem hvalijo, da so njihova vina na vinskih kartah v najboljših Michelinovih restavracijah po svetu. Ampak vprašanje je, koliko vina tam dejansko prodajo. Je pa res, da je zanje to spet tudi reklama, da potem ta vina lažje prodajajo doma in v bližini. Včasih me kakšen vinar, s katerim sodelujem, prosi, da mu kako pomagam, ker bi rad izvažal vina. In ga vedno vprašam, zakaj in kaj bi rad s tem dosegel. To pa zato, ker izvažati vina ni poceni. Prvič moraš svoja vina prodati po nižji ceni, kot bi jih doma, drugič prevoz in logistika transporta nista ravno poceni, tretjič so tukaj lahko še carinske dajatve, da ne govorim o stroških, ki jih je treba prišteti za obisk vinskih sejmov, na primer v Šanghaju, New Yorku in drugih državah in mestih.
Katere sorte ali kateri slog vina pa vidite kot tistega, s katerim bi se Slovenija lahko bolj uveljavila na mednarodni vinski sceni?
So to mednarodne sorte ali domače, lokalne, avtohtone?
Menim, da je prostor na trgu za vse. Res pa je treba pozornost kupcev in distributerjev pritegniti z nečim posebnim, kar so seveda najprej lokalne in avtohtone sorte. Mednarodne sorte, kot so chardonnay, merlot, sauvignon in cabernet sauvignon, poznajo vsi in te sorte uspevajo povsod po svetu. Pinele, šipona, terana, zelena, vitovske in drugih sort, značilnih za Slovenijo, pa na globalnem trgu ni, zato so lahko magnet za pritegnitev pozornosti distributerjev. In ko jim pokažeš te posebneže, jim lahko ponudiš še svoj chardonnay ali cabernet sauvignon pa sauvignon, ki so sorte, ki na svetovnem trgu še vedno veljajo največ in po katerih je tudi največ povpraševanja.
Slovenija se na mednarodnem trgu še vedno pogosto omenja kot neke vrste nova vinska država. Če se je nekoč o vinih iz novega sveta govorilo kot o utekočinjenem grozdju iz Čila, Argentine, z Nove Zelandije in iz Avstralije, ZDA, je danes ta svet še veliko bolj razpršen, saj se med pridelovalke vina uvrščajo severnoevropske države, kot so Velika Britanija, Škotska, Danska, celo Švedska, pa seveda azijske in afriške države, ki prav tako kot nekakšne eksotične dežele privabljajo kupce z vsega sveta.
Vinski svet je res postal zelo kompleksen. In v njem bo Slovenija vedno nišna država. Po drugi strani je to priložnost, saj svet te stare vinske države že pozna in o njih že vse ve. Italija, Francija, Španija, Nemčija vinskim navdušencem nimajo nič več novega pokazati. Azijske in afriške države ter tudi severnoevropske pa na nekak način kopirajo vina iz starega sveta. In prav tukaj ima Slovenija priložnost. Ker ima avtentična vina, kar novodobni kupci danes najbolj iščejo. Konec koncev so države srednje Evrope, kot so Slovenija, Hrvaška, Slovaška, Srbija, države, kjer je vinska kultura prisotna že stoletja. In imajo tradicijo nasprotno od Danske, Švedske, Poljske. Menim, da bi Slovenija to morala izkoristiti in da je zdaj ravno pravi čas za to, da pritegne še več pozornosti na mednarodnem trgu.
